SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Jazz novitete starega strica

Jazz novitete starega strica

Mario Batelić
13. januar 2011

Jani Kovačič (foto: Hugo Šekoranja)
Jani Kovačič (foto: Hugo Šekoranja)
Jani Kovačič in Big Band Radiotelevizije Slovenija, dirigent Igor Lunder
Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
11. 1. 2011

Čeprav teče šele četrto leto, lahko rečemo, da je postala tradicija, da se začetek vsakoletne sezone Cankarjevih torkov v Klubu Cankarjevega doma zaznamuje s kakim posebnim koncertom domačega izvajalca. Sam cikel je leta 2008 v tek pognal Zlatko Kaučič z dvojnim koncertom ter praznovanjem svojih osebnih in ustvarjalnih obletnic, leto zatem je nastopil Uroš Rakovec Trio, lani pa nas je s samosvojim koncertom-performansom nadvse zabaval enkratni Marko Brecelj. Letos je čast »rezanja traku« pripadla nič manj slovitemu Janiju Kovačiču in veteranom (resda s pomlajeno ekipo) iz Big Banda Radiotelevizije Slovenija. Številčno krepka druščina je predstavila svoj zadnji dosežek, album Cerberus Hotel – Jazzitette z zvečine novimi Kovačičevimi pesmimi v jazzovskih aranžmajih, ki jih je odlično priredil Igor Lunder, sicer dirigent na torkovem koncertu.

Klub je bil polno zaseden. Ne le da je staro in mlado občinstvo malone do zadnjega zapolnilo sedišča in stojišča, marveč so tudi bigbandovci zaradi posebne postavitve svoje zasedbe takorekoč stopili med publiko, saj jih je bilo več pod odrom kot na njem. Kar se postavitve nastopajočih tiče, sem se sprva bal, da se odločitev, da Kovačič ni na sredini (to mesto je pripadlo dirigentu), marveč ob boku big banda, izkazala za problematično, tako kar zadeva dobro zvočnost in jasnost glasu kot tudi »obvladanje« publike. Bojazen je bila odveč. Kovačičev značilno raskav, a razločen in močan glas se je slišal tudi na nasprotnem koncu dvorane, le semtertja ga je bigband preglasil, čeprav se mi zdi, da bi se to zgodilo, tudi če bi sedel kje drugje. Z navdihnjenimi dovtipi in šalami pa je Kovačič tako in tako že na samem začetku osvojil zelo odzivne poslušalce.

Uvodni komad Shizo (ta odpre tudi album) je nadvse primerno orisal posebnosti in presežke sodelovanja kantavtorja in bigbandovcev: ubrano igranje, občutek za pravo mero med odmerjeno in pretanjeno spremljavo »vokalnega solista«, žgoče nažiganje nosilne teme (kadar je pevec tiho) in predvsem počasno ter domiselno grajenje dramatične napetosti pesmi. Ta se citatno navezuje na klasično skladbo I Can't Get No skupine Rolling Stones, izvedba pa se je na trenutke približala razgreti soulovski različici tega komada v izvedbi Otisa Reddinga. Soulovski »filing« še zdaleč ni bil edini, s katerim je band barval zabavno-otožne in hudomušne pesmi. Od pesmi do pesmi so se glasbeniki vešče sprehajali po latino ritmih, bluesu in starem, s patino prežetem bigbandovskem zvenu, besede so občasno poudarili z disharmoničnimi vložki, spet drugič pa z izredno liričnimi pasažami. Big band se je izkazal tako s čvrsto skupinsko igro (zavzetost dirigenta se je hitro prenesla na glasbenike) kakor tudi z odmerjenimi solističnimi izleti Aleša Suše, Tomaža Grintala, Davida Jarha, Roberta Jukiča (ki je bil eden od gostov) in drugih.

Dramaturgija je nemara našla višek v izjemni pesmi Fantom, za katero je Kovačič uvodoma povedal, da ljudje ne verjamejo, da lahko vse te zvoke (po)ustvarijo v živo. Pesem namreč brbota od kaotičnih zvokov, ki ponazarjajo utrip mesta (o katerem poje ta pesem), najbolj značilno zanjo pa je, da bigbandovci vešče prevzamejo vlogo govorcev, kričačev, blebetačev, ki z besedami – medsebojnim pogovarjanjem, ki nazadnje preraste v živžav vsevprek – stopnjujejo napetost in občutek tesnobe ter nelagodja. Slišali smo pravcati zvočni teater, izjemno posrečeno srečanje in brbotanje zvokov in zvenov, poglabljanje pomenov in zasuk povedanega na nove, prej neslutene ravni. Med presežki koncerta kaže omeniti tudi pesmi Saksofonsko jutro, Mačo-polh in Jesen je, zvezdica, jesen. Ta zadnji komad smo slišali v dodatku, v intimnejšem zvočnem okolju, ko so Kovačiča spremljali samo pianist Blaž Jurjevčič, kontrabasist Robert Jukič in saksofonist Blaž Trček.

Na koncertu smo slišali tudi novo skladbo, Sobotnega Jezusa, ki naj bi ga čez nekaj let objavili na albumu Jazzitete 2. Drugi del dvodelnega nastopa je Kovačič uvedel sam ter zapel in odbrenkal svojo staro pesem 6 čokoladnih okusov, dejansko prvo, ki jo je v svoji karieri zapel v drugačnem, s pihali ozaljšanem aranžmaju, za katerega je poskrbel maestro Adamič (najdemo jo na albumu Ljudje). Ne bi bilo slabo, ko bi se z bigbandovci lotil svojih starih, tudi že ponarodelih pesmi, da bi v bigbandovskih aranžmajih zaživele v novi luči.

Za konec ena sama pripomba. Navada, da se torkovi klubski koncerti odvijejo v dveh delih, se tokrat ni izkazala za dobro. Občutek sem namreč imel, da je na začetku začrtan dinamični lok nastopa s premorom, daljšim kot ponavadi, izgubil nekaj zagona.

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice