SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Iskrive sanje o mladosti

Iskrive sanje o mladosti

Žiga Valetič
05. februar 2014

Drago Mislej-Mef s člani Narodnoosvobodilnega benda in gosti na odru Cankarjevega doma. (Foto: Cankarjev dom)
Drago Mislej-Mef s člani Narodnoosvobodilnega benda in gosti na odru Cankarjevega doma. (Foto: Cankarjev dom)
Mef & Narodnoosvobodilni bend: 
Najboljša leta
Linhartova dvorana, Cankarjev dom
31. 1. 2014

»Če ne moreš med ljudi, ostani malo z mano … če ne moreš do obzorja, ostani na obali ...« Čudovita verza iz pesmi Če ne moreš do neba sta bila zapisana za Tinkaro Kovač, toda izolski glasbenik, novinar in organizator kulturnih dogodkov Drago Mislej – Mef je pesem ohranil zase. In postala je »interna uspešnica«, če ne drugje, vsaj znotraj benda, kot se je pošalil na svojem prvem samostojnem nastopu v Cankarjevem domu. V polni dvorani pred odrom, obloženim s humorjem, toplino, stotinami knjig in paketi neodvisnega tedenskega časopisa Mandrač, pri katerem Mislej urednikuje, nas je popeljal skozi nekaj desetletij tistega dela ustvarjanja, ki ga je posnel sam, torej z zasedbo Deseti brat in kasneje z Narodnoosvobodilnim bendom. Če je kdo prišel poslušat velike uspešnice, napisane za druge izvajalce (Amerika in Portorož 1905 skupine Bazar, Kar je res, je res skupine Faraoni, Veter z juga Tinkare Kovač itd.), tega ni dočakal, a mu zato ni moglo biti žal. Mef je s svojo iskreno, kleno in zabavno istrsko prezenco poskrbel za sproščen glasbeno-pripovedovalni večer.

Prvi del nastopa je bil posvečen obdobju Desetega brata ter novega vala, za katerega je Mef pojasnil, da so ga prakticirale reve, ki si niso upale igrati punka. V tem setu, ki ga je odigrala štiričlanska zasedba (Duilio Peroša na električni kitari, Igor Korenika z bas kitaro, Vlastjan Kozlovič na bobnih), je izstopala Madona dej mi danes, naslovna pesem z istoimenskega albuma, izdanega leta 1985. Kljub letom, ki so se na trenutke poznala inštrumentalistom, ti niso zaobšli niti hitrejših pesmi z albuma Hotel Vanganel (1984), denimo Mama, jaz nočem bit mona.

Nato je sledil akustični set, v katerem so se rockerji umaknili kitaristu Armandu Šturmanu ter basistu Gorastu Radojeviću. V takšnem triu je še bolj do izraza prišel Mefov pripovedovalski humor istrskih korenin, saj je vsako pesem predstavil v odkritosrčni zgodbici z dolge in vijugave glasbene poti oziroma iz življenja v Slovenskem primorju. Skozi pesmi je, na drugi strani, zavel močan vonj po italijanskih družbeno angažiranih kantavtorjih (Fabrizio De André), šansonjerjih (Paolo Conte) in rockerjih (Vasco Rossi), seveda z značilnimi Mefovimi zgodbami o najbolj navadnem vsakdanjiku ali o ljudeh, ki se tako ali drugače znajdejo na družbenem robu. K temu sta veliko doprinesla razposajeno ambientalna akustična kitara in Radojevićev drugi inštrument, harmonika.

V dveh urah in pol je Mef torej povsem razorožil občinstvo, dvorano napolnil s človečnostjo in človeškostjo, skozi dolg repertoar pa ves čas pel le eno pesem … Jaz sem sanjal, da sem mlad. Glede na popolno odsotnost velikih hitov, ki so jih posneli drugi ustvarjalci, morda lahko sklepamo, da Mef v smislu večjih koncertov še ni rekel zadnje. Teh pesmi je namreč dovolj za šov enake dolžine.

Prvotna zasedba se je kmalu vrnila in se razširila z Zoranom Mlekužem, še enim originalnim Desetim bratom na električni kitari, ter Jadranom Ferjančičem za klaviaturami. S črno-belimi tipkami je v dvorano vstopila avtentična pop energija osemdesetih let; to pa je že bila odrska različica Narodnoosvobodilnega benda. Na trenutke so zagodli rahlo iz ritma in staralačko, toda z voljo in iskrivostjo, ki se je ne bi sramovali nobeni mladci. Repertoar je pokril pomembnejše pesmi s plošč Najboljše so padle, Svoboda in z Najboljših let, kar je tudi aktualni album. Pri nekaterih pesmih se jim je pridružil nekoliko mlajši trobentač David Jarh, od tod dalje pa je na oder prihajalo vedno več ljudi.

Mef je večkrat pokazal iskreno hvaležnost, da lahko igra s šolanimi glasbenimi mojstri (in hkrati s simfoniki, ki so zavzeli sosednjo, Gallusovo dvorano). Med te sodi Štefica Stipančevič – Steffy, operna solistka in prejemnica zadnje študentske Prešernove nagrade za izjemne operne in koncertne nastope v študijskem letu 2012/2013. Mefu je stala ob strani do konca koncerta, med drugim pri himnično odigranem komadu Za zmeraj, ki jo je pevec napisal ob stoti obletnici razglasitve Postojne za mesto in s tem pokazal, da ima lahko zabavna glasba tudi širši potencial pri nagovarjanju življa ter krepitvi zgodovinske identitete krajev in dežele.

Vrhunec samoironije je nastopil ob pesmi Junak prekomorskih brigad. Ime Mefove zasedbe – Narodnoosvobodilni bend – se na daleč namreč sliši kot še en poskus nostalgije za minulimi socialističnimi časi, na čemer denimo gradijo Rock Partyzani. Toda neizpolnjenega hlepenja po preteklosti skozi nastop ni bilo občutiti. Edini spomin na takratne čase je zbujalo dejstvo, da je precej pesmi pač nastalo že davno tega. Mef je pojasnil, da imajo vsa primorska mesta ulico prekomorskih brigad in da so ga nekoč povabili na neko spominsko proslavo s prošnjo, naj zapoje svojo »partizansko pesem«. Nikakor mu ni šlo v račun, katero. Junak prekomorskih brigad je namreč ljubezenski song, ob najavi skladbe pa je posledično ugotovil, da bi muzika s takšnimi besedili očitno res lahko pomenila tržno nišo.

Samoironiji navkljub so se mu kmalu pridružile Kombinatke v pesmi Svoboda ter mu pomagale z najmanj enim partizanskim verzom, za solo električno kitaro pa je v zadnjih nekaj pesmih ter v bisu poprijel tudi glasbeni redaktor na Radiu Koper – Capodistria Andrea Fleggo. Effe je bil producent zadnjega albuma, zato je pred svojim prihodom na oder miksal tudi nastop v Cankarjevem domu.

V dveh urah in pol je Mef torej povsem razorožil občinstvo, dvorano napolnil s človečnostjo in človeškostjo, skozi dolg repertoar pa ves čas pel le eno pesem … Jaz sem sanjal, da sem mlad. Glede na popolno odsotnost velikih hitov, ki so jih posneli drugi ustvarjalci, morda lahko sklepamo, da Mef v smislu večjih koncertov še ni rekel zadnje. Teh pesmi je namreč dovolj za šov enake dolžine.

NE SPREGLEJTE:


»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Nisem stroj
sreda, 24. september 2014
Lolita goes pop
sobota, 14. februar 2015
Koncert (pesmi) po meri časa
četrtek, 28. avgust 2014
In Borghesia ustvari … ploščo
sobota, 20. september 2014
Glasba z območja nekdanje Jugoslavije še vedno odmeva
sobota, 31. januar 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice