SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Kaj je ljudska glasba (II)?

Kaj je ljudska glasba (II)?

Simona Moličnik
13. december 2012

Simona Moličnik na Knjižnem sejmu. (Foto: Arhiv 27. slovenskega knjižnega sejma)
Simona Moličnik na Knjižnem sejmu. (Foto: Arhiv 27. slovenskega knjižnega sejma)

Pri svojem delu se srečujem z najrazličnejšimi ljudmi, tistimi, ki raziskujejo glasbene pojavne oblike, in onimi, ki jih podajajo. V tem smislu razmišljam dalje, pri čemer se z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo opiram na vsoto pogovorov, slušnih zaznav in relacijskih odnosov, ki jim rečem lastno izkustvo.

Sama menim, da je vrednost sodobne slovenske glasbe prav v tem – v sočasnem pluralizmu glasbenih žanrov, od teh pa se vsak po svoje na neki način že oplaja s tradicijo, nekateri bolj, drugi manj ... 

Glasba je živa stvar, vsakdo, ki se z njo ukvarja, predstavlja tudi njeno gibalo. V prejšnjem razmišljanju sem izpostavila zgolj nekatere najopaznejše poti, ki so zarezale v estetiko ljudske pesmi, viže in plesa do časa slovenske samostojnosti. S pridobitvijo samostojne države je v slovenski prostor prodrlo še mnogo drugih dejavnikov, ki postopoma preobražajo celotno družbeno mentaliteto ter dajejo kulturi bistveno večje razsežnosti in drugačne konotacije, čeravno je to le navidezna ločnica, dogajanje samo pa logična posledica razvoja človeštva.

Organizirano druženje ob uglajenih harmonijah ter princip nastopanja privlači ljudi podeželja ter kaj hitro spodbudi vzvratno reakcijo. Hišnemu prepevanju nadvlada občutek lepote urejenega zborovskega večglasja, barvno in harmonsko neenotni zvok kmečkih godb pa krepko zakorači v tako imenovano narodnozabavno glasbo. Ob starih pesmih in vižah, za katere velja, da so se prenašale iz roda v rod, se pojavljajo nove, bolj všečne, katerih poglavitni ponudnik so mediji. Le šolski učni načrti vztrajno skrbijo za to, da se osnovnošolska mladina sreča z izbranimi napevi ter krajšimi besedili iz stare ljudske zakladnice, ki pa mladih ne le da ne privlačijo, temveč jih prej navdajajo z odporom. V izvedbah pesmi in viž po starem ob upoštevanju minulih družbenih kontekstov vztrajajo le še folklorne skupine. Te so zaradi tovrstne »zaprtosti« omejene na statičnost. A vse to se izroča dalje in se v spominih posameznikov zapisuje kot nostalgična lepota mladostnih dni. To je sicer zelo posplošena podoba, tako se zdi, nekaterih žanrov, v katere je zašla večinska glasbena kultura današnjega ruralnega prostora.

Vsekakor pa to ni estetika ljudi urbanega okolja, čeravno opažam, da so deležne prvine ljudske glasbe danes več zanimanja, kot so ga bile kdajkoli v preteklosti. Mesta polnijo prebivalci, ki so prišli s podeželja, saj Slovenci nimamo prav izrazite meščanske tradicije. In če je v osemdesetih letih na Zahodu začela prodirati glasba, ki je privlačila zaradi svoje eksotike in drugačnosti, so se tudi na Slovenskem lokalne glasbene prvine začele intenzivno mešati s tistimi od drugod. V zadnjih dvajsetih letih je tu vzklila zvrst, ki se jo označuje kot »etno«. Ta od izvajalcev zahteva več, več zadovoljstva nudi zahtevnejšim poslušalcem, zdi se sodobnejša in privlačnejša za današnjo srednjo generacijo urbanega okolja. Kljub temu da se v teh oblikah pogosto zrcali zelo dobro razumevanje tradicijske glasbe in njenih močnih zgodb, se hkrati s tem pojavljajo očitki nekaterih samooklicanih varuhov tako imenovane avtentične glasbe o onesnaženju le-te.

Glasba, za katero velja pojem »ljudska«, je danes postala butični izdelek za sladokusce, tako imenovana etno zvrst vznemirja eksotike željne tujce, narodnozabavni nasmeški povzročajo ugodje ruralnemu veselju, zborovske harmonizacije pa še vedno najbolj privlačijo pevce, ki zmorejo ubirati notranje glasove in tako soustvarjati blagoglasne harmonije. 

Ob tem v svet glasbe vse pogumneje vstopajo tudi tisti posamezniki, ki so prežeti s tradicijo lokalnih okolij in cenijo lepoto kompozicijske preprostosti, ki pa jo izvedejo v skladu z estetiko sodobnega poslušalca. Znotraj organizirane dejavnosti Javnega sklada za kulturne dejavnosti je postavljena čvrsta mreža srečanj in tudi izobraževanj, ki so umirajočo, utišano pesem, ki se jo označuje kot nelepo, ponovno pognala v tok življenja ter jo povzdignila na oder kulturnih ustanov podeželja. Dejavnost združuje tudi strokovnjake, četudi neenotnih pogledov. V zadnjih petnajstih letih so prav vzvodi Javnega sklada ponovno dali veljavo veščini ljudskega petja: petja brez intoniranja, odprtega, sonornega triglasja s čvrsto basovsko podporo ter dolgih, na pamet odpetih epskih zgodb. Slednje spadajo med večne resnice življenja in od poslušalcev zahtevajo čas ter pozornost. Omenjene aktivnosti so ljudski pesmi in godčevski viži sicer odvzele primarno funkcijo, po drugi strani pa so preprostim, a modrim ljudem odprle dostop do koncertnega odra ter s tem prispevale k temu, da se stanjšana nit tradicije ni pretrgala, ali pa, da se je zakrpala in ponovno obudila.

Ob tem mi spet prihaja na misel vprašanje: »Kaj je ljudska glasba?« Če se osredotočim na ljudstvo kot sobivanje ljudi v danem prostoru in času ter na pretanjene relacije, ki se dnevno tkejo med temi ljudmi, potemtakem so vsi ustvarjalni produkti plod sprotnih razmerij, nikakor pa ne nekaj statičnega ali vnaprej danega. Sama menim, da je vrednost sodobne slovenske glasbe prav v tem – v sočasnem pluralizmu glasbenih žanrov, od teh pa se vsak po svoje na neki način že oplaja s tradicijo, nekateri bolj, drugi manj s tisto lokalno ali pa nekdanjo kmečko. 

Glasba, za katero velja pojem »ljudska«, je danes postala butični izdelek za sladokusce, tako imenovana etno zvrst vznemirja eksotike željne tujce, narodnozabavni nasmeški povzročajo ugodje ruralnemu veselju, zborovske harmonizacije pa še vedno najbolj privlačijo pevce, ki zmorejo ubirati notranje glasove in tako soustvarjati blagoglasne harmonije.
 

NE SPREGLEJTE:


Večrobnost robov izročila
sobota, 11. april 2015
Kdo je ubil ljudsko glasbo?
petek, 13. september 2013
Kaj je ljudska glasba?
četrtek, 06. december 2012
Kaj je ljudska glasba (IV)?
petek, 11. januar 2013
Kaj je ljudska glasba (III)?
četrtek, 20. december 2012
Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Zborovske Fantazije Andreja Makorja
ponedeljek, 30. marec 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Za zmerom moja Istra ali Kantajmo z Rudijem Bučarjem in Kvartetom 7 Plus
torek, 30. september 2014
Z ulice na oder
ponedeljek, 01. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice