SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Jazz z zanosom

Jazz z zanosom

Mario Batelić, Andrej Hočevar, Alja Pušnik
08. julij 2011

Mia Žnidarič z zasedbo (foto: Nada Žgank)
Mia Žnidarič z zasedbo (foto: Nada Žgank)

Čeprav je ljubljanski jazz festival ob svoji častitljivi 50-letnici pred dvema letoma vpeljal nujno potrebne novosti tako v prostorski in časovni dinamiki festivala kot, posledično, v njegovem konceptu, so letos te novosti (občasno resda tudi zaradi zunanjih razlogov) zadihale manj intenzivno. Ni nam, denimo, jasno, kako da organizatorji še naprej ne negujejo Kluba Cankarjevega doma kot uradnega in neuradnega središča festivala, mesta, kjer se obiskovalci in novinarji lahko srečujemo s prijatelji in – še pomembneje – z glasbeniki, kaj prigriznemo, se osvežimo in se usmerimo novim zvokom naproti. Povedano drugače: festival je malo manj dihal v festivalskem vzdušju kot pretekli dve leti, in če želijo organizatorji zmanjšati osip obiskovalcev, morajo vztrajati (vsaj) na ohranjanju že doseženega. Pa vendar so večinoma odlični in na trenutke izjemni koncerti nadeli festivalu slavnostno vzdušje, kakršno se je spontano ustvarilo že na odprtju razstave Petre Cvelbar, ki se je v kratkem času delovanja prebila v sam vrh domače izrazne jazzovske fotografije.

Festival je postregel z nekaj evropskimi in tudi svetovnimi premierami, rdeča nit štiridnevnega dogajanja pa so bili večkratni nastopi istih glasbenikov v različnih zasedbah, kar je osvežujoča novost, ki bi jo kazalo nadaljevati.

Festival je postregel z nekaj evropskimi in tudi svetovnimi premierami, rdeča nit štiridnevnega dogajanja pa so bili večkratni nastopi istih glasbenikov v različnih zasedbah, kar je osvežujoča novost, ki bi jo kazalo nadaljevati. Že prvi dan smo poslušali premiero, in sicer novi projekt neumornega Zlatka Kaučiča, v katerem je znova zbral pisano druščino domačih in mednarodnih glasbenikov. Projekt Polja T. S. je posvečen nesrečno preminulemu novinarju Tomažu Simonu, v njem pa so ob Kaučiču, ki ni igral, marveč je nastopil v vlogi dirigenta, zaigrali še Kombo, Godalni orkester RTV Slovenija ter posebna gosta Bruno Cesselli za klavirjem in Herb Robertson s trobento. Kaučič si je znova zamislil projekt združevanja raznorodnih zvočnih govoric, katerega izvedba pa je žal bolj dala slutiti kot zares čutiti zamišljeno. Zmes posamičnih elementov od improvizacije (tako vihravo brbotajoče kakor tudi hrupno kakofonične), jazz-rocka in prvin romantične klasike do avantgarde, free jazza in še česa dostikrat ni delovala koherentno. Vtis smo imeli, da so posamezni kosi daljše skladbe, sicer dobro odigrani, obviseli med sekcijami glasbenikov, ne da bi dobili končne podobe. Pogrešali smo večjo povezanost in bolj enoten zvok številčno bogate zasedbe, predvsem med godalci in člani Komba.

Sledil je eden najboljših koncertov v štirih dneh, svobodnjaška in navdihnjena igra tria Farmers By Nature. To je bil hkrati prvi od treh nastopov imenitnega kontrabasista Williama Parkerja. Ob njem sta v triu še bobnar Gerald Cleaver in pianist Craig Taborn. Čeprav se je zdelo, da je slednji s svojimi ponavljajočimi se, minimalističnimi frazami dajal tempo in pulz intenzivni in poduhovljeni igri, se je kaj kmalu izkazalo, da je v osišču zgoščene igre in izjemne interakcije prav Parker s svojim velikanskim pulzom. Ponavljajoče fraze so se ob vsaki ponovitvi napolnile z novim zagonom, dodanimi barvami, poudarki …, nosilna dolga skladba koncerta se je zato zdela en sam živ, vzhajajoč zvočni tok, ki je v celoto povezoval svobodnjaško energičnost in spiritualnost. Čakal nas je še odmerek evropskega modernega jazza s poljsko-danskim kvartetom Free 4 Arts v Gromki. Simpatična igra s prvinami duhovitosti in zanimivih aranžmajskih rešitev ter dobra komunikacija z občinstvom sta se zaokrožili v lep zaključek večera, ki ga je skazil po našem mnenju nepotreben in glede na renome Gromke neumesten »nastop presenečenja«, nizozemski kitarist in elektroničar Bram Stadhouders s »terasastim« zvokom in naivnim pristopom k strunarstvu.

Poleg Jukiča z razvejanimi, mastnimi riffi je nadvse navdušil saksofonist Cene Resnik s prodornim in pojočim saksofonom.

Drugi dan je uvedel solo nastop Williama Parkerja v Štihovi dvorani, idealnem prostoru za tovrstne špile. Razpoložen in luciden muzičist je postregel z lekcijo preseganja konvencionalnega igranja; navdušil je predvsem z veščo uporabo loka, s katerim je iz strun izvabljal presunljive alikvotne tone, zahtevno igro pa je sproščal z duhovitimi dovtipi in igrivim poklonom soglasbenikom v venčku njihovih komadov. V Kinu Šiška smo nato slišali enega boljših letošnjih nastopov, toliko bolj navdušujočega, ker ga je pripravil domač glasbenik! Projekt Operation Charlie Roberta Jukiča, ki se je na papirju zdel kot zelo dobra domislica (konceptualno posvetilo Mingusu ter komadi, ki »pripovedujejo« gangstersko štorijo), je na odru Šiške pridobil dodaten zagon. Nedvomno gre za to zasluga tako samemu Jukiču, ki je iz male zasedbe, kvinteta, podobno kot je to znal Mingus, mestoma iztisnil zvok big banda, kakor tudi odličnim glasbenikom.

Poleg Jukiča z razvejanimi, mastnimi riffi je nadvse navdušil saksofonist Cene Resnik s prodornim in pojočim saksofonom. Čeprav smo tako Jukičev band kot škotske Hidden Orchestra poslušali sedè in imata obe zasedbi v idejni zasnovi svojevrstno cinematičnost, nas škotski gostje niso premaknili tako kot Jukičeva tolpa. Kratki komadi, ki so temeljili na spoju elektronike in akustičnih glasbil, so se hitro zazdeli drug drugemu enaki. Namesto da bi se začetni groove začel kopičiti in pridobivati na intenzivnosti, je kaj kmalu splahnel.

Sassetti je občuteno razvijal svoje zasanjane lirične impresije, ki so njegovo govorico približale Keithu Jarrettu, a so jo kontekstualizirale tudi v sorodnosti z blagozvočnim intimizmom sodobnika Torda Gustavsena.

Mehka zvočnost, s katero se je začelo razgibano dogajanje petkovega festivalskega večera, je ustrezno določila izrazno polje, znotraj katerega se giblje trio Bernarda Sassettija. Nastop portugalskega pianista je z rahločutno, koprnečo izpovednostjo otvoril niz koncertov, posvečenih deseti obletnici prav tako portugalske založbe Clean Feed. Sassetti je občuteno razvijal svoje bolj ali manj zasanjane lirične impresije, ki so njegovo govorico približale Keithu Jarrettu, a so jo kontekstualizirale tudi v sorodnosti z, denimo, blagozvočnim intimizmom sodobnika Torda Gustavsena. Sassetti je – zadnje čase se tak stejtment pač spodobi – v svoj repertoar uvrstil priredbi popularnih oziroma rockovskih skladb, Homecoming Queen zasedbe Sparklehorse in Lennonovo Working Class Hero. Praksa, ki nadomešča preigravanje jazzovskih standardov, se spogleduje s tudi sicer vidnim prizadevanjem, da bi jazzovske skladbe temeljile na dostopnejšem, songovskem vzorcu. Vendar se Sassettijev izraz ni ustavil pri tem, saj je trio svojo melodično sredico mojstrsko razstavil na post-bopovsko in svobodno komponento; navdihnjena izvedba skladbe Bird and Beyond je bopovsko frazo združila s colemanovskim tokom zavesti, Sassetti pa je svojo govorico bogatil še z elementi filmske in klasične glasbe.

Po Sassettijevem nastopu v Klubu Cankarjevega doma se je festival nadaljeval s koncertoma večjega formata v Linhartovi dvorani: prvi je bil velik predvsem po izvirnosti zasnove in individualiziranosti izvedbe, drugi pa bolj po številčnosti zasedbe in glasnosti izvedbe. Najprej je nastopil Chris Lightcap z zvezdniško skupino Bigmouth, v kateri igrajo še Craig Taborn, Tony Malaby, Chris Cheek in Gerald Cleaver. Za njihovo glasbo – igrali so v glavnem skladbe z zadnjega albuma – je značilna jasna struktura, ki pa v svoji prikriti preprostosti ne bi mogla biti sodobnejša. Preproste harmonije, občasno blizu rockovskim in soulovskim osnovam, Bigmouth prefinjeno skriva za plastmi posameznih glasov, ki na ravni celote svojo skladnost utemeljujejo s kar največjo oddaljenostjo. Lightcapove čudovite melodije zaradi svoje upočasnjenosti lebdijo nad nasekano, tudi ostro ritmiko, ki po svoje nadgrajuje basovsko linijo. Čeprav so na koncertu izjemni solisti delovali rahlo zadržano – bržkone v interesu večje strnjenosti in ohranitve strukturne integritete, kar je bilo opazno predvsem pri Malabyju in Tabornu – so za Bigmouth prihranjene samo največje pohvale. Njihova čutna energičnost, povezana s spevno melodiko, ima zagotovljeno mesto med vrhunci ne le tega leta.

Angles, po drugi strani, so svojo izraznost utemeljili na še preprostejših temeljih, ki pa razmerju med vsebino in izvedbo na koncertu niso bili vedno v prid. Njihova kaotična tekstura se je v konstantnih plimovanjih gostila, tako da je končni učinek spominjal na oddaljeno krajinsko kuliso brez izstopajočih detajlov. Podivjana pihalno-trobilna sekcija je med sabo nenehno tekmovala za prevlado, s čimer so bili drugi – predvsem neslišni pianist in obetajoči vibrafonist – potisnjeni v ozadje. Več (zgolj nakazane) finese, ki bi zagotovila pravo mnogoplastnost onkraj gole številčnosti, bi tudi gromoglasnost utemeljila še na čem drugem kot na izpraznjeni volji do moči.

Če se je prej zdelo, da se Tony Malaby zadržuje, je polnokrvni vrhunec večera opolnoči v Klubu pokazal, da je saksofonist sapo prihranil za svoj drugi nastop. Trio Tamarindo, v katerem igrata še neomajni William Parker in zmeraj navdušujoči Nasheet Waits, svoje spontano ustvarjanje postavlja v polje improvizirane glasbene svobodnosti, ki privilegira čisto ekspresijo. Energičnost njihovega nastopa je – za razliko od predhodnikov – temeljila na nebrzdani, napeti in prepleteni izraznosti, ki je izstopala sama iz sebe in se v spiralastih nadgraditvah stopnjevala v čisto ekstatičnost. K njej je veliko pripomogla tudi Waitsova bliskovita nasekljanost, ki je odlično odgovarjala Malabyjevi korpulentni prodornosti v vseh legah. Enkratno.

Lloydova značilna poduhovljenost, ki nas je pred leti na istem mestu prevzela, se je tokrat umaknila šegavemu klubskemu preigravanju.

Sklepni dan je načel trio v New Yorku delujočega saksofonista Igorja Lumperta. Na postbopovskem izrazu temelječa glasba se je občasno izmuznila šablonam, a je bila vse preveč ukoreninjena v standardno strukturo, da bi ponudila nekaj zares novega. Drugi klubski špil je pripadel projektu 11:11 kontrabasista Erica Revisa, kvartetu močnih osebnosti, v katerem so še Ken Vandermark, Jason Moran in Nasheet Waits. Našpičeno norenje s predirnim Vandermarkovim klarinetom se je zaključilo s presunljivo počasno in šekasto bluesovsko temo, kakršno redko slišimo. Finalni trojček nastopov v Križankah je načel kvartet Charlesa Lloyda. Njegova značilna poduhovljenost, ki nas je pred leti na istem mestu prevzela, se je tokrat umaknila šegavemu klubskemu preigravanju z navezavami na moderne, tudi nujazzovske tokove. Večer in tudi festival je sklenila Maria João s svojo zasedbo. Presunljiva vokaliziranja z obilo grlenih glasov (spomnili smo se na Ymo Sumac) so bila za naš okus preveč manieristična in zato niso bila v funkciji uspešnega podajanja zvočnih zgodb, prej narobe.

Zadnji dan festivala je slovenske barve v Križankah zastopala Mia Žnidarič, in to z zasedbo, s katero je nastopila prvič v svoji, zdaj že dvajsetletni karieri. Ob njej so na odru stali njen stalni spremljevalec in sopotnik, pianist Steve Klink, trobentač Davor Križić, saksofonist Herwig Gradischnig, basist Martin Gjakonovski ter bobnar Mario Gonzi.

Mia je na koncertu poslušalcem postregla s svojim značilno intimnim programom, morda bolj »klubsko« muziko, ob pa kateri s(m)o si mnogi zaželeli svečk in mogoče še kakšne večerje. Vendar je na svoje veselje, in kot je želela, pevka nastopila v poletnem gledališču. S svojim vedno čistim, nežnim glasom nas je popeljala vse od jazzovskih standardov do Klinkovih avtorskih skladb ter za intermezzo zapela skladbo The Gallery njej ljube Joni Mitchell, medtem ko je trio Klink-Gjakonovski-Gonzi sam izvedel Three Journies – Africa. S subtilno interpretacijo besedil, in seveda s svojim prikupnim veznim tekstom, je poslušalce očarala tako zelo, da so z njo zapeli A si ti al' nisi ti moj ljubi. Steve Klink se je ponovno izkazal z novimi aranžmaji klasik in svojih skladb na besedila Ferija Lainščka in Svetlane Makarovič. Celotni nastop je zadovoljil ne samo obiskovalce vseh štirih dni festivala, ki so za konec dobili porcijo drugačnega jazza, temveč tudi tiste, ki jih je privabil zgolj finale, pa ne samo zaradi glasbe, ampak same atmosfere.

NE SPREGLEJTE:


Zlati zvoki trobent
sreda, 04. julij 2012
Raznolikost improvizacije
petek, 24. junij 2011
Pisan vrt mladega jazza
torek, 05. julij 2011
Glasba bo zmagala
ponedeljek, 13. junij 2011
53. jazz festival Ljubljana
četrtek, 28. junij 2012
52. jazz festival Ljubljana
torek, 28. junij 2011
14. junija poletje otvarja Imago Sloveniae
sreda, 13. junij 2012
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Živi posnetki na »suhi« plošči
nedelja, 30. september 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice