SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Jazz kot zdravilna rastlina janež

Jazz kot zdravilna rastlina janež

Brina Vogelnik
06. september 2011

Brina Vogelnik (foto: Žiga Koritnik)
Brina Vogelnik (foto: Žiga Koritnik)

Letos sta na 32. jazz festivalu v Saalfeldnu, ki se je odvijal med 25. in 28. avgustom, slovenske zvoke zastopali dve skupini, Kar Češ Brass Band iz Cerknega in Maja Osojnik. Nastop je potekal na mestnem trgu in Cerkljani so poletni vročini dodali glasbeni ogenj ter še pred uradnim odprtjem festivala dodatno ogreli publiko. Maja je s svojim avstrijskim bendom na svojstven način podajala zgodbe. Po tem nastopu nas je čakal še en njen koncert, in sicer na odru v planinah, uro in pol hoda od tod.

Glasbeni festivali me spremljajo od samega začetka profesionalne glasbene poti. Ob njih sem se polnila, motivirala, sanjala, kaj vse bi in kaj vse bom. Jazz festival v Saalfeldnu je eden takih, poleg slovenske Druge godbe in jazz festivalov v Ljubljani, Mariboru in Cerknem, kamor se kot poslušalka rada vračam. Moja prva ljubezen med glasbenimi festivali je gotovo Druga godba. Spomnim se prvih koncertov, ki sem jih obiskala. Busi Mhlongo me je popolnoma očarala, pa Natacha Atlas, ko je bila s Transglobal Underground prvič v Ljubljani, in Rokia Traore, ko se je njena pot šele risala v nežnih obrisih kasneje izklesane zvezdne poti. Spomnim se, ko sem leta 1998 občudovala, privoščila in bila potiho nevoščljiva Tinkari Kovač, ki je kot pevka Terra Mystice nastopila pred takrat meni najljubšim glasbenikom, Youssoujem N'Dourjem, in prepevala na tem festivalu, na »moji« Drugi godbi, na najboljšem odru v Križankah. Kako je v meni kričal glas: »Jaz bi tudi!« In res, počasi, malo po malem, se je tudi meni odprla pot do odra. Že naslednje leto je bila moja prva Druga godba, samo da tisto leto v spremljevalnem programu, na odru v K4, s skupino Šišenska bajka. Potem sem čakala nadaljnjih pet let, da so se mi odprla vrata odra v Križankah. Mlado leto, prvi Brinin album, je bila prelomnica in tisti čas je bil tako razburljiv. Tisto noč po koncertu so se mi od vsega lepega pobelile trepalnice. En šopek srebrnih trepalnic za spomin na moje prve Križanke, na Mlado leto in mojo prvo pravo Drugo godbo. Tisti glas, ki je pred šestimi leti klical »Jaz bi tudi!«, je zdaj zaklical: »Saj ne morem verjeti, da je res!«

Prvič sem festival v Saalfeldnu obiskala leta 2001. Takrat so se koncerti dogajali v velikem šotoru na travniku, malo stran od mesta. Spali smo v sobah na turistični kmetiji, najbolj zagnani poslušalci pa v šotorih v neposredni bližini koncertov. Takrat sem prvič videla koncert Kimma Pohjonena, in bila navdušena. Kasneje sem ga videla še v Skopju na jazz festivalu in nekajkrat v Ljubljani pa seveda na jazz festivalu v Cerknem. On je nor v najboljšem pomenu besede, tako na odru kot v živo. Vsak, ki ga je srečal, se ga spominja z velikim nasmehom na obrazu in nosi v srcu vsaj eno zelo zabavno zgodbo o njem. Vsak njegov koncert je poslastica za vsa čutila. Najboljše pa je to, da se povsod vključi med lokalce, ki ga v istem hipu tudi posvojijo.

Jazz festival v Saalfeldnu se je spreminjal, dihal skozi vzpone in padce, ko so mu odvzeli velik del podpore in je že kazalo na njegov konec, a se je potem vendarle zopet dvignil do glasbenih višav. Ves čas je ostal zvest sam sebi.

Jazz festival v Saalfeldnu se je spreminjal, dihal skozi vzpone in padce, ko so mu odvzeli velik del podpore in je že kazalo na njegov konec, a se je potem vendarle zopet dvignil do glasbenih višav. Ves čas je ostal zvest sam sebi. To je velik festival, kjer se v štirih dneh zvrsti blizu 200 glasbenikov iz vsega sveta. V štirih dneh so našteli več kot 10.000 obiskovalcev, ampak vse je tako dobro organizirano, da sploh ne opaziš gneče. Ves ta čas sem sama kot glasbenica in kot osebnost rasla. Ko pogledam leta nazaj in skušam uzreti sliko festivala kot celote in preveriti svoje občutke o njem, ugotovim, kako se mi je spreminjala percepcija sprejemanja koncertov. Prva leta sem imela občutek, da moram biti povsod, videti vse koncerte, srečati čim več glasbenikov. V glavi se mi je pletlo nešteto projektov, ki bi jih rada izpeljala. Vsak koncert je ponujal toliko možnosti za iskanje lastne glasbene poti. Težko sem dohajala te moje želje, kajti koncerti potekajo vsak dan, cel dan, skozi štiri dni zapored. Glava je zvečer tako polna vtisov, noči so kratke, ker je treba zjutraj navsezgodaj poslušati že nove koncerte ... Tempo je hud in po štirih dneh se ti kar bliska. In jaz sem hotela vse zabeležiti v svoji glavi, si zapomniti vse muzike. Na kar nekaj načinov sem se lotila te naloge. Nekajkrat sem sproti pisala svoje recenzije in si zapisovala vtise s koncertov ter tako vse še enkrat v sebi predelala. Včasih sem pustila, da glasba prevzame moje telo in me vodi v gibanju. Takrat se je navadno kar zlila skozi mene; takrat se je navadno ohranil le nekakšen občutek, čustveno stanje, ki je vladalo med koncertom. Nekajkrat sem poskušala vizualizirati glasbo. Včasih čisto abstraktno ali pa z zelo jasnimi zgodbicami. Vsakič so bila ta potovanja fantastična in čutno polna ... Danes manj kompliciram in se enostavno prepustim trenutku.

Ravno v tem je čar. Prideš in se prepustiš muziki, okolju, hribom, ki objemajo Saalfelden. Narava tu je čudovita.

Zdaj se festival že nekaj let dogaja v središču mesta. Popoldanski in večerni koncerti so na glavnem odru v dvorani v kongresnem centru. Jutranji koncerti se imenujejo Shortcuts in so v srednje veliki dvorani s klubskim ozračjem. Potem so tu koncerti čez dan na velikem odru na mestnem trgu za lokalce in ostale goste. Festival je spremenil svojo lokacijo. Zdaj je prijaznejši do publike in nastopajočih. Predvsem so se rešile težave z vremenom. Prejšnja leta je bilo v šotorih naporno, kajti kadar je deževalo, in to je bilo pogosto, saj leži kraj sredi gora, je bila povsod sama vlaga. Kadar je bilo vreme sončno, smo sonce pod razgreto šotorsko plahto čutili z dvojno močjo. Vse ostalo je bilo super, avanturistično. Kar zadeva muziko, je festival ostal drzen, odprt in svoboden. Ponuja vse navadne in nenavadne stranpoti v jazzu. Nimam se za poznavalko jazz glasbe. Vem samo, da mi je všeč. Rada imam to hojo po meji, iskanje med stabilnim in labilnim, ki se mi zdi, da v jazzu najbolj pride do izraza. Vsi namreč iščemo pot do svobode, osebne, ustvarjalne, na delu, kjerkoli ...

Danes festival sprejemam čisto drugače kakor pred leti. Še vedno sem vsak trenutek prisotna, ampak zdaj se z lahkoto izgubim v naravi, se umaknem v svoj kotiček, da zajamem svoj mir. Rada se družim z ostalimi souživači in nič hudega se mi ne zdi, če s kakega koncerta, ki mi ni všeč ali ga ne razumem, enostavno odidem pred koncem. Glasbi pustim, da mi zleze pod kožo, kadar je v njej res nekaj posebnega, novega, osebnega ali samo tako jazzovsko osvobojenega in iskrenega.

Neka muzika, neki izraz ali trik na inštrumentu je lahko že neštetokrat uporabljen. Ampak nekateri izvajalci na glasbilo zaigrajo tako čutno, skladno z danim trenutkom in z njimi samimi, da se zgodi čarovnija – kot da bi igrali prvikrat in samo za nas. In res, kje je ta meja? Da te neki glasbenik prevzame že ob prvih tonih muzike, za drugega pa se zdi, kot da zaman brenka po svojem glasbilu? Seveda ima vsak svoj okus in so nam všeč različne stvari ...

Izhajam iz trditve, da smo vsi ustvarjalci. Prav vsi ljudje za svoj obstoj in duhovno hrano potrebujemo ustvarjalnost.

Izhajam iz trditve, da smo vsi ustvarjalci. Prav vsi ljudje za svoj obstoj in duhovno hrano potrebujemo ustvarjalnost. Ne samo v umetnosti. Morda v načinu, kako neko stvar narediš ali kako prideš od točke A do točke B. Vsak ima svojo pot, in čeprav se zdi, da obstaja ena sama, jih je nešteto. Verjetno so ta vprašanja čisto odveč. Gre samo za glasbo in koliko je kdo v njej iskren. Gre za poslušanje glasbe, samega sebe ... Vedno gre za poslušanje. To je ključ. Ko glasbenik posluša sebe, ko sliši publiko in ko mu ta prisluhne, mislim, da se takrat zgodi čarovnija.

Letos so spet izstopali klubski koncerti, tako imenovani Shortcuts. Na včerajšnjih shortcuts me je fascinirala vokalistka Shelley Hirsch. Njena raba glasu kot glasbila. Z njim se je lahkotno poigravala in enakovredno pogovarjala z ostalimi glasbeniki v bendu. Nastop je vseboval zelo jasne jazzovske strukture, ki jih je povezovala z igrivo vokalno improvizacijo.

Današnji jutranji koncert je ponujal subtilno in večplastno poigravanje bobnarja Kennyja Wollesena na gongih, vibrafonu in bateriji v duetu s trobentačem Stevenom Bernsteinom. Ta nas je zabaval z zgodbicami iz različnih sodelovanj z rokovskimi zvezdniki in nas s trobento peljal po zgodovini svojih projektov. Vsaka pesem je bila del nekega projekta iz sodelovanj z različnimi glasbeniki. Vse skupaj prepleteno v zgodbo, ki se je začela s prijateljstvom dveh dečkov, Kennyja in Stevena, še iz najstniških let. Koncert Endangered Blood, ki je sledil, je kazal zasedbo z jasno izdelanim konceptom, vendar so si glasbeniki kljub temu puščali ogromno svobode.

Vrhunec koncertov je bil zame prav gotovo koncert Ingebrigta Håker Flatna in njegovega Chicago Sexteta. Fantastičen bend in fantastična glasba. Čisto izžeta in na koncu moči sem prišla na njegov koncert (zame četrti tega dne) in sem dvomila, da bom sploh zmogla zares prisluhniti. Pa so me fantje prikovali na sedež in me niso izpustili do vse konca. Koliko dinamike, strasti in kontrastov se je prelivalo v tej uri. Pomislila sem, da obdan s takimi koncerti, človek sploh ne rabi hrane. Vsa motivirana in polna pričakovanj sem šla na naslednji koncert, ki me je opomnil na prav nasprotno. Niti drobca zvoka nisem več mogla sprejeti vase. Spomnila sem se namreč, da je za mano že več kot pol dneva, štirje močni koncerti, jaz pa od zajtrka nisem še ničesar pojedla … Zakaj pri nekaterih koncertih pozabiš na občutek lakote, pri drugih pa, čeprav zadovoljno sit, ne moreš poslušati niti tona? Učili so nas, da je glasba ena, lepa, da povezuje svet, je govorica čustev.

Jazz v Saalfeldnu občutim kot zdravilno rastlino janež. Najprej mi je bilo neprijetno že samo ob vonju janeža, kasneje, zlagoma, je njegova zdravilna moč prišla do mene in se spremenila v nekaj dobrega, v nekaj več. Spomnim se, kako sem se ob prvih poslušanjih jazza ali neke hude sodobne improvizirane, disharmonične glasbe spraševala, kje je tu globlji pomen in čemu, za vraga, naj sploh sledim. Potem se je slika počasi sestavljala in zdaj se s tem ne obremenjujem več. Zdaj me kaka huda improvizacija zlahka navduši, me zapelje, pa čeprav si ne znam pojasniti, kako se ji je to posrečilo. Morda s strastjo, napetostjo, ki jo nosi v sebi.

Rada raziskujem, spremljam novo in se lotevam stvari, ki so mi še neznane. Pri svojem delu se vedno bolj poigravam. Igram se s telesom, z glasom, s slikami, s podobami. Vse z določenim ciljem in določeno mero odgovornosti. Ampak ravno takrat samo sebe presenetim, odkrijem delček sebe, za katerega nisem vedela, da obstaja. Takrat pridem do meje, do svobode. Zgodi se čarovnija, ne da bi se zanjo posebej trudila; čeprav je prav to najtežje. Biti samo to, kar si … takrat je najlepše. Živela glasba, živeli ples, jazz in raziskovalni duh.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice