SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Iskreno v umetnosti

Iskreno v umetnosti

Katarina Šter
22. avgust 2011

Milko Lazar in Svetlana Makarovič (foto: Jana Jocif)
Milko Lazar in Svetlana Makarovič (foto: Jana Jocif)
Festival Radovljica
James Bowman in Andrew Plant, 12. 8. 2011
Svetlana Makarovič in Milko Lazar, 16. 8. 2011

Na letošnjem Festivalu Radovljica smo lahko prisluhnili dvema bolj posebnima koncertoma oziroma dogodkoma. Posebnima v več ozirih, a predvsem zaradi dveh močnih umetniških osebnosti, ki že dolgo uspešno delujeta vsaka na svojem področju, v glasbi in v literaturi. V petek, 12. avgusta, smo v radovljiški graščini lahko slišali slovitega angleškega pevca Jamesa Bowmana, ki je že več kot štirideset let eden vodilnih svetovnih kontratenoristov. Uspešno umetniško pot ima za seboj tudi ena največjih slovenskih pesnic in pisateljic (če ne kar največja), ki je takorekoč Bowmanova sodobnica: Svetlana Makarovič je v Radovljici nastopila v torek, 16. avgusta. Na obeh dogodkih je bila dvorana graščine nabito polna, občinstvo pa prevzeto. Ne brez razloga.

Program koncerta kontratenorista Jamesa Bowmana in pianista Andrewa Planta je navdihnila angleška glasbena preteklost. Ustavila sta se pri znanih imenih angleške glasbe, pri skladateljih, ki so komponirali za vokal. Vseh ni bilo mogoče zajeti, a je bil spored kljub temu vsaj za nekatera obdobja dokaj reprezentativen. Obsegal je najprej dela občutljivega Dowlanda, nepogrešljivega genija Purcella ter Händlove arije, medtem ko sta izvajalca v drugem delu nastopila z deli skladateljev 20. stoletja. Kateri glas bi bil primernejši za to, da predstavlja angleško oziroma britansko tradicijo, če ne prav za otok značilni kontratenorski glas? Otoško tradicijo je Bowman drzno potegnil v 20. stoletje, ki sicer repertoarja za kontratenor skorajda nima; tako je v drugi polovici koncerta nadvse prepričljivo in učinkovito predstavil pesmi, ki so bile večinoma napisane za bariton. Ob glasbenih delih, ki jih tako močno zaznamuje občutljivo oblikovanje za vokal, so samostojno izvedena klavirska dela izzvenela bolj kot nekakšne prehodne oziroma vmesne točke v sosledju vokalnih del, v katerih pa se je Plant izkazal kot občutljiv spremljevalec.

Skoraj vse izbrane pesmi so z neko resnobo govorile o temeljnih človeških občutjih in univerzalnih izkušnjah. Za njimi je stal premišljen in občuten izbor besedil.

Čeprav je bil program pesmi zelo raznovrsten in je bila marsikatera med njimi tehnično zelo zahtevna, polna koloratur in okrasja, je celoto koncerta prežemala posebna atmosfera. Skoraj vse izbrane pesmi so z neko resnobo govorile o temeljnih človeških občutjih in univerzalnih izkušnjah. Za njimi je stal premišljen in občuten izbor besedil. Kako pomembna se mu ta zdijo, je z recitacijo Shakespearovega besedila, ki ga je hotel čim nazorneje predstaviti poslušalcem, zgovorno pokazal Bowman sam. V njegovem glasbenem poklonu britanskim skladateljem je bilo čutiti globoko iskrenost in zbranost. Če se izrazimo še nekoliko drzneje, celo ponižnost pred glasbo samo. Ona je cilj in glas njeno sredstvo, instrument. Da prideš do nje, je potrebno pozabiti nase, biti iskren, odprt, celo ranljiv. To ni lahko, vendar je Bowman to bil in se prvenstvu glasbenega izraza ni odpovedal niti enkrat, tudi če je bil, denimo, zaradi izraznosti pianissima na nekaterih redkih mestih njegov glas zato nekoliko krhkejši, kot pa bi bil pri srednji jakosti. Toda čista intonacija, mehko izvedene in neprisiljene pasaže tudi v visokih legah ter neverjetna glasovna gibkost so vsekakor še vedno njegove kvalitete. A ne največje in ne edine, po katerih si bomo zapomnili ta koncert.

Posameznim pripovedovalskim odlomkom je sledila menjava perspektive: iz pripovednega v čisto liriko, v metaforične pesniške komentarje dogajanja, ki so toku pripovedi dodali širšo, univerzalnejšo perspektivo.

Drugi umetniški dogodek, bolj literarni kot glasbeni večer, sta oblikovala izvajalca, ki sta bila obenem avtorja besedila in glasbe, Svetlana Makarovič z interpretacijo besedila in Milko Lazar s skladbami za klavikord. Srednjeveška Saga o Hallgerd, ponosni ženski, ki v boju za lastno preživetje in življenje svojih otrok kljubuje usodi, hinavščini in lažni morali, je Makarovičevi služila za izhodišče dramatsko močnega, a obenem poetičnega besedila, ki na literarno-glasbenem večeru sicer ni moglo biti v celoti predstavljeno. Zgodbo smo tako doživeli v odlomkih skozi oči različnih pripovedovalcev, kot sta Gunnarjeva mati oziroma Hallgerdina tašča ter Hallgerdin stric. Posameznim pripovedovalskim odlomkom je sledila menjava perspektive: iz pripovednega v čisto liriko, v metaforične pesniške komentarje dogajanja, ki so toku pripovedi dodali širšo, univerzalnejšo perspektivo; in v njih se je avtoričin glas nemalokrat prepletel s Hallgerdinimi mislimi. Ta perspektiva, v kateri se je glas pesnice mešal z glasom glavnega lika, je dala brez dvoma vedeti, na čigavi strani je bilo v tej zgodbi avtoričino srce. Zdi se, da je prav zato, ker jo je usoda Hallgerd globoko nagovorila, Makarovičeva ustvarila še enega od močnih ženskih likov, ki jih že poznamo iz njene poezije. Srednjeveška saga ji je pri tem prav tako močan vir navdiha kakor v kakšnem drugem delu ljudska poezija. Zato je, čeprav je bila njena interpretacija zgolj bralna in ni vzpostavila povsem neposrednega stika z občinstvom, delovala prepričljivo, izpovedno in iskreno.

Lazarjeva glasba je pripoved zgolj obarvala, jo s historicističnimi reminiscencami postavila pred nas kot nekaj časovno in prostorsko oddaljenega, a vendar človeško bližnjega.

Milko Lazar je v tem projektu ostajal nekoliko v ozadju. Njegova glasba je pripoved zgolj obarvala, jo s historicističnimi reminiscencami postavila pred nas kot nekaj časovno in prostorsko oddaljenega, a vendar človeško bližnjega, komentirala jo je, a se vanjo ni aktivno vmešavala ali sooblikovala njenega poteka. Na neki način je s svojo atmosfero gladko premoščala presledke med enim in drugim delom pripovedovanja ter med pripovednimi in bolj lirskimi odlomki. Celoten literarni večer z glasbo je bil razmeroma kratek. Po drugi strani si je bilo poslušalcem jasno, da bi bili z vsakim nadaljnjim delom zgodbe prikrajšani za dramatičnost, ki jo je avtorica dosegla s premišljenim puščanjem odprtih mest. Zastavlja se vprašanje, ali ne bi to sodelovanje besede in glasbe lahko šlo še dlje, mar vez med njima ne bi mogla biti še globlja in še bolj prepletena. Ideja je vabljiva, a bi bila seveda tudi zelo tvegana in bi od obeh avtorjev (ali vsaj enega od njiju) verjetno terjala več naporov in prilagajanja.

Naključje je hotelo, da se o dveh tako različnih dogodkih piše v istem besedilu. Toda: zakaj ne? Izrazitega skupnega imenovalca na prvi pogled nimata, po drugi strani pa se prav ob vzporejanju njunih nasprotij in podobnosti izlušča v razmislek intrigantno vprašanje: kaj pravzaprav naredi umetniški dogodek »umetniški«? In kdo?

Tako raznolika kulturna dogodka ne opozarjata samo na raznovrstnost ponudbe radovljiškega festivala. Verjetno imata, vsak po svoje, kar nekaj skupnega, sploh če izpostavimo umetniški osebnosti Makarovičeve in Bowmana. Od kod jima moč, s katero še vedno nagovarjata? Nedvomno sta si zelo različna, a po drugi strani njuno dolgoletno delo zaznamujejo iste stvari: iskrenost, brezkompromisnost, zvestoba samemu sebi in temu, kar je večje od nas – umetnosti.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice