SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Kdor išče, naj še malo išče

Kdor išče, naj še malo išče

Jaša Lorenčič
05. april 2016

Izgubljeno s satelitom, odkrito rečeno, ni klasičen EP. EP naj bi nekako na kratko povedal, kaj si bil, kaj si in/ali kaj še boš.
Izgubljeno s satelitom, odkrito rečeno, ni klasičen EP. EP naj bi nekako na kratko povedal, kaj si bil, kaj si in/ali kaj še boš.
Adam:
Izgubljeno s satelitom
(Raj, 2016)

Najprej je bilo vsega skoraj preveč, zdaj je vsega skoraj premalo. Adam. Superskupina? Kolaboracija? Projekt? Čisto prava stvar? Priznam, skupino Adam, ki se ji kronologija na opisu na facebooku ustavi nekje sredi zime 2012, a še brca, miga in niza svojo dodelano produkcijo, sem nazadnje zasledil na Rock Radiu. Saj veste –vabljeni na koncerte, novo plato, novo to, novo ono ...

Če se za trenutek ustavim pri dejstvu, da je Rock Radio, ko sem ga začel bolj pozorno tu in tam poslušati, v Mariboru zdaj prisoten nekaj mesecev, še vedno ne vem, kako naj pravzaprav uskladim to, kar ta radio vrti, s tistim, na kar zdaj vse bolj redno vabi. Adi Smolar, Hellcats, Pero Lovšin, Adam – ti niso del redne rotacije, power play, popevka tedna. Nak, vsaj kolikor ujamem. So pa to vseeno vsaj še koncertna imena, ki se gredo ta klasični hec in s katerimi lahko tovrstni radio pritegne zanimanje in relevantno bazo poslušalcev. Ki to morda sploh ni.

Kakorkoli, Adam se v nadaljevanje zgodbe zagotovo ni podal zaradi šestih doslej načrtovanih koncertov zgolj zaradi promocije »nekega« radia. Daleč od tega, a taka pomoč gotovo ne škodi. Skratka, v vsakem primeru skupina Adam nadaljuje svojo diskografsko zgodbo oziroma svoj spanec, iz katerega se je četverica predramila. Še kako se spomnim prvenca Alfa (2010). Imel sem intervju s Petrom Deklevo (kitara) in Damirjem Lisico (vokal), ki sta bila sredi Ljubljane sredi dneva zmačkana, ampak dobre volje, odkritosrčna in direktna. Najbrž celo bolj kot jaz. Po rokah sem premetaval prvenec, za katerega nisem upal povedati, da je res konkretno predolg, niti takrat ne, ko sta rekla, da je bilo komadov kar 26, na ploščo pa so jih naposled uvrstili 18. Pesmi so se valjale deset, petnajst let in niso šle v koncept Srečne mladine, je pojasnil Dekleva.

Adam je vseeno držal besedo, pa ne tiste, ki bi jo dal meni, medijem ali komurkoli. Ne, pač pa rock'n'rollu. Koncertirali so fantje res pošteno, to mislim v najboljšem pomenu besede. Resda niso šli v vsako luknjo, saj bi lahko v tem primeru, kot sta takrat povedala Damir in Peter, igrali tudi za 40 kolegov pod gradom Kodeljevo. Preveč so dali skozi, da bi z vstopnino ugotavljali, kakšen je njihov domet. Še danes na facebooku izpostavljajo svoj stari spisek koncertov, ki se zdaj tudi njim gotovo zdi vsaj nepredstavljiv, če ne nemogoč. Adam je bil takrat res štiričlanski bend, ki je verjel v svoje skladbe in jih je želel čim bolj in čim večkrat predstaviti občinstvu. Da to ni spoj Srečne mladine in Anavrin. Ne. Je legitimna, suverena melodična rock zver. Pošteno.

Toda čeravno je bila Alfa začetek in konec, naj bi bil EP ali mala plošča Izgubljeno s satelitom prvi del trilogije. Torej do Omege, ki bi vse skupaj zaokrožila, je še vedno po svoje daleč. Zdaj je čas za dejansko trilogijo, torej trikrat po pet komadov. Kar je skupaj še vedno manj kot zajetna, celovita, glomazna Alfa, ob izidu katere so fantje že govorili o drugem albumu. Če ponovim: najprej preveč, nato premalo?

Izgubljeno s satelitom, odkrito rečeno, ni klasičen EP. EP naj bi nekako na kratko povedal, kaj si bil, kaj si in/ali kaj še boš. Če je bend ob Alfi opozoril, kako se nobena založba ne zanima zanj (še najbolj Dallas), se je zdaj sprijaznil s samozaložbo. Sploh pa danes ne živimo več v času klasičnega EP-ja. Še najmanj pa trilogije EP-jev; ravno obratno, danes je, in to vemo vsi, snemanje in izdajanje albumov dostopnejše kot kadarkoli prej. Nenazadnje je Green Day šel nekaj let nazaj v odkrito trilogijo albumov. Uno. Dos. Tres. Albumov, ne EP-jev.

Adam v svojem sporočilu pravi, da so »vse skladbe plod kratkega časovnega obdobja in so nastale na potovanjih« in da na ta način, ko ohranjajo svežino pesmi, nastajanje »albuma« poteka v sklopih. Pustimo za trenutek, da takšna sporočila preberemo mediji, recenzenti, piarovci in da so pogosto bolj sama sebi namen. Okej. Ampak kaj pa publika? Adam je bil šest let diskografsko mrtev, zdaj je vstal od mrtvih, ker je četverica končno našla nekaj datumov. In? Ne verjamem ali pa nisem zasledil, da je že znan odgovor, kdaj bosta izšla drugi in tretji del trilogije. Če izdajaš v samozaložbi, seveda ni nobenih omejitev.

In šele zato se na koncu lotevam glasbe kot take. Ja, Sredi Ljubljane je resen štikl. Hit? Mogoče. Nekaj, kar bi lahko zavrtel vsak radio, kvote gor ali dol. No, vsak rock radio. Celoten komad je produkcijsko za razred, dva, tri boljši od vsega ostalega. »Je sred' Ljubljane še dost' muzike za vse?« brez dvoma spada med najbolj posrečene refrene ne samo tega leta, temveč minulega desetletja. Dela, grize, gre v uho. S kitarami, porednostjo, rockerskim štilom vred. Če je to Adam, daj še!

»Je sred' Ljubljane še dost' muzike za vse?« brez dvoma spada med najbolj posrečene refrene ne samo tega leta, temveč minulega desetletja. Dela, grize, gre v uho. S kitarami, porednostjo, rockerskim štilom vred. Če je to Adam, daj še!

Ampak kot zapisano, to je pokaži-kaj-še-znaš EP, čeravno Turist skuša slediti novodobnemu rocku, ki je bolj poletni, elektronski, migajoč ... Toda navzlic iskrenemu iskanju pop momenta skozi Deklevove duhovite kitare komad želi preveč. Najprej s tekstom, ki je na papirju dosti bolj prepričljiv kot na plošči, nato pa še z, resda dih jemajočimi, kriki Lisice. Slišimo trud, zajamemo voljo, začutimo željo, ampak komada se nekako ne kupi, ne povsem. Ker je toliko vsega. Produkcijski orgazem.

Sam sam sam je hvalevredna balada. Ima vse. In ravno v tem je problem. Da ima vse, nima pa tistega ... presežka. Skušaš začutiti čustva benda, a nekako ostaneš zunaj. Avtor je že bil sam, sam, sam, mi pa torej še bomo? Nekako v tem smislu. Verz »pravijo, da člov'k ves čas se uči, / da čist je ob rojstvu, preden sreča ljudi« je presežek plošče in nakaže globino, ki bi jo Adam lahko ne samo zmogel, temveč z njo zmagal. Tako pa tudi Sam, sam, sam izpade kot ultimativna kolaboracija Dekleve in Lisice, ki se ji pridruži bistroumni in pripovedovalni bas Aneja Kočevarja na umirjeno, a premalo izrazito bobnarsko podlago Gregorja Jakca. In to je tudi vse.

Pri komadu Redno masturbiramo postane dokončno jasno, da izdelek res ni visokoleteči predstavitveni EP. Na tej točki Adam v resnici izpade kot projekt, ne glede na to, da ima skladba spet vse, kar mora imeti. Na Slovenski popevki, Emi ali v kaki razvedrilni oddaji na RTV Slovenija bi tak štikl resno vžgal, saj ima dobro parodijo Vsi ljudje hitijo na poti do refrena, ki ga nekje na polovici zmanjka. Redno masturbiramo na izdelku, ki je besedilno superioren marsikateremu legitimnemu albumu, na žalost izpade kot samoparodija. Lahko pa bi bila to krasna balada. Taka za na radio, za obujanje spominov v paru. Bend v svojem Kings Of Leon momentu proti koncu zveni res kot bend, celotna četverica se vrže v trenutek, Lisica pa tekst tolikokrat ponovi, da ga na koncu nehote popevaš zraven. Obrtniški presežek, produkcijska zmaga? Da.

A kaj, ko s sklepno Glasbo podzemlja Adam po petih komadih – ti se zdijo dovolj dolgi za en cel album – pripleza nazaj v kitarski rock. Lisica (spet) poje skozi megafon in spet se spomnimo, da je to plošča, na kateri dejansko žaga Peter Dekleva. Že res, da »špilam duhovom z zemlje izgnan / ker glasbo podzemlja najrajš' igram« poskuša (s)plezati. Ampak ravno v tem je problem. Pleza dol, v podzemlje. In kdor poje, da igra glasbo podzemlja, tako da tja pleza ... Ne, Adam ni underground band, ne glede na že dolgo zabrisane meje med tem, kaj je underground in kaj mainstream.

Izgubljeno s satelitom je torej uradno prvi del trilogije, ki jo bo, upamo, še razgrnila skupina Adam. Morda veliko pove že ime Izgubljeno s satelitom? Res je, da kdor išče, ta najde, toda Adam se bo moral še malo iskati, da bomo vedeli, kam natanko tole dati.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice