SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Kako sem šel gledat Red Hot Chili Peppers ...

Kako sem šel gledat Red Hot Chili Peppers ...

Jure Longyka
04. september 2012 6

Jure Longyka (foto: osebni arhiv)
Jure Longyka (foto: osebni arhiv)

 ... in jih hvalabogu vsaj slišal

»Preveč je mnenj naokoli. Vsak ima mnenje. Jaz ga nimam.« (dr. Mladen Dolar, Mladina, 17. junij 2010)

Takole je odgovoril filozof, ko so ga vprašali za mnenje o nekem umetniškem dogodku, da bi ga objavili v običajni rubriki. In se mi usedel v srce. Mnenje je huda stvar. »Mnenja« pa zelo zarukana rubrika. Ko tole pišem, se čudim samemu sebi, da sem se znašel tu. Veliko raje kot menim, namreč mislim. Resda izraza »Mislim, da … « in »Menim, da …« često uporabljamo kot sinonima. A pomenska razlika je silovita. Kdor misli, si lahko tudi premisli. Lahko se pusti drugemu prepričati. Kdor misli, komunicira. Kdor misli, odpira prostor misli. Kdor meni, ga zapira. Potegne črto. Postavi piko. Kam je izginil vprašaj? Nebroj obdobij v zgodovini in številne filozofije pričajo o tem, da je lahko postavljanje vprašanj veliko pomembnejše od dajanja odgovorov.

Ne pišem kolumn. Nimam blogovske driske. Prostor javne besede, predvsem zapisane, se mi zdi preveč dragocen, da bi ga prepustili besedni diareji in možganskim diuretikom. Da o kake druge vrste izlivih niti ne govorim. Zato sem se precej težko odločil za sodelovanje v tej rubriki. Simpatije niso bile dovolj. Šele ko so iz uredništva pojasnili, da je lahko oblika zapisa poljubna, dnevniška, memoarska, teoretska …, sem bil za. To, o čemer bom pisal, bodo vse prej kot mnenja. Dogodki bodo. Občutja. Vtisi. Refleksije. Misli. In zna biti, da bom bolj kot o čem drugem pisal o sebi. Prosim, ne zamerite mi tega. Vsaj pretvarjal se ne bom.

Silno slab koncertni nomad sem. Na koncert v tujino grem kvečjemu enkrat na leto. Na velik stadionski koncert še redkeje.

Oni dan sem se z družbo odpravil v Zagreb na koncert Red Hot Chili Peppers. Silno slab koncertni nomad sem. Na koncert v tujino grem kvečjemu enkrat na leto. Na velik stadionski koncert še redkeje. Še tistih v Ljubljani se izogibam. Ne vem, zakaj. To preprosto ni moj hobi. Delo, ki bi takšne angažmaje po eni strani zahtevalo, mi jih po drugi strani onemogoča. Povedano po domače: nimam cajta, da bi za en koncert s pripravo, potjo in počitkom vred porabil štiriindvajset ur. In prekleto malo glasbenikov je, ki me lahko k temu pripravijo. Zakaj potem Red Hot Chili Peppers? Zaradi naslednje generacije. Na koncert smo peljali štirinajstletnega sina in njegove vrstnike, ki so vsi po vrsti feni, in kadar v roke vzamejo električne kitare, najpogosteje drgnejo rife Peppersov. Zato. In zato, ker pač človek kdaj pa kdaj mora z zapečka, četudi je od časa, ko bi šel na tak koncert s strastjo, minilo že kako desetletje preveč.

Pot je bila hitra in prijetna. No, če odmislimo neljubo dejstvo, da je moral eden od Oskarjevih prijateljev ostati doma, ker preprosto ni našel potnega lista. V garažni hiši, kamor smo se namenili, in celo na bližnjem parkirišču je bilo manj kot uro pred koncertom več kot dovolj prostora. Reke ljudi so kazale smer, preprodajalci so ponujali majice in hladno pivo že kilometer stran od hipodroma. Vse je prevevalo lepo, zdravo pričakovanje. Pri blagajni ni bilo gneče. Po krajšem tržnem taktiziranju smo nesojeno Žigovo vstopnico prodali z dvajsetodstotnim popustom. Se pustili nekajkrat pretipati in prišli na prostrano prizorišče. Ker je bilo treba zadovoljiti še želodce, nismo prekmalu silili naprej. To se je kmalu izkazalo za precejšnjo napako.

Videlo se ni ničesar. No, na zaslonih mi je še uspelo nekaj malega ujeti, a na oder na tem koncertu moj pogled ni segel niti enkrat.

Za koncert Red Hot Chili Peppers na zagrebškem hipodromu so prodali več kot 35.000 vstopnic. Velika večina ljudi je stala na ravnem in stegovala vratove proti veliko prenizkem odru. Mi smo bili kakih sto metrov proč, tam pri klobasicah in tuborgu. Ko smo se poskušali prebiti naprej, smo po petnajstih metrih naleteli na nepopisno gnečo, na neprebojni zid teles. Pred seboj nismo videli ničesar razen pleč sotrpinov. S svojimi stoosemdesetimi centimetri niti približno nisem kos novim generacijam dvometrašev. Da o Oskarju, Nadi in Luki niti ne govorimo. Vrnili smo se tja, kjer se je dalo vsaj dihati. In pač poslušali. Videlo se ni ničesar. No, na zaslonih mi je še uspelo nekaj malega ujeti, a na oder na tem koncertu moj pogled ni segel niti enkrat. Če ne bi bilo množice pijanih, refrene tulečih ljudi okoli mene, prahu, hude koncentracije cigaretnega dima (na prostem!) in po zraku letečega piva, bi mislil, da gledam video posnetek, ki si ga na plazmi predvaja sosed čez cesto.

No, vsaj slišalo se je kar dobro. In koncert je bil čisto spodoben. Zdel se je nekoliko rutinski, kljub Fleajevim pridigarskim, skoraj patetičnim nagovorom. Njegovi impro basovski vložki niso motili. Novi kitarist Josh Klinghoffer je zaradi poškodovane noge ves čas sedel in občasno fušnil na back vokalu. Vsaj mislim, da je bil to on ..., morda pa je bila za spremljevalni glas na odru zadolžena kaka huda temnopolta bejba? Ne vem, videti je nisem mogel. Z elektroniko ojačana Throw Away Your Television je pošteno zažgala. Me And My Friends iz leta 1987 je bila, kot se spodobi, res pankersko divja. Universally Speaking je bila čustveni vrhunec. Lepo je bilo, da so v dodatku za izvedbo Californication na oder povabili duo 2Cellos, ki je nastopil kot predskupina. A kaj, ko si fanta nista dovolj upala! Iz aranžmaja so zaradi njiju vzeli kitaro, onadva pa sta kljub temu ostala zadaj in polagala tepihe. Pevec Anthony Kiedis se je v tej praznini izgubljal, imel je opazne ritmične in melodične težave; a jih je prebrodil. Zaključni instrumental je pomiril strasti, in ko so se prižgale luči, je fascinantna množica ljudi neverjetno hitro odhajala. Prednost velikega, odprtega prizorišča. Vsaj ena …

Če vprašate mene, bi koncerte za več kot deset tisoč ljudi ukinil. Večji množici preprosto ne moreš zagotoviti spodobnega spremljanja odrskega glasbenega dogodka, tega ne zmore nobena tehnika.

Če vprašate mene, bi koncerte za več kot deset tisoč ljudi ukinil. Večji množici preprosto ne moreš zagotoviti spodobnega spremljanja odrskega glasbenega dogodka, tega ne zmore nobena tehnika. In če smo enkrat tako daleč, da ta ni več pomemben, da je pomemben le denar, ljudem pa je vseeno …, potem nima več smisla. Oziroma je vse skupaj laž, od katere ima večina obiskovalcev le to, da so se napili, zdivjali in natulili do izgube glasu ter da bodo lahko vnukom pripovedovali, da so bili tam. The Beatles so že vedeli, zakaj so svoj zadnji koncert za množično občinstvo odigrali leta 1966 in naslednja štiri leta le še snemali. Bilo je predaleč od glasbe, zaradi histeričnega tuljenja še sami sebe niso slišali.

Tako lahko na Red Hot Chili Peppers naredim kljukico. Priznam, da to počenjam precej ravnodušno. The Rolling Stones sem videl pred sedemnajstimi leti in tako lahko odtlej mirno umrem. 

NE SPREGLEJTE:


Pol stoletja Popevke, pol stoletja rokenrola
torek, 18. september 2012
Žanrska mavrica v simfo estetiki
sobota, 08. september 2012
Še vedno iskre
sreda, 04. julij 2012
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
»Naša kaseta bo kvazipank«
sreda, 24. avgust 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Zofka Kvedrova, 12.09.2012, 02:37

Ne samo dnevniški zapis, ampak brezpredmeten dnevniški zapis. Schnellkurs iz filozofije, slamomlatenje o vrstah "medicinskih" težav, za nameček pa še čustveni izlivi in samopomilovanje. Vsekakor ni higienično.

Anthony Kiedis, 12.09.2012, 01:24

Dobro, kakor želite. Lep pozdrav tudi vam!

Nada Vodušek, 11.09.2012, 19:36

Spoštovani Aljaž, me veseli, da ste stopili iz Anthonyeve sence. To je bil tudi edini pudarek moje opazke. Ošvrknila sem le anonimnost, ne legitimnosti vašega mnenja. Da bi tule bodisi zagovarjala, bodisi kritizirala Juretov zapis, pa ne bi bilo higienično. Nekaterih vezi pač ni mogoče "gladko spregledati". Lep pozdrav.

Anthony Kiedis, 11.09.2012, 16:36

Lahko se je podpisati pod "hecno, da se človek z mnenjem pod svoje mnenje ne upa podpisati." Raje bi videl konstruktivno opozicijo, se pravi... povejte kaj si o zapisu mislite vi. In če me prepričate z argumenti vam gladko spregledam vašo vez z avtorjem članka. Aljaž Zupančič

Nada Vodušek, 11.09.2012, 11:31

Hecno, da se človek z mnenjem pod svoje mnenje ne upa podpisati.

Anthony Kiedis, 10.09.2012, 02:14

Kaj pa je to drugega kot blogovska driska? Blogovske driske so besede brez mnenja, ki prosto po prešerno bralcem vsiljujejo svoje subjektivne doživljaje. Za tako vplivnega človeka na področju glasbe bi pričakoval da ima mnenje, ki ga zna utemeljiti vsaj malo bolje kot s slabim potopisom.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice