SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Joe Cocker je mrtev, naj živi Tribute 2 Love!

Joe Cocker je mrtev, naj živi Tribute 2 Love!

Izak Košir
06. januar 2016

V Tribute 2 Love so bluesmani po duši, slovenščina gor ali dol, v starikavi ali sodobni preobleki.
V Tribute 2 Love so bluesmani po duši, slovenščina gor ali dol, v starikavi ali sodobni preobleki.
Hamo & Tribute 2 Love:
Pol S
(Glasbena agencija GIG, 2015)

Če želite ugotoviti, kako zveni blues rock v slovenščini, in to brez prisiljene ali nerodne interpretacije, potem je novi album zasedbe Tribute 2 Love prava plošča za vas. Domiselno naslovljena Pol S ponuja deset novih skladb, in kot rečeno, so tokrat vse v slovenskem jeziku. Razlog za opustitev angleščine se seveda skriva v radijskih postajah, ki bodo domačega glasbenega izvajalce prej in hitreje podprle, če bo prepeval v slovenščini. Frontman, osrednji avtor, kitarist in vokalist Matevž Šalehar – Hamo tega ne skriva. V nedavnem intervjuju je priznal, da glasbeni uredniki niso bili navdušeni nad sukanjem njihovih angleških pesmi. Prav tako je ugotovil, da pri nas deluje svojevrstno pravilo, ki zagotavlja, da se, če poješ v slovenščini, zliješ v skupino angleško govorečih glasbenikov. Iskren oportunizem torej. A kdo bi zameril Tributovcem, če so našli svoj »slovenski« zvok, ki jih niti več ne moti niti omejuje. 

Hamo na novi plati ne zveni več tako zelo kot Joe Cocker oziroma se je od Cockerjevega načina fraziranja oddaljil bolj kot kadarkoli doslej. Morda ni naključje, da je v tem času Cocker umrl. Kralj je mrtev, naj živi blues rock? No, bend je svoj zvok vsekakor posodobil in zveni manj kot lokalni blues rock bend in vedno bolj kot The Black Keys. Eden od razlogov je zagotovo menjava klaviaturista. Janija Baša je zamenjal Denis Horvat, ki je poleg pogostejšega in učinkovitejšega vkomponiranja hammond orgel plošči vtisnil tudi svoj avtorski oziroma aranžerski pečat. In prav klaviature v povezavi z inovativnejšimi kitarskimi rifi in kompleksnejšimi ritmi Tribute 2 Love vlečejo bolj na stran psihedelije in pop rocka, kjer bo (kakor je ugotovil že Šalehar) skupina veliko lažje našla svoje mesto na radijskih valovih, kljub temu da je na prvo žogo zvok vseeno bolj grob. Gre pravzaprav za identičen efekt kot pri prej omenjenih The Black Keys, ki je pravzaprav alter bend v pop preobleki, in obratno. 

Tribute 2 Love se z novim pristopom zavestno oddalji od »pretirano« kitarskega zvoka, ki je zasedbo v vseh teh letih tako močno zaznamoval. Čeprav Hamo ostaja večinski avtor, se je znotraj skupine spletla skladateljska vez s Horvatom, s katerim sta najprej celoten album posnela v demo različici, z vsemi aranžmaji vred, potem pa sta »že pečen izdelek« preizkusila še s preostalimi člani, ki so nato skladbam dodali svoj pečat. Tako je: Tribute 2 Love zagotovo ni zgolj Hamo, temveč tudi Uroš Primožič – Spretan (kitara, vokali), Uroš Škerl Kramberger (baskitara) in Martin Janežič – Buco (bobni, vokali).

Če naredimo prelet albuma. Uvodna Urbana je radiu prijazen komad z blackkeyjevskim rifom in ritmom, ki ga nadgrajuje za Tribute 2 Love netipično popovski melodičen vokal. Urbana že na začetku napove točno to, kar si želi T2L sporočiti svojim poslušalcem: tu smo, spremenili smo se, a hkrati smo to še vedno mi. Pesem Rabm tebe nadaljuje v podobnem slogu, le bolj umirjeno in že bolj baladno bluesrockersko. T2L že v prvih dveh skladbah pomete s predsodki, da ta sodobnejša produkcija ni pisana na kožo ne članom ne njihovemu slog in naj bi zato ne bila učinkovita. 

Skupina T2L je na zadnjem albumu glasbeno zrasla bolj in hitreje kot v vseh letih prej. Kar ne pomeni, da prej ni, temveč prej to, da je bil premik, za katerega se je zdelo, da bi utegnil biti zanimiv in morda celo nujen, v ustvarjalnem pogledu zelo posrečena poteza.

Pri tretji skladbi, Nazaj, se fantje oddaljijo od elektrike in pri osnovnem rifu na začetku izberejo akustično kitaro, na splošno pa je na albumu močan poudarek na hipnotičnem ritmu. Na nalezljivi stopnjujoči se skladbi Tiho se kot gostujoči vokalist pridruži Vlado Kreslin. Ta se s Hamom dopolnjuje v kričeči bitki: »Tiho, tiho, tiho, čas beži!« Peta pesem, Obadva sva bla čist haj, neposredno, brez sramu in v rokenrolovskem duhu sporoča organskost »lubezni« in hedonizma. 

Šesta Pol je moderniziran klasični bluesovski rif Muddyja Watersa, sedma Gospa Magister pa single, ki ga je pred kratkim pospremil še estetsko dovršen videospot. Sklepne Fešn, Na Na Na in Greva še mal dlje pa so že bolj (ali bolje: še vedno) v slogu vintage Tribute 2 Love, posebno zadnja, ki je nekakšna soulovska različica tributovske »koncertne himne« Do You Believe In Love.

Skupina T2L je na zadnjem albumu glasbeno zrasla bolj in hitreje kot v vseh letih prej. Kar ne pomeni, da prej ni, temveč prej to, da je bil premik, za katerega se je zdelo, da bi utegnil biti zanimiv in morda celo nujen, v ustvarjalnem pogledu zelo posrečena poteza. Ta posodobljeni glasbeni izraz lahko T2L na odru postavi ob bok marsikateremu prvoligaškemu bendu v Sloveniji, četudi so se fantje na svojih doslejšnjih koncertih (kljub kilometrini in kakovosti) bolj »skrivali« po lokalnih odrih in zakajenih beznicah. 

V Tribute 2 Love so bluesmani po duši, slovenščina gor ali dol, v starikavi ali sodobni preobleki. Joe Cocker je mrtev, naj živi Tribute 2 Love!


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice