SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Koncert o preteklosti in prihodnosti, če je je še kaj

Koncert o preteklosti in prihodnosti, če je je še kaj

Urša Šivic
24. junij 2014

Letošnji letni koncert APZ-ja ni bil samo zaključek neke glasbene sezone, temveč tudi zaključek uspešnega in svojevrstnega umetniškega obdobja pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. (Foto: Jure Novak / APZ Tone Tomšič)
Letošnji letni koncert APZ-ja ni bil samo zaključek neke glasbene sezone, temveč tudi zaključek uspešnega in svojevrstnega umetniškega obdobja pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. (Foto: Jure Novak / APZ Tone Tomšič)
Letni koncert APZ Tone Tomšič: 
V tihem šelestenju časa
24. 5. 2014
Slovenska filharmonija

Letni koncert Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič – poslušali smo ga v Slovenski filharmoniji 24. 5. – vsako leto zbudi visoka pričakovanja poslušalcev, letos še toliko bolj, saj je bil posvečen 80-letnici skladatelja Lojzeta Lebiča. Dirigent Sebastjan Vrhovnik je na skladateljevo željo v delo vzel zahtevno partituro vokalno-inštrumentalne skladbe Ajdna – glasba o času. Posamezni stavki iz Ajdne se pogosto znajdejo v zborovskih koncertnih programih, medtem ko je izvedba celotne partiture tehnično in logistično tako zahtevna, da je bila doslej v celoti izvedena le enkrat, in sicer leta 1996. Zbor in dirigenta je torej čakala težka preizkušnja.

Lebičeva Ajdna je samozadostna glasba, ki dovolj zgovorno spregovori o sebi. Pa vseeno je pogovor, ki ga je imela s skladateljem pred koncertom Brigita Rovšek (urednica za zborovsko glasbo na Radiu Slovenija), deloval kot elementarni del glasbe in bi lahko obveljal za obvezni uvodni stavek v glasbo Ajdne. Pogovor o nastajanju Ajdne, njenih motivih, izbiranju objektiviziranih Strniševih besedil … je bil navdihujoč splet dveh izjemnih, poetičnih, dopolnjujočih se govorcev o »preteklosti in prihodnosti, če je je še kaj«, o času, človeku, človeštvu, naravi in uglasbitvi vsega tega.

Lebič je Ajdno oblikovno zasnoval kot menjanje vokalnega (medij človeka) in inštrumentalnega principa (medij narave), ki le mestoma vzpostavljata stik, sicer pa sta v dialoškem razmerju. Med vokalnimi deli Iz veka vekov, Mozaiki, Iz kamna v vodi in Pesem o smrti se zvrstijo inštrumentalni deli Ptičica svarilka, Kačji kraljič, Jemlji, jemlji zdaj slovo, Otroci ukleti v ptice, Meglice dol padajo, Godec pred peklom in Se že svita bo den; naslovi slednjih usmerjajo skladateljevo evokacijo na simbolni in ne na motivični ravni, ko ozvočuje prostore pastoralnega, arhaičnega, prvinskega.

Osrednja izvajalka inštrumentalnih delov, Mateja Bajt na kljunasti flavti, je iz svojega inštrumenta izvabljala »tisoč in en obraz«. Ob njej je odigral ključno vlogo še Peter Smolič, sicer asistent dirigenta, tokrat pa tudi izvajalec partov za kljunasto flavto, drumlico, žvižganje, petje … Bajtova in Smolič sta bila zvokovno in izrazno ubran par, od katerega zahteva partitura tenkočutno sodelovanje in smiselno podajanje raznolikih zvočnih vsebin. Tudi ostali inštrumentalisti so odigrali pomembno vlogo v celotnem zvočnem kompleksu: na sintetizatorju Klara Koradin, na tolkalih Franci Krevh, Tomaž Lojen iz Slovenskega tolkalnega projekta in na spremljevalnih kljunastih flavtah Marjana Jocif, Una Košir, Kristina Martinc in Nevenka Tršan Hočevar.
 

Partitura Ajdne zahteva od pevcev in inštrumentalistov dobro koncentracijo in tehnično pripravljenost, od dirigenta pa koordinacijo posameznikov, pevskih skupin z inštrumentalisti ter zvokovnih in (poli)ritmičnih kombinacij. Sebastjan Vrhovnik je tehnično suvereno izpeljal to monumentalno nalogo in hkrati vnesel dovolj sebe v interpretativne prostore, ki mu jih prepušča skladatelj.

Lebičeva dramaturgija glasbe premetava poslušalca od liričnosti preko idealističnosti pastoralnih prostorov do divje kričavosti človeka in človeštva, od intimnih monologov kljunaste flavte do glasnih zborovskih tuttijev. S takšnimi divjimi tuttiji – v stavkih Mozaiki in Godec pred peklom – skladatelj doseže kulminacijo, ki jo izpelje v odtekajoči pomiritveni, resignirani (?) konec. Glasbeni jezik Ajdne je ne glede na stopnjo poslušalčeve pozornosti razumljiv, tako elementaren kot hkrati umetnosten, s preprostimi sredstvi razkriva skladateljev korak v preteklost in z izjemno modernističnimi elementi njegov korak v sedanjost.

Lebičeva glasbeno izražanje in dramaturška zasnova v Ajdni sta tako jasna in močna, da izvedba ne išče scenskih in režijskih dodatkov. Skladatelj je odločitev o tej interpretativni plati prepustil dirigentu. APZ se je odločil svoji izvedbi Ajdne dodati igro luči in gibnost v režiji Jasmin Kovic, ki sta bili ponekod v službi simbolnega podčrtavanja glasbenega dogajanja, ponekod pa tudi v službi tehnične pragmatičnosti. Čeprav scenski pristop ne moti dovolj povedne Lebičeve glasbe, je na nekaterih mestih premikanje motilo zvočno orientacijo pevcev in celovitost slušne predstave, ki je že tako in tako dovolj kompleksna: fizična razpršenost pevcev in njihovo gibanje, na primer, so morda glasbi dodajali simbolni pomen, vendar so narušili kohezivnost glasbe in njeno zvočno usmerjenost postavljali v drugi plan.

Ko je APZ vodil Sebastjan Vrhovnik, je zbor dosegel uravnoteženo zaokroženost glasov, predvsem z zmehčanjem sopranskega glasu. Prav v izvedbi Ajdne pa je ta glas včasih zazvenel utrujeno in ostro, verjetno zaradi zahtevnih in utrujajočih okoliščin izvedbe tega projekta. Nekateri solistični detajlni vstopi in prehodi, ki zahtevajo od pevcev izjemno preciznost, so bili v izpostavljenih legah negotovi, medtem ko so bili zborovski tuttiji suvereni, jasni in polni, kontemplativni in preteči.

Partitura Ajdne zahteva od pevcev in inštrumentalistov dobro koncentracijo in tehnično pripravljenost, od dirigenta pa koordinacijo posameznikov, pevskih skupin z inštrumentalisti ter zvokovnih in (poli)ritmičnih kombinacij. Sebastjan Vrhovnik je tehnično suvereno izpeljal to monumentalno nalogo in hkrati vnesel dovolj sebe v interpretativne prostore, ki mu jih prepušča skladatelj.

Letošnji letni koncert APZ-ja ni bil samo zaključek neke glasbene sezone, temveč tudi zaključek uspešnega in svojevrstnega umetniškega obdobja pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. Ta namreč v prihajajočih dneh zapušča zbor. Namesto da bi zapisali, da sta APZ Tone Tomšič in Sebastjan Vrhovnik z izvedbo Ajdne (ponovno) stopila na oder v velikem slogu, moramo tako žal napisati, da Sebastjan Vrhovnik z izvedbo Ajdne odhaja v velikem slogu.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice