SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Iskanje dobre mere med EMO in punkom

Iskanje dobre mere med EMO in punkom

Jože Štucin
19. april 2012

Dušan Hedl (foto: osebni arhiv)
Dušan Hedl (foto: osebni arhiv)

Mislil sem, da Dušana Hedla poznam že morje let. Osebno sva se mogoče srečala dvakrat ali trikrat, sicer pa sem bolj ali manj redno spremljal njegove glasbene projekte (predvsem legendarno skupino CZD – Center za dehumanizacijo), kasneje izjemen opus izdanih knjig v »njegovi« založbi Subkulturni azil, zadnja leta pa sem ga »spoznaval« tudi skozi unikatni projekt Rokerji pojejo pesnike, ki (vsaj tako se zdi) pravi zagon in polet šele dobiva. Njegov podrobnejši CV me nikoli ni preveč zanimal, saj sem skozi videno, brano in slišano dobil dovolj, pravzaprav ogromno. Ker je bil najin živi stik bolj »underground« narave, v klubskem okolju glasne muzike in posredno preko književne produkcije, mi možakar v kravati (ki ga dobiš na netu) ni deloval kot ista oseba. Vseeno, komu mar videz, štejejo le dela in projekti. Prav fascinacija nad izjemno produkcijo (skozi »pogovor« se je izkazalo, da vem le za del njegovih aktivnosti) me je pripeljala do tega, da sem pomislil na predstavitev v Odzvenu, v akcijo pa me je sililo tudi promocijsko gradivo o novem CD-ju (singlu), ki je/bo izdan in sem ga prejel po mejlu. Komad, do katerega se pride prek tega linka, učinkuje kot žlahtna kombinacija baladnega rocka šestdesetih let (ki je v mnogih primerih nastajal na temeljih ljudskih skladb, tokrat znane renesančne Greensleeves) in patosa kakšnih Laibachov. Tudi naslov The End je intrigantski, saj namiguje na konec Evrope (sveta?). Plošča, sem pomislil, bi utegnila biti izviren produkt. No, ko bo izšla dokončno (je namreč v prenatalni fazi), nekaj slišanih demov, ki mi jih je Dušan prijazno zaupal v poslušanje, pa mi pritrjuje – CZD bo spet povlekel vase nemalo pozornosti.

O Dušanu Hedlu sem potem na spletni strani Subkulturnega azila prebral, da se je rodil leta 1961 v Mariboru, kjer je zaključil srednje in višje šolanje, smer elektrotehnika, in leta 2006 diplomiral še na GEA College, visoki strokovni šoli za podjetništvo (…), da na področju kulture deluje vse od leta 1977, najprej kot avtor in soavtor na glasbenem področju, že kot najstnik pa se loti tudi organizacije interdisciplinarnih kulturnih projektov (…), da je postal eden najpomembnejših iniciatorjev in vodij inovativnih kulturnih programov v severovzhodni Sloveniji, predvsem na področju mladinske (sub)kulture oziroma t. i. alternativne kulture (…), da se danes (v zrelih letih, op. J. Š.) interakcija avtorjevega umetniškega ustvarjanja in organizacijskega delovanja poglablja (…) in producira ideje oz. izdelke na področju kulturne transmisije oziroma kreativnih industrij (…).

Ter pomislim: mladostniško punkovsko obdobje, najstniško uporništvo, je dobilo močne institucionalne temelje, Hedl je postal pomemben del slovenske sodobne kulturne produkcije, institucija, ki jo bo vedno težje spregledati, čeprav mi je sam namignil, da je njegovo delo zaenkrat bolj kot pri nas cenjeno v deželah bivše Juge, v Nemčiji in ZDA. Je že tako, me je obšlo videnje, da gre vsaka punk štorija prej ali slej skozi želodec. Na začetku noter in po isti poti ven (v sedemdesetih letih so me na Speakers' Cornerju v Hyde Parku prvobitni punkerji dobesedno popljuvali, ko sem se preveč približal njihovi prižnici), na koncu pa skozi. Kot vse.

Vprašanja in odgovore sva si izmenjala po mejlu, saj ni greh, kdo pa ima danes še čas sedeti v kavarni ob vrčku piva ter ure in ure kramljati o kulturi in umetnosti.

 

Povej malo na splošno o vseh svojih projektih, ki jih vodiš, da dobim vtis, kje si bolj aktiven in na kakšen način, kje si najbolj Dušan Hedl.

Aktiven sem na različnih področjih. Trenutno sem v skrbi za napredovanje zavoda Subkulturni azil, največkrat v vlogi mentorja mladih, ki se želijo uveljaviti na različnih področjih kulturnega managementa, video TV-produkcije, produkcije knjig in glasbene produkcije, fundraisinga in razmišljanja o kulturni politiki. Trenutno namenjam največ pozornosti sklepanju novih osebnih kontaktov doma in na tujem. Ti niso samo iz t. i. rockerskih krogov. Aktivno spremljam slovensko kulturno politiko, gospodarstvo in civilno družbo. V doseganju cilja kvalitete lastnega bivanja pa se ukvarjam tudi z umetnostjo, v glasbi so to CZD, Študentsko delavski rock teater v opozicij, Punkappella (New York, ZDA), Kloopotec, na področju likovne umetnosti pa ustvarjam grafike.

Sicer pa kulturniki precenjujejo in napihujejo svoj vpliv v družbi. Sam sicer trdim, da ga imajo, negativnega. Kulturniki so tisti, ki so zrcalo družbe, duhovni čistilci družbe in so direktno odgovorni za propad vrednot, etike in morale, če že o tem veliko govorijo.

Kakšno stališče zavzemaš do trenutnega stanja uradne, državne kulturne politike? Zdi se, da je država odkrila način za postopno ukinitev tega družbenega segmenta.

Naj najprej poudarim, da moje osebno mnenje ni nujno uradno mnenje institucij, v katerih delujem (Subkulturni azil, CZD ...). Menim, da z ukinitvijo samostojnega Ministrstva za kulturo ali JAK, s privatizacijo javnih zavodov itd. ne bo prišlo do ukinitve kulturnega segmenta. Te institucije zavirajo kulturni razvoj, še posebej uničujoče so delovale proti liberalni demokraciji in proti levi opciji. Če se bo šlo v nove radikalne posege, je to lahko samo dobro. Vendar ne verjamem, da bo prišlo do kakšne pozitivne spremembe, vse bo ista postana župa, in to bo dokončno uničilo razvoj. Zaprtost dosedanjega sistema levih pametnjakovičev in elitistov brez listnice je bila voda na mlin razvoju dogodkov. Ne vem, zakaj bi nekdo spreminjal to, kar mu prinaša koristi. Javni zavodi so tako in tako že privatizirani; vodijo jih klike, ki ne pustijo nikogar zraven, in od tega same nimajo nič, razen da vlečejo javna sredstva na svoje račune. Kar pa je zelo minorna korist. Pomeni, da uničujejo tudi sebe, če uničujejo okolico. Sicer pa kulturniki precenjujejo in napihujejo svoj vpliv v družbi. Sam sicer trdim, da ga imajo, negativnega. Kulturniki so tisti, ki so zrcalo družbe, duhovni čistilci družbe in so direktno odgovorni za propad vrednot, etike in morale, če že o tem veliko govorijo. S pozicije kulturnika je neetično, kako so vsi vse tajkunizirali, vse pokradli, zato je kulturna raven vse nižja. Če je to res, potem očitno kulturniki svoje funkcije niso zadovoljivo opravili. Potrebne so temeljite in radikalne strukturne spremembe in spremembe splošno uveljavljenega razmišljanja. Poglejmo na primer glasbene festivale v Sloveniji. Večina organizatorjev je prepričanih, da s svojo programsko ponudbo izobražujejo in dvigujejo glasbeni okus. Kako da potem pri vsem tem izobraževanju glasbeni okus baje pada vse nižje? Ti trditvi oznanjajo isti ljudje iz javnih institucij. Jasno. Vedno moraš ustvarjati potrebo in potem zadovoljevati povpraševanje. Tako postopajo kapitalisti, ki hočejo prodati nov proizvod. Torej je kritika kapitalizma s strani kulturnikov neutemeljena. Še slabše se godi umetnikom. Saj ločimo med kulturniki in umetniki, a ne? Umetniki, če so pametni, nikakor ne bodo potegnili s kulturniki, ker jih ti ne izkoriščajo v obojestransko korist. Preprosto menim, da katerekoli poteze katerekoli vlade ne morejo izničiti dobrega umetniškega proizvoda, ki je v sodobnem svetu vse bolj ideja in ne klasični umetniški izdelek, kot smo si ga predstavljali od konca srednjega veka do pred kratkim.

Ne verjamem, da bomo v kulturi doživeli kakšne radikalne spremembe. Jaz ne bi spreminjal butaste politike nesposobnih levičarjev, če bi me to držalo na oblasti.

Je zato revival punka danes nekaj samoumevnega? Stari »pljuvači« so se namreč v mnogih primerih porazgubili med blazirano gospodo, postali so uspešni podjetniki in karieristi. Kako to komentiraš?

Revival punka, kot tudi drugih žanrov, je cikličen proces. Vsake toliko se zgodi val povratka. To se dogaja povsod, ne samo v punku. Vprašanje o kariernih poteh posameznikov, povezanimi s subkulturami, je nesmiselno, saj je to vendar naravni redosled dogodkov. Tisti, ki iščejo nekaj drugačnega v mladosti, kasneje razvijajo svoje potenciale v družbeno izpostavljenih dejavnostih. Tudi to je značilnost vseh subkultur. Mi (vi) se to sprašujemo/te, ker smo sedaj generacija, ki obvladuje prostor. Sicer pa menim, da so subkulture dvoumne v svojem poslanstvu. Učinkujejo kot droge, kot motilna funkcija za potencialne voditelje, po drugi strani pa v subkulturah dobijo pomembna znanja, kontakte in uveljavitev v družbi. Prehoda iz subkultur v osrednji prostor torej ne komentiram; takšen je potek stvari. V Sloveniji celo prepočasen ali zavirajoč od starih dejavnikov.

Tole zveni precej defetistično – kot da so vse sveže in uporniške energije le odskočna deska za etablirani svet, ki sledi.

Zakaj tako ostra delitev na etablirani in neetablirani svet? Iz tega sklepam, da takšne ostre delitve sprejemaš in jih širiš naprej. Sam še vedno verjamem, da so možni preskoki na družbeni lestvici. Če bi se trudili v smeri socialne družbe, bi jih morali omogočati in ne zapirati. Tako ostre delitve v javnem besednjaku utemeljujejo zaprto družbo. Tvoja ostra delitev podpira ločevanje, torej nesocialen pogled na svet. Sicer pa točno tako, kot si rekel: uporniške energije so želja po doseganju drugega, tistega, čemur se mu upiraš. Uporništvo je dobro, ni pa nujno vedno, v vsakem trenutku in času, napredno.

Pa vendar je treba vedeti, da so glasbene skupine najprej zabavljači. Nekatere se odločijo, da bodo zabavale samo določen krog, so žanrsko strogo opredeljene. CZD se opredeljuje socialno. Na evropskih turnejah smo ugotovili, da smo zabavljači za revnejše dele prebivalstva.

CZD še vedno vleče uporniški voz. Proti komu se bori?

Na to je več odgovorov. Prvi je, da je vedno dovolj tistih, proti katerim se je vredno boriti. Takšen odgovor je značilen za večino slovenskih umetnikov, vendar se mi zdi na neki način neodgovoren, preveč na prvo žogo. Drugi odgovor je lahko, da se z glasbeno skupino ne moreš boriti direktno. Z glasbo, z besedili, s svojim zgledom v družbi in s celovitim zaključenim konceptom sporočaš ljudem, kaj meniš, da je prav, in kako bi naj stvari stale. Tretji odgovor se lahko glasi, da ima glasbena skupina veliko moč v družbi in da so kitare in besede naše orožje. Pa vendar je treba vedeti, da so glasbene skupine najprej zabavljači. Nekatere se odločijo, da bodo zabavale samo določen krog, so žanrsko strogo opredeljene. CZD se opredeljuje socialno. Na evropskih turnejah smo ugotovili, da smo zabavljači za revnejše dele prebivalstva. Kar se uporništva tiče, pa se ve, da je v začetku vsak r'n'r glasbenik upornik. Uporniki tudi prinašajo novo kvaliteto v družbo. Ni pa nujno, da moraš uporništvo nositi ves čas svojega življenjskega obdobja s seboj. Celo obratno, ko se »ozavestiš«, si lahko učinkovitejši. Treba je iskati dobro mero med različnimi pojavi, ki se prepletajo v tebi, in treba je ločiti, kaj si naredil pod vplivom družbenega, tj. medijev, in kaj meniš, da si naredil po svoji pameti. Ne verjamem, da ljudje veliko delamo po svoji pameti.

Nemara drži, da punk ni spremenil sveta, mogoče celo ni imel takšnega vpliva na razpad »starega« sveta, kot mislijo nekateri (v mnogih komunističnih državah ga sploh niso poznali, a se je režim vseeno demokratiziral), vsekakor pa drži, da nastavlja ogledalo družbi, čeprav, kot ugotavljaš, se vse tako in tako dogaja in spreminja po neki inerciji, ki ni odvisna od (ne)moči umetnikovega naboja. Ima v takšnem svetu umetnost (kot avantgarda) kakšen smisel mimo zabavljaštva?

Če kdo misli, da je imel pomembno vlogo pri demokratizaciji, ima res močan ego. Nikakor pa ne trdim, da se vse spreminja po inerciji. Delno da, delno pa plansko. Torej, če se trg utrudi, ga je treba vzpodbuditi, in če kljub temu ni dovolj učinkov, je treba poiskati nove trge oziroma trg razširiti. In so ga razširili, ti pač to imenuješ demokratizacija; tudi lahko. Kapital je najmočnejši, ne pa kaka ideologija itd. Kje je tukaj umetnost? Ne vidim povezave. Ta je pač orodje za širitve in obvladovanje trgov, da ne rečem demokratizacije, ali obratno krčenje trgov in krčenje demokracije. Vrag je potem, ko kak umetnik ali podjetnik to ugotovi in poskuša nagovoriti še druge k ustanovitvi osamosvojitvenega trga. To bi bil pravi upor in prava revolucija. Potem bi umetnost imela novo smer in bi spet postala smiselna. Kaj pa je zabava? Kaj tebe zabava? Verjetno zelo specifične ali celo osebne stvari.

Kako bi v tem konceptu opredelil glasbo CZD-ja?

To prepuščamo poslušalcem. Verjetno je to sodobna glasba, ki ima punk korenine.

Pred kratkim je izšla nova plošča. Lahko kaj več poveš o njej in o pričakovanem učinku pri poslušalcih.

Nova plošča je singel The End. Na CD-ju, ki je bolj za prijatelje in člane benda, smo dodali Demone 2011, demo posnetke, ki smo jih naredili lani poleti v odličnem vzdušju v zasedbi Mario Modrinjak – bobni, Farad Ibrahimović – bas, Branko Hedl – elektronika, Goran Koražija – kitara, Dušan Hedl – kitara, vokal. Za singel je novembra lani posnel klasično in akustično kitaro Goran Djurić, odlične spremljajoče vokale Ana Pandur, bas Danijel Bauman, ki je tudi produciral pesem. Pričakovani učinki pri poslušalcih so potrjeni. Pesem je odlično sprejeta zunaj EU, ker govori o koncu EU. Tudi na Irskem je sprejeta, saj se poigravamo s temo Greensleeves. Dobro je, da smo zadovoljni sami s seboj. Torej ima pričakovane učinke na vse deležnike v procesu ustvarjanja in promocije.

Torej s singlom»rušite« EU?

Nič ne rušimo. Opisujemo stanje. Nasprotno, opozarjamo na katastrofo.

Rokerji pojejo pesnike (RPP) je ena največjih kulturnih in umetniških inovacij na Slovenskem v okolju popularne kulture. Utrjuje vez med tradicionalno in pop kulturo, vzpostavlja prekinjene vezi med generacijami in med različnimi usmeritvami
v umetnosti nasploh.

V tvojem delovanju je tudi zanimiv projekt Rokerji pojejo pesnike, ki v bistvu širi ozko rockersko kulturo na teritorij uveljavljene slovenske poezije. Je ta vez lahko nevarna za rockersko surovo in primarno substanco?

Rokerji pojejo pesnike (RPP) je ena največjih kulturnih in umetniških inovacij na Slovenskem v okolju popularne kulture. Utrjuje vez med tradicionalno in pop kulturo, vzpostavlja prekinjene vezi med generacijami in med različnimi usmeritvami v umetnosti nasploh. Vedeti moramo namreč, da smo z bombardiranjem popularne kulture in subkultur podvrženi nasilnim prekinitvam med generacijami in med različnimi dejavniki v družbi. Lokalno okolje se z vdorom globalne medijske kulture ali subkultur (kar je eno in isto) razbije na več prafaktorjev. Če lokalno, ali če hočeš nacionalno, okolje nima dovolj kvalitetnih obrambnih (ne smejo biti samo obrambni) mehanizmov, potem ni več sposobno producirati lastnih verodostojnih proizvodov: umetniških, intelektualnih in posledično tudi ne industrijskih. Prične propadati. Rokerji pojejo pesnike je modernizacija slovenske kulture. Je iskanje dobre mere med EMO in punkom, med čitalništvom in alternativo osemdesetih let, med lokalno-nacionalnim in globalnim, med tradicionalnim in sodobnim. Pravzaprav je namen umestiti Slovenijo in njeno umetniško produkcijo v sodobni svet. Vprašanja o nevarnosti tega početja ne razumem. Veseli pa me, da ima projekt vpliv na umetniško in kulturno okolje, saj ima veliko posnemovalcev. Vsaka procesija ima sedaj že uglasbeno poezijo ipd. Vendar me po drugi strani skrbi, da niso dojeli sporočila. RPP ni nacionalno zaprt projekt, saj bi bila to v sodobnem svetu neumnost, nima toliko veze z domačimi kvotami, kot se zdi na prvi pogled.

Slišati je zanimivo. Kako se odzivajo na projekt eni in drugi, rockerji in poeti?

Radi sodelujejo, saj vsi dobijo odlično promocijo v krogih, ki jih drugače ne bi dosegli. Pa tudi konkretno promocijo. Sedaj smo že dve leti zapored posneli dokumentarne filme z nastopov v živo, TV-produkcijo. Dogodek ob izidu CD-ja je vselej tudi odličen družabni dogodek.

Se uradne medijske hiše v zadostni meri vključujejo v promocijo tega projekta? Se pobudi kaj opleta, da ni zrasla na centralnem zelniku v Ljubljani?

Prireditev vidim že nekaj časa v osrednjem glasbenokulturnem in medijskem prostoru, kot so EMA, Slovenska popevka ali Narečna popevka, ki so same izpete prireditve, talent šovi pa tudi ne prinašajo dovolj kvalitete oziroma ne spodbujajo prebivalstva k lastni produkciji in kreativnosti. Projekt Rokerji pojejo pesnike prinaša precej novosti v družbeni prostor in je že vpeljan, zato bi lahko odlično oplemenitil sredino, ji za par let vlil sveže krvi v obtok in kulturno spreminjal družbo. Pri nacionalki se je zataknilo, res je, dobro si obveščen. Leta 2010 sem imel odobreno 4-letno produkcijo, ki so jo iz nerazumljivih razlogov ustavili. Bom šel v drugi krog borbe oziroma poslovnega komuniciranja. Ja, seveda je tukaj več različnih interesov. Od onih, ki se spodaj v Turistu in Countryju zmenijo in potem zmanipulirajo uboge tajnice, ki se imajo za producentke, v drugem nadstropju. Tukaj nimam v mislih boja med Mariborom in Ljubljano, ker je ta boj izmišljen in vcepljen od drugod. Zakaj bi se Ljubljana bala Maribora? V Mariboru res ni nič takega. Hujši so vplivi tujih korporacij, ki manipulirajo z malimi egi nekaterih, ki potem zavirajo razvoj regionalne umetniške proizvodnje. Rokerji pojejo pesnike je bil vedno slovenski (sedaj je politično nekorektno tako reči), torej regionalni (to je trenutno politično korekten izraz) projekt. Mali egi so ga večkrat imenovali za neko simpatično severovzhodno slovensko, mariborsko rokijado. Vendar bo zgodovina pokazala, da gre za enega ključnih sodobnih kulturnoumetniških projektov v Sloveniji. Lahko si misliš, koliko glasbenikov in pesnikov je šlo skozi naše komunikacijske mline. Glasba je medij za mreženje.

Institucije so potemtakem trdnjave oblasti. Jih skušaš rušiti ali osvojiti?

Nikoli nisem rušil. Osvojiti!

Osvojiti in jih podrediti ali osvojiti in se podrediti? Oprosti za rahlo provokacijo, a me res zanima.

Kot rečeno, sem že prej očital, da si ekskluzivist, ekskomunikator, tipičen kulturnik, kar s tem vprašanjem ponovno potrjuješ. Vprašanja ne jemljem kot provokacijo, temveč kot nerazumevanje sveta. Ni vse črno-belo. Verjamem v spreminjanje okolja. Med obema možnostma je treba najti dobro mero, da bi stvari čim bolje delovale. Zanima me učinkovitost institucij. Jasno pa je, da ima vse svoje meje. Osvajanje zaradi podrejanja je retorični nesmisel.

Kot sem prej navedel,
je zaradi globalnega obvladovanja prostora treba lansirati nove in nove subkulture, ki rušijo red lokalnim strukturam.

No, vsekakor velja, da je vsaka družba sistem konvencij. Ko je punk vstopil s svojo radikalno noto, se je zaletel v mehke blazine, ki so ga počasi prekvasile v pop-punk. Tu vidim vzporednice s tvojo filozofijo. Kje je v tem trenutku CZD?

Družba je predvsem vedno spreminjajoča se tvorba. Če gledamo s tega zornega kota, potem je stvar veliko lažje razumljiva. Kot sem prej navedel, je zaradi globalnega obvladovanja prostora treba lansirati nove in nove subkulture, ki rušijo red lokalnim strukturam. To ima dobre in slabe strani. Dobre, če so spremembe uporabljene v korist lokalnega in globalnega okolja, da imajo vsi nekaj od napredka. Slabo pa se konča, če se lokalna okolja preveč načelno zoperstavijo spremembam in če globalni dejavniki preveč brutalno pritiskajo – če pride do nesporazuma. CZD se v teh razmerah pač poskuša znajti. Na veliko nas vabijo v Nemčijo in drugam. Ko prideš pred ljudi v klub ali dvorano, v vas na koncu katerekoli države, jim pač moraš dobro zaigrati, jim nekaj dati, in oni tebi to vrnejo nazaj. Razprave o punku v takih primerih postanejo manj pomembne. Bolj pridejo do izraza posameznikove osebnostne značilnosti. Na koncu se zaključi, ali si dober človek ali ne, tak si tudi kot glasbenik. Sodobna popularna glasba ima torej veliko pomenov.

Zadnjih veliko več kot 2000 let se stopnja razmišljanja ni bistveno spremenila. Možno je, da se bo kmalu.

Govoriš o napredku, ki ga (naj bi ga) generirajo subkulture. Kako si zamišljaš tak napredek? Kaj je zate napredek?

Napredek je zame nov način razmišljanja, višja stopnja razmišljanja. Ta se spreminja izredno počasi. Zadnjih veliko več kot 2000 let se stopnja razmišljanja ni bistveno spremenila. Možno je, da se bo kmalu. Spremembe so tehnične, kulturne, globalne, podjetniške itd. Napredek pa bi bil višja stopnja zavesti. Za Slovenijo bi bil napredek sprememba splošno uveljavljenega razmišljanja.

Z ustanovitvijo Subkulturnega azila si pravzaprav »prestopil« med formalne ustanove. Je možnost delovanja znotraj Sistema rešitev?

Nikoli nisem deloval izven sistema. V Sloveniji imate o tem zgrešene pojme ali pa je tvoj namen, da me lociraš izven institucij. Zakaj naj bi imeli institucije samo bad boys? Če namreč mogoče želiš povedati, da so institucije slabe. Kot pravim, človek je na prvem mestu in njegova lociranost v trenutne družbene razmere na drugem. Zgodovina potem vedno pove nekaj drugega od tega, kar se vpleteni pogovarjamo danes in tukaj.

Vedeti moramo, da sem začel v ZSMS konec sedemdesetih let, kasneje, v osemdesetih, sem ustanovil Galerio 88, ki je bila edini prostor osamosvajanja Slovenije v Mariboru, nakar sem postavil organizacijske in vsebinske temelje MKC Maribor (javni zavod), v začetku devetdesetih sem vodil Novinarski klub Maribor, kasneje sem bil direktor radia MARŠ, Radia Študent v Ljubljani itd. Vse to so bolj ali manj uveljavljene državne institucije. Delam torej v institucijah, tako kot večina drugih državljanov. Ne delaj si utvar, da so te institucije kaj drugačne ali da imajo v sebi vgrajeno željo po novem, po družbenih inovacijah – so čisto iste kot vse ostale okorele združbe, denimo Zveza borcev ali združenje krščanskih vernikov ali celo kakšna bolj ali manj neuspešna gradbena podjetja. Sem torej institucionaliziran.

Centri moči imajo (torej – imate) v bistvu vse v rokah, tudi alternativo, nekonvencionalno sceno, uporništvo. Se strinjaš?

Da. Kaj je to novega? To je vedno bilo tako in bo. Pomembno je, kako je tisti, ki je na vrhu, kultiviran. Temu primerna je kvaliteta bivanja. Obenem je pomembno tudi, kaj je za koga vrh. In koliko so subjekti na najnižji lestvici »upora« kultivirani. Tudi t. i. alternativa (delitev na alternativo in drugo kulturo je namišljena) je odvisna od dobrohotnosti delivcev družbenega, javnega, državnega kapitala.

Kaj je zate vrh?

Danes to, jutri drugo. Vrha ne moreš ubesediti, temveč ga prepoznaš v sebi, v svojem miru.

NE SPREGLEJTE:


Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013
Treba je težiti k višjemu zavedanju
torek, 17. marec 2015
Rokerji pojejo pesnike- desetič!
ponedeljek, 29. december 2014
Osmišljanje poslušanja
nedelja, 14. julij 2013
Obvezno (poletno) berilo
petek, 28. junij 2013
Ni meja za "generacijo prihodnosti"
torek, 12. marec 2013
Memoarska obzorja IV
ponedeljek, 08. april 2013
Mariborske glasbene legende – Yesterday danes, Maribor
četrtek, 15. maj 2014
Festival rokerskih dokumentarcev
sobota, 30. marec 2013
Bodimo previdni
torek, 30. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice