SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Je Amerika že odkrita?

Je Amerika že odkrita?

Robert Šercer
23. april 2016

Zasedbo Gora tvorijo Kevin Koradin (Tide, Revolver), Sergej Pobegajlo (D KOKKs, Billysi) in David Debevec (Leeloojamais, Mary Rose).
Zasedbo Gora tvorijo Kevin Koradin (Tide, Revolver), Sergej Pobegajlo (D KOKKs, Billysi) in David Debevec (Leeloojamais, Mary Rose).
Gora:
Gora
(Lip-Art Events, 2016)

Postavo aktualnega težkorokovskega trojca Gora sestavljajo dobri znanci domače glasbene scene. Čeprav bi po žanrski logiki prejšnjih zasedb članov pričakovali mehkejše, počasnejše in za uho lepše aranžmaje, je Kevinu Koradinu (Tide, Revolver), Sergeju Pobegajlu (D KOKKs, Billysi) in Davidu Debevcu (Leeloojamais, Mary Rose) uspelo sestaviti modernejši zvok, ki pa klasičnorokovskega ne zanemarja. Organska realnost tega albuma je kar precej drugačna. Deset skladb klasične minutaže (slabih 40 minut) ponuja petroglavo drvenje skozi (ne)znane, dobro utrjene in hitre ceste klasičnega rocka. Če se ozremo na posebne zahvale, ki jih trio izrazi na ovitku izdelka privlačno črne barve, je treba omeniti Clifforda Goila, ki je poskrbel za glavno produkcijo zvoka, pod studijsko obdelavo je podpisan član zasedbe Pobegajlo, za oblikovanje, fotografijo in logotip sta poskrbela Žiga Lovšin in Tina Pečar, izdelek pa je založila ekipa Lipart events.

Glasbeniki so se našli po naključju, material za prvenec pa se je, kot pravijo, »zložil kar sam«. Na svoj račun boste z njim prišli ljubitelji bolj trdega, motorheadovskega, kitarskega zvoka, soničnih solo izletov, pretéče ritmične podlage ter konkretnega basovskega »zaledja«. Kitarski prijemi ne želijo biti inovativni na silo, uporaba efektov ni moteča, temveč prej dela ploščo še bolj poslušljivo. Za bobnanje je značilno dvojno pedaliranje, ki mestoma spominja na zvok iz strojnice, nasičeni prehodi pa šokirajo le na pravih mestih. Bobnar Debevec zna igranje prilagajati glasbeni dinamiki. K uspeli končni vzpostavitvi ritmične dinamike pripomore basist Pobegajlo, ki se zdi kot nalašč za to vlogo v ritem sekciji. Njegovo igranje »na prste« dodaja sočnosti trši glasbeni izraz. Ritmični dvojec diha enotno, končna glasbena slika kljub občasnim razhodom obeh akterjev deluje neverjetno homogeno. Če malo špekuliramo, bi lahko rekli, da omenjena celovitost raste iz razlike v letih. Koradinov slog izmeničnega igranja kitare ter petja je na pričujočem prvencu bolj dodelan, bolj originalen, morda kar za stopnjo višje, kot tisti, ki smo ga bili vajeni iz njegove prejšnje zasedbe. Ob prej omenjenem ritem sestavu začutimo formulo nastajanja pesmi: vokal in inštrumental sta izmenično postavljena v ospredje na način glasnega dialoga, ki ustvarja vtis celovitosti. Čeprav je trojec torej globoko zasidran v trdorokovskem izrazu, mu ni mogoče očitati monotonosti. Za žanrsko originalnost poskrbi izmenično osrediščanje okrog posameznih inštrumentov; gre torej za »čisti« rock brez nepotrebnega ovešanja raznih pripon. Če bi moral izpostavili »hit«, bi to bil uvodni komad Odpri oči, dober kandidat je tudi Megalodon. Bolj poslušljivi deli albuma so kot nalašč za (prijazne) radijske frekvence, pri čemer pa trojec nikoli ne zapade v prazno všečnost in ugajanje za vsako ceno (Glej naprej).

Če smo Kevina Koradina doslej poznali po tidovskem načinu petja, je tokrat primorski vokalist bolj prišel do svojega izraza. Njegovo petje včasih spominja na domači skupini Requiem in Šank Rock, spet drugje na tuje Black Sabbath, Dio, Alice in Chains, Stone Temple Pilots ipd. Slogovno podobnost s sedemdesetimi, osemdesetimi in devetdesetimi leti vse do preloma tisočletja nadgrajuje péti domači jezik. In ta pri zasedbi Gora ne izpade čudno, prej bi rekli, da nas pritegne, čeprav bi Kevin naslednjič med snemanjem lahko malce bolj »odpiral usta«. Ozkost zapetih vokalov namreč izpade preveč lokalno, a ker gre za prvenec, to ni zares moteče. Po drugi strani pa se ravno ob tem opažanju lahko vprašamo o lokalni zaznamovanosti rokovskega vokaliziranja v osrednjem delu domovine. Kakorkoli, Koradinu je uspelo prepričljivo odpeti skladbe v jeziku, za katerega sicer radi mislimo, da ni dovolj gibek za posrečeno glasbeno izražanje. Izjema je osma pesem, Draco, ki je v angleščini in s svojo izjemnostjo nekako ruši lepo zaokroženo besedilno celoto v domačem jeziku. Morda preveč spominja na Koradinov prejšnji vokalni izraz, vseeno pa skladba ni tako moteča, da bi jo med poslušanjem albuma preskočili.

Prvenec je vsekakor osvežitev za kitarsko glasbeno sceno. Trojček Gora je dokazal, da se staro, klasičnorokovsko glasbo da zapakirati v suvereno moderno žaganje, v katerem je dovolj prostora tudi za družbenokritično sporočilnost.

Pesem Draco sicer podaja liriko fantazijskega sveta, prav tako kot zadnja, Daleč stran od sonca, kjer se izpovedovalec poistoveti z (meta)fizičnim svetom, z minevanjem človeka in planeta: »(z)emlja umira, izčrpali smo surovine, poslednja misija, da odkrijemo nov svet, eksodus od tu, tekmujemo s časom, vemo, da bliža se dan«. Družbena kritičnost in osebna izpovednost sta glavni temi prvenca. Od začetka do konca toka je predrugačeni posameznik v nenehni povezavi s predrugačeno družbo, vpet v igro medsebojnega izključevanja in povezovanja (Odpri oči, Glej naprej, Glasovi, Novi fašizem, Vojna x), tako da bi lahko naposled povzeli, da se lirično-tematski okvir izvrstno prekrije z inštrumentalno, glasbeno sliko novega tria.

Prvenec je vsekakor osvežitev za kitarsko glasbeno sceno. Trojček Gora je dokazal, da se staro, klasičnorokovsko glasbo da zapakirati v suvereno moderno žaganje, v katerem je dovolj prostora tudi za družbenokritično sporočilnost. Ob poslušanju tega albuma ne boste ponovno odkrivali Amerike, še manj tople vode, boste pa nekateri dobili tisto zadoščenje, ki ga navsezadnje prinaša dobra glasba, in to ne glede na svoj izraz.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice