SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > It's Everyone Else: Odpovedala sva se dolgočasju

It's Everyone Else: Odpovedala sva se dolgočasju

Nina Hlebec
30. junij 2014

Dvojec It's Everyone Else je letos v tujini izdal svoj drugi album in ima za seboj uspešno daljšo koncertno turnejo po evropskih klubih. (Foto: Iztok Vidmar)
Dvojec It's Everyone Else je letos v tujini izdal svoj drugi album in ima za seboj uspešno daljšo koncertno turnejo po evropskih klubih. (Foto: Iztok Vidmar)

S hardcore-synth-post-industrial dvojcem It's Everyone Else smo se ob in na domačih ter evropskih odrih že dodobra spoznali. Kot Hold Your Horses sta se Pika in Luci združila leta 2009, se kasneje, ko se je spremenil njun glasbeni fokus, preimenovala in leta 2010 nastopila na Klubskem maratonu Radia Študent, nato pa s svojstvenimi nastopi in zvokom koncertirala predvsem po slovenskih klubih. Plošča Is it me? iz leta 2012 ju je s surovim zvokom popeljala na oziroma pod evropske odre, saj se še najraje vklopita med publiko, ki jo vedno znova prepričujeta s preprosto neposrednostjo, izrazno močjo in dostopnostjo. Nekje med ostrino in jasnostjo njunega izraza ter ranljivostjo, bolečino in iskrenostjo do sebe in drugih kažeta tudi eno izmed poti do angažiranega upanja v boljši svet. Konec maja – po uspešni evropski turneji z N'Tokom, preden sta se odpravila na krajšo turnejo s Hexenbrutal in na druge posamične nastope – smo z njima govorili o koncertiranju, novi plošči, kreativnosti in drugih vidikih glasbenega ustvarjanja in izražanja.

Ob pogledu na vajin glasbeni razvoj se zdi, kot da sta vse naredila »prav«. Klubski maraton, koncerti doma in na tujem, dve plošči, spretno izkoriščanje družbenih medijev za promocijo. Marsikdo, ki šele začenja, bi vaju morda vprašal: kako vama je uspelo in čemu sta se na račun glasbenega udejstvovanja morala odpovedati?

L: Sicer bi lahko že takrat marsikaj naredila bolje, me pa veseli, da se je vse skupaj izteklo tako, kot se je. Potrebna je bila predvsem dobra mera naivnosti, potrpežljivosti, brezkompromisnosti, iznajdljivosti in sreče. Nikoli nisva naredila ničesar, česar ne bi hotela, samo zato, ker bi se nama to »splačalo«. Odpovedala pa sva se dolgočasju.

Na vajinih koncertih srečamo obiskovalce najrazličnejših glasbenih porekel – od hardkorašev do tistih z bolj občutljivimi ušesi in naključne radovedneže, praviloma pa le redko kdo ostane ravnodušen ob vajinem nastopu. Katere so tiste lastnosti vajinega izraza, ki združujejo ljudi tako različnih okusov in nagnjenj?

L: Ja, res je zanimivo, kako različni poslušalci se znajdejo na koncertih, in odzivi so velikokrat presenetljivi. Še vedno pa imava težave pri publiki, ki je že vnaprej zasidrana v svoji sceni – prav hardkoraši znajo biti kar precej zmedeni in trdi, ko vidijo klaviature in se nekako ne morejo sprostiti, čeprav sva njihovi glasbi veliko bližje kot kaki drugi zvrsti.

Kakšni so vajini občutki po tokratni turneji oziroma kaj sta odnesla od nje, česa sta se na njej naučila?

P: Predvsem sva srečna, da so bili koncerti večinoma uspešni, da smo se z N'Tokom in Alešem Roso (našim izjemnim fotografom in »roadyjem«) tako lepo ujeli in da sva prišla nazaj s plusom. Naučila sva se, da se nič ne zgodi samo od sebe, da občine po Evropi veliko bolj podpirajo alternativne klube kot pri nas, da večina Evrope ne ve, da je v Sloveniji kriza, oziroma jih mediji celo zavajajo z informacijami, da nam gre super, da nekateri straight edge bandi v zaodrju spijejo precej piva, da imajo nekateri anarhistični klubi sumljivo veliko pravil, da se Francozi ne pustijo motiti ob srkanju vinčka in grizljanju sira, tudi če se jim dereš v obraz, in da je ponekod celo normalno, da se med koncertom odlepiš od šanka in se ne pogovarjaš s kolegi.

L: Midva z Alešem sva bila deležna zanimivega načina ustrahovanja – v enem izmed klubov smo si delili »backstage« z nekim ameriškim hardcore bendom. V upanju, da jim bova prepustila prostor, je začel pevec pripovedovati o zgodbo o tem, kako je brutalno analno posilil svojega sošolca iz srednje šole. Zgodba je bila sicer 99,9 % izmišljena, jo je pa svojim kolegom glasbenikom razlagal tako vneto in slikovito, da sem prepričan, da je hotel, da midva podoživiva ta intimni trenutek. To bom nosil s sabo še kar lep čas.

Ali sta na turneji z Ludovik Material in sedaj z N'Tokom opazila, da izvajalci vplivate drug na drugega, in če da, na kakšen način? V eni izmed recenzij minulega nastopa v Kinu Šiška je, denimo, mogoče zaslediti mnenje recenzenta, da se je N'toko navzel vajinega »moshanja«.

Takšen ali drugačen vpliv je neizogiben, ti ljudje namreč postanejo del tvojega vsakdana, saj si z njimi 24 ur na dan. Že samo med dolgimi vožnjami se naučiš marsičesa, predvsem potrpljenja, na samih koncertih pa se tako ali tako navzameš energije drug drugega. Z Ludovik Material smo ravno na turneji postali dobri prijatelji in se vzajemno »napajali« in tudi na tej zadnji avanturi z N'Tokom je prišlo do prav posebnega zlitja energij, kar se je odražalo tudi na našem skupnem nastopu v Kinu Šiška. To nama je bilo v prav posebno veselje in čast.

P: Sva pa opazila, da je zdravo nasilje nasploh zelo nalezljivo. Vsi smo jezni, vsak ga potrebuje, samo nekdo mora začeti, in ponavadi sva to midva.

Terre Thaemlitz je dejal, da mu je elektronsko izvajanje glasbe (čeprav žanrsko precej drugačne od vajine) predstavljalo tudi odmik od klasičnega rokenrol načina (piedestal za izvajalce in publika pod odrom). Je kak element tovrstnega razmišljanja morda prisoten tudi v vajini odločitvi ali gre pri uporabi elektronskih instrumentov predvsem za pragmatično rešitev?

P: Začelo se je kot pragmatična rešitev, ampak se je hitro izkazalo, da je to za naju preprosto najbolj naraven način ustvarjanja. Vse, kar sva, se odraža tudi v najini glasbi in samo na ta način lahko delujeva suvereno in sproščeno.

L: Mislim, da piedestal ni značilen samo za klasičen rokenrol, saj marsikateri elektronski izvajalec zaseda podoben položaj. Po drugi strani pa je tudi ogromno rokenrol bendov, ki igrajo pod odrom in se postavljajo na isto raven kot poslušalci. Meni se zdi to, da imam z občinstvom fizičen stik, veliko bolj rokenrol kot to, da se skrivam na varnem odru.

Zgoraj omenjeni producent je med drugim znan kot queer teoretik. Tudi vidva sta že nastopala na tovrstnih festivalih oziroma z glasbeniki, povezanimi s queer/LGBT sceno. Lahko povesta kaj o tem, kako je do teh nastopov prišlo in kako sama vidita to gibanje?

L: Ja, v Zagrebu na Partycipaciji sva igrala že dvakrat, en koncert sva imela tudi v Rotterdamu v sklopu Queen's night, je pa do teh koncertov prišlo čisto spontano in po naključju. Včasih me kar zaboli, ko se zavem, kako neverjetno pomemben je tovrstni aktivizem, čeprav bi morale biti pravice LGBT že zdavnaj nekaj samoumevnega. Na teh dogodkih se vedno začuti svobodo, ki bruha iz ljudi zaradi olajšanja, ker se jim ni treba pretvarjati in ker so med somišljeniki.

P: Nihče ni bolj odprt in iskreno nadušen kot nekdo, ki ve, kako je, če si zatiran. In to je posledično odlična koncertna publika.

Novi plošči sta dala naslov New Religion. Sama sta v intervjujih že omenila, da se naslov ne veže na boga ali verstva. Vseeno me zanima, zakaj sta izbrala besedo »religija«, ki s sabo nosi ogromno konotacij, tako pozitivnih kot negativnih. Sta z naslovom želela biti tudi malo provokativna?

P: Nisva hotela biti provokativna, samo jasna. Raje imam besedo religija kot besedo ideologija. Pri najini novi religiji gre za to, da si čim bolj v stiku s svojimi demoni in da skrbiš za to, da te ne nadvladajo. Lahko bi jo opisala tudi kot filozofijo, a je v zelo tesni povezavi z glasbo, ki se mi zdi v svojih lastnostih zelo »religiozna«.

L: Gre za nekakšen poskus »reboota« besede religija, saj je precej smešno, da je prav religija, ki naj bi nas povzdignila nad zemeljsko pogubljenost, tista, ki prinaša največ hudega. Najina religija izhaja iz človeka samega in se ne ukvarja z bogom oziroma bogovi.

Sta na novi plošči v glasbenem ali konceptualnem smislu naredila kaj takega, kar bi se vama pri prvi plošči zdelo še nepojmljivo oziroma tega še nista dojemala kot del svojega izraza?

L: Gre preprosto za naravni razvoj in za dva povsem različna albuma, ki sta terjala svoj pristop in svoje komade. Je pa linija za pesem Years z novega albuma stara že kakšnih pet let, ampak sva jo takrat pustila ob strani, ker se nama ni zdela primerna za prvi album.

P: Na tej plošči sva naredila marsikaj drugače in bolj premišljeno. Na prvem albumu sva pustila marsikaj v precej surovi obliki, tu pa sva si dovolila veliko več igranja z efekti, še posebej za vokale.

Koliko materiala sta zavrgla pri uvrščanju komadov na novo ploščo in kaj je bil glavni kriterij pri tem? Se odločata po občutku ali imata določene objektivne kriterije za to?

L: Mislim, da sva zavrgla pet ali šest skoraj končanih komadov, večina tistih, ki so pristali na New Religion, pa je šla čez kar nekaj preobrazb. Na trdem disku čaka še ogromno zametkov komadov in raznih drugih glasbenih idej; kaj od tega bova uporabila v prihodnje, bova videla sproti. Delava po občutku, seveda pa razmišljava tudi o tem, kaj je primerno za album oziroma kaj sovpada s trenutnim konceptom.

P: Glavna kriterija sta, če pesem preveč spominja na kaj drugega in če enemu od naju ni všeč. Slednje je ponavadi povsem intuitivno in nerazložljivo, lahko pa se tudi spremeni iz dneva v dan. A če enemu od naju nekaj ni všeč dva dni zapored, gre ven.

Kako kot ustvarjalca dojemata pojem kreativnosti in kreativnih industrij, ki se jih včasih predstavlja kot enega izmed vitalnih delov gospodarstva in ki naj bi z razvojem menda pripomogle tudi k ponovni rasti BDP-ja v Sloveniji? Je to pozitivno ali gre za izkoriščanje kreativnosti posameznikov? Se vama zdi, da bi morala kulturna politika kreativne industrije spodbujati?

L: Po pravici povedano, zdaj prvič slišim, da bi k slovenski rasti BDP-ja lahko pripomogle kreativne industrije. V državi, ki je prekrita z gozdovi in obdelovalnimi površinami, nima pa razvite kmetijske in lesne industrije, je kar smešno pričakovati, da bo kreativa tista, ki nas bo rešila iz krize. Sam se sicer uvrščam v kategorijo kreativnih posameznikov, a se trenutno počutim precej nevidnega za državo. No, mogoče zato, ker sem si dal dvojni avtogol: končal sem likovno akademijo, delam pa alternativno glasbo. Sem precej daleč od tega, da bi me lahko sploh kdo izkoriščal.

P: Mene kot glasbenice vsekakor nihče ne izkorišča, ampak tudi ne povzročam rasti BDP-ja. Vsekakor pa bi imeli vsi korist od tega, da bi se alternativnim klubom in glasbenikom zagotovilo več sredstev in spoštovanja.

Na novem albumu se res spotikava ob razne kamne sodobnega življenja, kot pa sem že omenil, vedno izhajava iz človeka in njegove lastne izbire. Preden se lotiš korporacij, moraš pomesti pred svojim pragom. Če rečem, da so korporacije največje zlo, me lahko nekdo takoj obtoži dvoličnosti, saj so že inštrumenti, ki jih uporabljam, produkt, namenjen zaslužku prav teh korporacij.

V vajinih skladbah in besedilih je zaznati veliko ukvarjanja s čustvi in medosebnimi odnosi, na novem albumu pa tudi kritiko sodobnega življenja, korporativne prevlade. Lahko povesta kaj o tem, kaj počneta za to, da bi se v svojem življenju izognila vplivu korporacij, in s kakšnimi ovirami se pri tem srečujeta?

L: Na novem albumu se res spotikava ob razne kamne sodobnega življenja, kot pa sem že omenil, vedno izhajava iz človeka in njegove lastne izbire. Preden se lotiš korporacij, moraš pomesti pred svojim pragom. Če rečem, da so korporacije največje zlo, me lahko nekdo takoj obtoži dvoličnosti, saj so že inštrumenti, ki jih uporabljam, produkt, namenjen zaslužku prav teh korporacij. Pa tudi kakšno kokakolo kdaj pa kdaj spijem.

P: Trudiva se biti čim bolj informirana glede stvari, ki jih kupujeva. Ne pustiva se nategniti marketingu in se res poglobiva v to, iz kakšnih podjetij pridejo.

Brian Eno v nekem intervjuju govori o razliki med analognimi in digitalnimi instrumenti. Kot eno izmed bistvenih izpostavi to, da so analogni instrumenti do neke mere omejeni glede tega, kaj zmorejo, zato se je glasbenik prisiljen prilagoditi temu s svojim znanjem in izraznimi idejami, medtem ko ponujajo elektronske naprave veliko več prostora za eksperimentiranje in nadomeščanje še nedodelanih idej. Se lahko s tem strinjata oziroma kako sebe omejujeta pri glasbenem ustvarjanju, da ne zaideta v brezplodno poigravanje?

L: Ko sem v osnovni šoli igral košarko, nam je trener rekel: »Najboljše košarkarje po tekmi boli glava in ne roke.« Na takšen način se je treba lotiti tudi glasbe, pa če uporabljaš analogne ali elektronske naprave. Seveda je treba upoštevati značilnosti, ki so lastne inštrumentu, a na koncu koncev nastaja glasba v glavi. Šolan pianist nima nobene prednosti pred amaterskim kitaristom z dobrimi idejami, prej velja obratno. Zato ti tudi nešteto nastavitev na elektronskem instrumentu prav nič ne koristi, če nimaš vizije. Si pa že omenila eno izmed najpomembnejših stvari: omejevanje. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo na trdih diskih shranjene na stotine demo posnetkov, a na koncu se s temi zadevami ne zgodi nič, saj jih poplava lastnih idej paralizira. Druga stvar je izbor. Ljudje se bojijo zavreči dobre ideje. Midva takih zadržkov nimava in mislim, da je prav to ena izmed skrivnosti vsake dobre umetniške stvaritve.

P: Pesem najprej skoncipirava in jo šele potem preizkusiva v živo, tako da se ne more zgoditi, da nama bo neka slaba melodija všeč samo zato, ker jo bova na vajah dovolj dolgo preigravala. Pri omejevanju nama pomaga tudi pogoj, da mora biti pesem v celoti izvedljiva v živo.

Kakšen je vajin odnos do tehnologije nasploh oziroma kako krotita njen sicer vedno močnejši vpliv v svojem življenju?

P: Ljubim tehnologijo, a menim, da imam do nje precej zdrav odnos. Konec koncev me je oblikovala in mi bila v veliko uteho, ko sem bila mlajša. Računalniške igrice igram, že odkar vem zase, to je moj način sproščanja. Tudi internet je odlična stvar, ker končno lahko pridemo do informacij in interakcij tudi ljudje, ki nam komunikacija z drugimi ne leži najbolj. Kot vse drugo, kar je prišlo s kapitalizmom, pa se mi zdi tudi to področje, ki se mu marsikdo preveč prepusti, potem pa krivi »družbo«, da ga je v to prisilila. Še vedno si ti tisti, ki se odločiš, kako boš deloval.

L: Brez napredne in cenovno dostopne tehnologije najina glasba sploh ne bi bila možna. Brez laptopa ne bi začela delati muzike, saj je bilo razen vokalov na prvih nekaj koncertih vse digitalno sprocesirano. Tudi snemanje obeh albumov je potekalo s pomočjo računalnika, torej je bila tehnologija pri najinem ustvarjanju zelo pomembna oziroma celo nujna. Je pa res, da nobeden od naju nima pametnega telefona ali tablice, kar pomeni, da se kdaj pa kdaj še pogovarjava (smeh).

Vajin glasbeni izraz je izrazito hrupen, kompakten in nekako vseprežemajoč. Koliko v svojem življenju potrebujeta tišine oziroma kje in kako jo najdeta?

L: Jaz večino stvari počnem v hrupnem okolju, s prižganim televizorjem ali glasbeno spremljavo v ozadju. Ko prestopim mejo sprejetih dražljajev, pa potrebujem tišino, da ohranim perspektivo, kar je koristno predvsem med intenzivnim snemanjem oziroma delanjem komadov.

P: Jaz potrebujem ogromno tišine in miru. Več kot povprečen človek, se mi zdi. Najdem jo v gozdu.

Velik poudarek v svojem ustvarjanju dajeta besedilom, ki s prispodobami, a kljub temu jasno osmišljajo svet okoli vaju. Zakaj se vama to zdi tako pomembno in ali menita, da samo instrumentalna glasba nima tako močnega sporočilnega potenciala?

P: Všeč mi je, da ljudje pri poslušanju glasbe dajemo poudarek različnim elementom. Jaz poslušam zelo malo glasbe brez vokala in nad tem marsikdo viha nos, ampak tako pač jaz doživljam glasbo. Verjamem pa, da ima za nekoga drugega instrumentalna glasba še močnejše sporočilo kot taka z vokali. In to je okej. Doživljanje glasbe je subjektivno in tako tudi mora biti, tako da nima smisla razpravljati o tem, kaj ima večji sporočilni potencial, ker pač ni absolutnega odgovora.

Šolan pianist nima nobene prednosti pred amaterskim kitaristom z dobrimi idejami, prej velja obratno. Zato ti tudi nešteto nastavitev na elektronskem instrumentu prav nič ne koristi, če nimaš vizije. Si pa že omenila eno izmed najpomembnejših stvari: omejevanje. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo na trdih diskih shranjene na stotine demo posnetkov, a na koncu se s temi zadevami ne zgodi nič, saj jih poplava lastnih idej paralizira.

Ko v presežnikih govorimo o določeni glasbi, včasih uporabimo pridevnik »brezčasno«. Katero glasbo ali izvajalce bi sama označila za brezčasne? Se vama brezčasnost sploh zdi relevantna kategorija ali vidita glasbo bolj kot nujni odsev trenutnega časa?

L: Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti na kratko. Ko glasbeni kritik ali poslušalec govori o brezčasnosti, je to povsem osebni kriterij in je nujno subjektiven. Za brezčasne albume ponavadi označimo tiste, ki jih po 10, 20 ali več letih še vedno poslušamo, in velikokrat gre predvsem za nostalgijo. Ampak ali je album iz 70. let prejšnjega stoletja lahko brezčasen, čeprav med poslušanjem npr. zelo jasno slišimo, da gre za tehnično produkcijo takratnega časa? Navsezadnje je pogosto tudi iz tematike razvidno, iz katerega obdobja je kak album ali izvajalec, in s tem tudi ni nič narobe. Menim pa, da je glasba, ki lucidno odseva trenutnost, najbližja brezčasnosti.

P: Navezala se bom na svoj prejšnji odgovor. Nekaj, kar je zame brezčasno, lahko pusti nekoga drugega povsem hladnega. Vsekakor so mi najbliže izvajalci, ki se ukvarjajo z raziskovanjem človeške narave oziroma navad, razmišljanja, dogovorov, nesmislov in krivic, ki so brezčasni, je pa tudi tovrstna glasba vedno odsev svojega časa. Torej mislim, da je vsaka pesem do neke mere odsev časa, v katerem je nastala, a je lahko kljub temu brezčasna, ker gre za individualno doživljanje. 

NE SPREGLEJTE:


Nepregledno, nepredvidljivo, avtorsko in z odličnimi bobni
sreda, 30. april 2014
Zrel in dodelan hrup
sobota, 16. junij 2012
Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013
Vabilo na ples
ponedeljek, 05. maj 2014
Tipkanje rifov
torek, 18. junij 2013
Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Radio Študent friendly bend
torek, 30. september 2014
Prihajam iz trasha, torej sem trash
nedelja, 09. februar 2014
Ne pustimo se pregnati
četrtek, 09. april 2015
Karavana nove glasbene ustvarjalnosti
četrtek, 10. september 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice