SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Kaj se skriva pod Charliejevim klobukom

Kaj se skriva pod Charliejevim klobukom

Izak Košir
16. maj 2015

Rockovski trio Charlie Butter Fly brez pretiranega lišpa na novo razglablja o tistih rečeh, o katerih rock'n'roll zakriči najraje in najbolje.
Rockovski trio Charlie Butter Fly brez pretiranega lišpa na novo razglablja o tistih rečeh, o katerih rock'n'roll zakriči najraje in najbolje.
Charlie Butter Fly:
Še vedno živ
(samozaložba, 2015) 

Kočevski rock trio Charlie Butter Fly je izdal prvenec z naslovom Še vedno živ, pod katerega se je kot producent podpisal Dejan Radičević, znan po sodelovanju s številnimi slovenskimi izvajalci. Album, v katerega nas popelje skladba A Child Again, sestavlja osem pesmi v slovenskem jeziku ter tri v angleškem. Angleščina člane benda zelo mika, kar potrjujejo tudi z izidom dodatnega ploščka, na katerem bodo vsa besedila angleška. Ne vem, zakaj je tako, da se vedno ujamemo v to jezikovno bariero, ki je postala nekakšno nujno zlo. Podatek, ki se kar sam ponuja in zahteva, da se ga obelodani. In eno od tistih vprašanj, ki jih bodo najprej zastavili kolegi glasbeniki. Poslušalci niti ne, muskonterji pa vedno. Še posebej tisti, ki izvajajo v domačem jeziku. A da ne zaidemo in po nepotrebnem ne preusmerjamo fokusa z debitantske plate benda, ki ga sestavljajo Klemen Kirašič (kitara, vokal), Miha Rupnik (baskitara) in Tadej Kirašič (bobni). Začetki skupine segajo dobro desetletje nazaj, ko so se fantje (takrat res še fantje) navduševali nad starim rockom in bluesom. Tam začnejo vsi bendi, ki imajo dobre in iskrene namene, rezultati pa so nato, kakopak, različni. Vmes so malo (za nekaj let) izgubili interes, nato so se leta 2010 ponovno združili in zapečatili postavo, kot jo poznamo danes, ter se zavezali, da bodo izvajali zgolj in samo avtorsko glasbo. Pridni. Skozi so dali nekaj festivalov, nabor kompilacij in peščico natečajev, da nam lahko leta 2015 ponudijo svoj prvi plošček, s katerim sporočajo, da so »še vedno živi«.

Charlie Butter Fly na naslovnici nosi klobuk (oziroma ga nosi njegovo ime), fotografija v zloženki pa priča, da prav takšnega nosijo tudi člani skupine. V predstavitvi piše, da sicer brez pretiranega lišpa na novo razglablja o tistih rečeh, o katerih rock'n'roll zakriči najraje in najbolje. To so med drugim (citiram) »strast, gon, ki žene tja med dve nogi« in »nagon, ki žene k smrti, uničenju, razpadu, odhajanju«. Rockerji pravijo, da gre za prastare štorije, in prav imajo. Že nekajkrat sem zapisal, da v rokenrolu pravzaprav nima smisla odkrivati tople vode. Včasih se zdi, da se prav tisti, ki se trudijo biti najbolj progresivni, pravzaprav najbolj oddaljijo od njegovega bistva. Charlie Butter Fly sicer nekje v miksu omeni še Erosa, grškega boga ljubezni, in Tanatosa, grškega boga smrti. Fantje ju vidijo kot dve strani istega obraza, ki drug drugemu govorita: »Ti si jaz.« Ujeta torej nekje med samodestrukcijo in hedonizmom ter težnjo po izražanju, ekspresiji, hrepenenju.

Žanr, ki je postal prav tako neopredeljiv in nepomemben kot izrazni jezik (če ga obvladaš, seveda), so sami promocijsko popredalčkali kot »charlie rock«. Dobro, pa naj bo charlie rock.

Iz fuzije zvokov se zasliši uvodni kitarski rif, bas boben in želja po vrnitvi v otroštvo. Vokalist v refrenu pri A Child Again prepeva, da si ne želi postati moški, saj ne ve, ali bo kos življenju, zato mu kot edina logična rešitev ostaja to, da zopet postane otrok. Brada raste, prihajajo odgovornosti in treba je paziti na to, kaj govoriš. V svetu odraslih pač: »The train has left without me, I'm cursed with my mind to see, my heart is filled with aching pain, I wanna be a child again.« Sporočilo je jasno, a zdi se, kot da se skladba ne razvije povsem in obstane v klasični kitica–refren–kitica–refren formi. Sam bi raje za uvodno pesem postavil sledečo Neznanec, a kaj, ko to ni moj album. Pri Neznancu se opazi, da fantom poetika bolj odgovarja v maternem jeziku. »Podoba pred mano v obrisih riše se, 'ma težke korake, počasi bliža se. Ne razumem, kaj hoče, zakaj nič ne pove? Lahko bi prisegel, da že srečala sva se« – to je krik človeka, ki tokrat ne beži pred odraščanjem, temveč pred samim sabo in svojimi notranjimi strahovi. Klemen Kirašič si v zadnjem delu komada da duška s kitarskim solom, kjer si pomaga z wah-wah pedalko. Naslednja pesem je Poet teme, kjer bobnar Tadej Kirašič ustvari zanimivo, za klasični rock netipično in dokaj sofisticirano ritemsko podlago, kar pritrjuje dejstvu, da člane benda kot glasbenike ne gre podcenjevati. Poet teme ima sicer vokalno siddhartovske podtone z nekaj nepričakovanimi ženskimi spremljevalnimi vokali, ki so več kot dobrodošla zvočna osvežitev: »Rad bi videl, da zmorem in da znam, rad bi videl, da tu je moj pristan, rad bi videl, da nič ne moreš mi, a na žalost teb' se le smeji ...« Četrta pesem je naslovna Še vedno živ in nadaljuje z vdanostjo v usodo in nihilističnim pogledom na svet okoli sebe. Besedilo, ki med drugim pravi »tam ležim, sam in zapuščen, vse je zginlo, zgubilo je pomen, moje solze postajajo pepel, dej, povej mi, zakaj bi sploh živel«, me opomni, da bi bilo bolje, ko bi to recenzijo pisal ob večernih urah in ne zdaj, ko zunaj sije sonce in mi vsiljuje svoj poletni optimizem. 

Rabim te ima radijski potencial in nalezljiv refren, ki je odmik od siceršnjih vplivov, ki se slišijo tekom plošče. Je najbrž tisti pravi izraz, tisti pravi jaz, ki je Charlie Butter Fly in ki ne zveni kot zunajzakonski otrok Big Foot Mame in Siddharte. Na koncu ploščka Charlie Butter Fly pokaže, da je še vedno živ in da lahko diha tudi sam – s svojo identiteto.

Močno distorzirana Zadnja stran nadaljuje zgodbo in pripoveduje o »senci tega, kar predstavlja moža«, hkrati pa na neki način zaključuje poglavje obupanosti, saj že napoveduje vulkan in kri, ki gorita v njem, in kljub nemoči govorita o želji po življenju. In to življenje se razplamti v naslednji skladbi, Mali moji, ki je instrumentalno gledano najzanimivejša na albumu. Ledzeppelinovski kitarski rif se simultano dopolnjuje z vokalno linijo, za nadvse učinkovite poudarke na pravem mestu pa poskrbi Tadejeva baterija in dosneti tamburin. Kljub na trenutke srednješolski tematiki besedilo pesmi Mala moja v svoji organskosti ponuja kar nekaj iskrivih besednih domislic predvsem v kiticah: »Sm hotu drevo, a dobil sm cel gozd, takšen pojav res ni zame pogost, zaklepal sm vrata, ukradla si ključ, ga vrgla čez okno, ugasnila luč.« Refren sicer prodaja preverjeno formulo, saj »mala« ljubi za tri, ob njej se ne spi, vedno ti da, res dobro zna. No, je pa »točno to, kar sem iskal«. Tudi v refrenu s ska ritmom podprta Med nogami govori predvsem o prostaškem poželenju, sledi ji psihedelično tripaška in pripovedna Submarines, tej pa bigfootmamovska Pridi k men, ki partnerja vabi: »Prid že k men, ker zgledaš lepo, ko greš, obrni se, ostani tu, pozabi me, rabm te!«

Tempo se upočasni pri komadu The Mirror, ki išče odgovore na pogled v ogledalo: »I feel the same as you do and I hurt the same ... I am you.« Sklepna Rabim te je balada nekoga, ki je ujet v preteklosti in ga pri življenju ohranja nostalgija. Nekoga, ki bi rad šel naprej, a si sam ne zna pomagati. Rabim te ima radijski potencial in nalezljiv refren, ki je odmik od siceršnjih vplivov, ki se slišijo tekom plošče. Je najbrž tisti pravi izraz, tisti pravi jaz, ki je Charlie Butter Fly in ki ne zveni kot zunajzakonski otrok Big Foot Mame in Siddharte. Na koncu ploščka Charlie Butter Fly pokaže, da je še vedno živ in da lahko diha tudi sam – s svojo identiteto. 

»Rabim te, ker sem sam v divjini, rabim te, da me sestaviš nazaj, rabim te, ker me lovijo spomini, rabim te, da me pripelješ nazaj ... Zdaj pusti laži, pokaži zobe, odkleni mi verige, odpri mi vrata in spusti me naprej, na mizo daj srce in pokaži mi, kako naj zdej, ker sam ne znam, ne morem do svojih misli in idej.«

NE SPREGLEJTE:


Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Vikend družbena kritika
torek, 18. avgust 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice