SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Koncert za dva izkušena moža in publiko, da o psu niti ne govorimo

Koncert za dva izkušena moža in publiko, da o psu niti ne govorimo

Gregor Bauman
08. februar 2016

Tovrstni dogodki seveda ne ponujajo koncerta v klasičnem smislu, temveč so bolj dialog, ki poteka na več ravneh, kar sta Mef in Jani dodobra izkoristila. (Foto: Tina Jenko)
Tovrstni dogodki seveda ne ponujajo koncerta v klasičnem smislu, temveč so bolj dialog, ki poteka na več ravneh, kar sta Mef in Jani dodobra izkoristila. (Foto: Tina Jenko)

Mislim, da ne Janija Kovačiča ne Draga Misleja – Mefa ni treba posebej predstavljati. Sledi, ki sta jih pustila v našem (širšem) kulturnem prostoru, so dalekosežne in jih, vsaj dokler bo med ljudmi obstajal kanček razuma in/ali dobrega okusa, ne bo odnesla nobena odjuga. Ker smo na tej strani Alp nagnjeni h kratkosti zgodovinskega spomina, bi sicer lahko k prejšnjemu spoznanju pripisal tudi kakšno opombo ali več; vendar ne bom že vnaprej pesimističen, kajti prav njuno (in še marsikatero) vztrajanje nas uspešno prepričuje, da ni vse gnilo v deželi kranjski, da (še) obstajajo meandri dobrega okusa, le poiskati jih je treba ter jim dati priložnost. Vse ni tako ozkogledno, kot se morda zdi na prvi posluh; osnovni problem je v preobilju informacij, ki zameglijo razsodnost in onesnažujejo naša vsega hudega vajena ušesa. Jani in Mef sta temu od nekdaj vsak s svoje pozicije v opoziciji, in to stališče sta odlično ponazorila na premiernem srečanju novega ciklusa Solo v2 v Menzi pri Koritu prejšnji četrtek.

Preden se dosledneje posvetim dogajanju v dvorani, se ustavimo pri zapisanem na vabilu: organizatorji so obljubljali »drugačen način predstavitve del domačih glasbenih ustvarjalcev«, kar je le deloma res. Seveda ne gre oporekati dobronamernosti povedanega, a kdor je kadarkoli slučajno ali z namenom že bil na recitalu katerega izmed nastopajočih, dobro ve, da v prvi vrsti ne gre zgolj za hladno nizanje pesmi, temveč za pripovedovanje zgodb kot povezovalnega člena med njimi. Tako Mef kot Jani namreč črpata iz življenjskih izkušenj, naj bo v prvi osebi ali kot opazovalca, pri čemer se Jani dodatno poglablja v stanje povedanega, raziskuje vzrok in razmišlja v smeri kompleksne analize oziroma rešitve »problema«, medtem ko Mef gradi na (navidezni) preprostosti pripovedi, pri čemer pa nikdar ne zapade v cenenost ali patetiko in še manj v tako priročno površinskost. Preberite si tretjo kitico skladbe Najboljša leta in boste natanko vedeli, o čem govorim. V tem ustvarjalnem kontrastu – četudi je skupnih točk veliko več kot nasprotij – se je zapletel in razpletel koncertni večer, ki bi glede na odziv v dvorani lahko dobil še nekaj takojšnjih konkretnih podaljškov in tudi kasnejših nadaljevanj. Nič ne bom ovinkaril, če takoj povem, da smo poslušalci dobili vse tisto, po kar smo prišli, a hkrati tudi veliko, veliko več. Vnaprej pričakovano se je namreč kmalu začelo prepletati s trenutnim navdihom, ki nas je vse skupaj v dveh konkretnih delih popeljal skozi bogat in vsestransko kakovosten opus plodnih kantavtorjev. Skratka: najboljša leta pri obeh še kar trajajo.

Tovrstni dogodki seveda ne ponujajo koncerta v klasičnem smislu, temveč so bolj dialog, ki poteka na več ravneh, kar sta Mef in Jani dodobra izkoristila. Poleg naklonov sta si »skrivaj« privoščila tudi nekaj (samo)ironije ali dobronamernih ironičnih puščic, ki so švigale na vse strani, tudi v dvorano. Dobesedno sta se razgalila, nam pa privoščila veliko pesmi in zgodb, ki so z njimi kakorkoli povezane. Medtem ko Jani ni mogel iz svoje družbeno angažirane kože (Agencija), je Mef blažil in nekoliko zaoblil realne skice skozi svoj pripovedni register s stališča popotnika (junaka) iz ulice prekomorskih brigad. V nobenem primeru publika ni ostala ravnodušna, temveč je tvorno sledila podanim vsebinam na odru, se na trenutke zamislila in s spremembo konteksta hitro sprostila. Kaj drugega ji niti ni preostalo, kajti toliko bistrih in zabavnih misli se redkokdaj (z)najde na enem kupu.

Kantavtorja sta se tako provocirala, dopolnjevala, spremljala, vzpodbujala, k čemur je pripomogla tudi postavitev, saj sta celoten špil skupaj oddelala na odru. Takšen koncept – za razliko od tradicionalnega, razdeljenega na dva solistična recitala z nekaj »dopolnilnih« skladb na koncu – se je izkazal za zadetek v polno...

Kantavtorja sta se tako provocirala, dopolnjevala, spremljala, vzpodbujala, k čemur je pripomogla tudi postavitev, saj sta celoten špil skupaj oddelala na odru. Takšen koncept – za razliko od tradicionalnega, razdeljenega na dva solistična recitala z nekaj »dopolnilnih« skladb na koncu – se je izkazal za zadetek v polno, ker je oba izvajalca držal v stalni pripravljenosti in dovzetnosti za naracijo celega nastopa in ne samo posamičnega dela. V ozadju se je tako počasi sestavljala slika razvoja vsakega kantavtorja posebej, od preigravanj Beatlov (Norwegian Wood, Don't Let Me Down) in podobnih »morje, luna, par kitar« vzgibov oziroma poskusov do resnejših avtorskih prijemov, ki so pri Mefu začinjeni še s pisanjem besedil za druge avtorje; nekaj teh si je ob tej priložnosti sposodil nazaj. Zlasti zato, ker to ni ravno značilno zanj, sta v tem kontekstu padli na plodna tla »praizvedbi« danes klasičnih domačih pop napevov: Ta moška (Prizma) in Si še jezna name (Bazar), katerih besedila je v notno črtovje preoblekel veliki Danilo Kocjančič.

Premierni večer ciklusa Solo v2 je v vseh ozirih dosegel in v marsičem presegel svoj namen. To je dokazalo tudi občinstvo, ki je dodobra zapolnilo za tovrstne dogodke svetlobno primerno »zadušen« prostor. Ozračje je bilo prilagojeno namenu špila, se pravi poslušanju, in publika je povečini zbrano poslušala ter sodelovala. Nekateri so to sicer izkoristili za predolge osebne interese, vendar to ni pokvarilo celostnega vtisa, ki glasno kliče po še, kar velja tako za ponovitev že uigranega dvojca kot po novih akustičnih dvobojih. Upam, da se bo publika v enakem številu odzvala tudi pri nekoliko manj znanih imenih.

   


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice