SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Ko zorijo kante - letnik 2011

Ko zorijo kante - letnik 2011

Katarina Juvančič
09. junij 2011

Zmagovalci letošnjega Kantfesta: Vanja Pajntar (zlata kanta), Aynee (srebrna) in Elvis Berljak (bronasta). (foto: Katarina Juvančič)
Zmagovalci letošnjega Kantfesta: Vanja Pajntar (zlata kanta), Aynee (srebrna) in Elvis Berljak (bronasta). (foto: Katarina Juvančič)

Nekaj dni pred prvo etapo devetega Kantfesta so moj elektronski poštni predal preplavili flajerji s fotografijo zariplega muzičista, ki se v silnem naporu steguje za kitaro, medtem ko ga davi in jaha (metaforično bi se temu reklo, oprostite nedostojni uporabi vulgarizma, jebe) zavaljeni, groteskni mafijski boter. Vse bi dišalo po škandalu tipa v rdečem baru, z malo več domišljije celo v hiši št. 203 ali, bognedaj, v sobi 102, če se ne bi pod sliko znašel pripis »Neznanska lahkost ustvarjanja«. Pa smo si oddahnili in si lepo »po domače« (latinsko: vulgus), oziroma prosto po Rolandu Barthesu, razložili ta škandalozni kantfestovski fotografski studium in punctum, skupaj s pomenljivim sloganom.

Neznana lahkost ustvarjanja po kitari grabečega, »osedlanega« reveža s slike, s katerim se po sili razmer in brez kakšnega strašnega ontološkega tuhtanja zlahka poistoveti večina domačega kantavtorskega življa, očitno predstavlja vsakodnevni boj malega, pojočega in brenkajočega človeka za pravico do ustvarjanja, ki mu jo krati v perverznega debeluharja preoblečeni birokratski, kulturnopolitični, medijski establišment. Skratka, fotografija nam dopoveduje, da je kantavtorsko bitje in žitje eno samo jahanje (o rabi ustreznejših vulgarizmov glej zgoraj). Ali kot je v slogu komentiranja kaskaderskih spretnosti v resničnostnih šovih pripomnila (kasnejša) bronasta kanta: »Ne počnite tega doma!«

Če torej velja, da slika pove tisoč besed, koliko in na kakšne načine jih potem lahko v desetminutni nastop stlači posamezni kantavtor, sem razmišljala, ko smo skozi zgodnjepoletne nalive drseli proti Rušam, mestecu nekje med Mariborom in avstrijsko mejo, ki se je ob težki industriji danes že afirmiralo kot prestolnica Kantfesta – vsakoletnega praznovanja marginaliziranih oblik glasbeno-pesemskega ustvarjanja in valilnice novih kantavtorskih nadebudnežev in nadebudnic.

Idejni oče, duša in srčni spodbujevalnik festivala je že od samega začetka lokalni kantavtorski gverilec z nacionalnim renomejem, internacionalnimi ambicijami in smelo vizijo, Peter Andrej. Brez nalezljivega in neusahljivega Petrovega entuziazma, njegove ruške trme in kljubovanja finančnim, institucionalnim ter birokratskim zapletom na meji vzdržljivosti festivala, ki preko poletja domače in tuje kantavtorje zapelje po celi Sloveniji in čez (letos se bodo predstavili v Novem Mestu, Celju, Sarajevu, Rušah, Ljubljani in na Lentu) že zdavnaj ne bi bilo. Z njim pa najverjetneje tudi ne ponovnega prebujenja domačega kantavtorskega podmladka, kar je – upam si trditi – na neki način posledica neutrudnega, skoraj desetletnega vseslovenskega promoviranja Kantfesta in neštetih poskusov opolnomočenja tovrstne glasbeno-poetske ustvarjalnosti v medijih, pri organizatorjih kulturnih prireditev, lokalnih in nacionalnih kulturnih blagajnikih, poslušalcih in samih glasbenikih. Po dolgih letih vztrajnega nagovarjanja vseh omenjenih struktur finančna podpora ostaja uborna, medijska odzivnost zmerno do pretežno mlačna, so se pa zato zdramili tako kantavtorji (letos jih je strokovna komisija v postavi treh izkušenih »samospevcev« – Adija Smolarja, Janija Kovačiča in Xenie Jus, dveh glasbenih publicistov – Jureta Potokarja in Gregorja Baumana ter radijske urednice Urške Čop od vseh prijavljenih izbrala približno tretjino) kot publika. Dvorana ruškega kulturnega doma je bila letos končno nabito polna in vonj po festivalskem golažu, ki je uhajal izza vrat sosednje »KantVIP« sobe in se mešal z nervozo dvanajstih nastopajočih, ki so v zaodrju ali za kako mizo živčno pilili zadnje akorde in hlastajoče ponavljali refrene, predno so padli v milost ali nemilost komisije in občinstva, ki je svoje favorite nagradilo z gromkimi aplavzi. To je bil zgovoren znak, da smo imeli opravka z živim in živahnim, glasbeno družabnim dogajanjem.

Raznolike nivoje kvalitete glasbenih, pevskih ter izvajalskih sposobnosti nastopajočih je žirija orkestrirala, izbirala in izbrala zdaj sinhrono, spet drugič v presenetljivi diskrepanci z mnenjem prisotnega občinstva in tekmovalcev.

Nabor kantavtorjev in kantavtoric je bil letos geografsko verjetno najpestrejši (od Bovca, Banjšic, Vrhnike in Mihovcev do Beljaka in Zagreba, iz slednjega so se pripeljali kar trije), po performativni in vsebinski plati pa vseeno brez presežkov. Kljub nekaterim pohvale vrednim poskusom prebijanja narativne povprečnosti, melodične ali harmonske predvidljivosti in suvereni, vseprežemajoči odrski prezenci so se namreč nastopajoči mnogokrat zatekali k preverjenim topikam in tematskim dualizmom (ljubezen–žalost, sreča–nesreča, jaz–drugi, življenje–smrt), klišejskim glasbenim formam ter izbiri instrumentarija, izrabljenim rimam, nedomišljenim metaforam in nepotrebnemu duhovičenju. Raznolike nivoje kvalitete glasbenih, pevskih ter izvajalskih sposobnosti nastopajočih je žirija (Smolar, Kovačič, Bauman, Potokar) orkestrirala, izbirala in izbrala zdaj sinhrono, spet drugič v presenetljivi diskrepanci z mnenjem prisotnega občinstva in tekmovalcev. Bronasto kanto so letos podelili Elvisu Berljaku, srebrno in zlato pa dvema medijskima »zvezdnikoma«: srebrno znanki zabavnih televizijskih oddaj, kot so Bitika talentov oddaje Spet doma, Parada, Slovenska popevka ter Ema, Simoni Černetič – Aynee, zlato pa si je po prepričanju žirantov zaslužil Vanja Pajntar, ki je nekaj medijske pozornosti (in neodobravanja žirantke Lucienne) vzbudil že lani z razvpito pesmijo Rodna vas v resničnostnem šovu Slovenija ima talent.

Ali gre pri tem zgolj za splet neponovljivih in malce bizarnih okoliščin ali pa se morda s takšnimi odločitvami pričenja popularizacija kantavtorstva v široko odobravajoči in nereflektirani »ljudski mainstream«, bo pokazal deseti Kantfest. Očitno je že vsaj to, da postajajo bleščeče kante za smeti vse bolj zaželena imovina tudi tistih, ki se radi preizkušajo na različnih »muzičnih agonih« takšega in drugačnega porekla in ki jim v vsakokratnem osmišljanju ter izpovedovanju umetniškega creda morda včasih zmanjka kak (sicer potreben) žlahtni, solidarni, tovariški, družbeno čuječ ali pretanjeno humoren akord ali rima. Letošnji izbor kant tako na neki način nehote relativira kulturno, politično, simbolno in humorno sporočilnost v začetnih vrsticah vivisecirane fotografije. Polnokrvnega, istrsko začinjenega humorja vsekakor ni primanjkovalo posebni gostji Kantfesta Tamari Obrovac in njenim fantom (Kruno Levačić, Uroš Rakovec in Žiga Golob), ki so letošnji Kantfest zaključili z dobro odmerjeno dozo medsebojne zafrkantske kemije, Tamarinih vokalnih vragolij ter lahke, odprte in dobro naštudirane džezovske igre. Bistveno vezivo Kantfesta, ki ga predstavlja druženje, izmenjavanje izkušenj in »akustic lustic« džemanje domačinov z gostujočimi glasbeniki, se po sklepu uradnega dela navadno šele prične zares graditi. Upam, da so imeli materiala tudi letos na pretek.

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno
sobota, 01. januar 2011
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zlitje besed in napevov
četrtek, 05. januar 2012
Zgodba slovenske mentalitete
nedelja, 17. junij 2012
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vsi mi smo Johnny Cash
torek, 24. maj 2011
Tobogan srca
nedelja, 13. maj 2012
Tisti, ki zna, in ona, ki ve
nedelja, 02. september 2012
Stopiti moramo skupaj!
četrtek, 07. junij 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice