SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Kraljestvo sintetizatorjev zvoka

Kraljestvo sintetizatorjev zvoka

Borja Močnik
28. februar 2013 5

Trio Ewok s prvencem No Time suvereno spaja rock, udarnejši tehno, hiphop in sintetičen zvok osemdesetih.
Trio Ewok s prvencem No Time suvereno spaja rock, udarnejši tehno, hiphop in sintetičen zvok osemdesetih.
Ewok:
No Time
(KAPA Records, 2013)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/EWOK - Mr_ Pacman.mp3

Ewok: Mr. Pacman

Ewok je pozornost zbudil kot konglomerat oziroma trojček, zlepljen iz raznih prepoznavnih domačih skupin. Da gre pri tem za vse kaj drugega kot za stičišče znamk Intimn Frizurn, Moveknowledgement in Na lepem prijazni, so pokazali številni živi nastopi, sedaj pa to potrjuje še prvenec No Time.

Brskanje po zgodovini slovenskih vokalnih elektronskih albumov in projektov, ki niso zastavljeni le kot metoda za pridobivanje kovancev od radijskega predvajanja, je sila težavna naloga. Če preskočimo pionirska temačna leta Borghesie in Laibach (pri slednji je sicer alternativnost že dolgo pod vprašajem oziroma je stvar daljne preteklosti) in ledinoorečo synthpop skupino Videosex ter se osredotočimo na zadnjih dvajset let, se raziskovanje začne z mučnim praskanjem po glavi in štetjem izvajalcev na prste ene same roke. Zato pa se je v zadnjih letih pojavilo nekaj bendov, ki to tradicijo oziroma netradicijo končno prekinjajo, se pajdašijo s sintetizatorji in matricami kot tudi z inštrumenti. Eden takih je, recimo, Napravi mi dete, drugi Ewok.

Prvi, in to napačni, vtis skupine Ewok je bil, da gre za »projektno« formacijo izkušenih mačkov ljubljanske in širše slovenske scene. Pevec Milan Jerkić je bil nekoč član originalne zasedbe Intimn Frizurn, neke vrste motor mašine medvedkov iz filma Vojna zvezd (ewoks) je Miha Šajina, sicer klaviaturist skupine Moveknowledgement, Luko Kuharja pa najbolje poznamo kot bobnarja Na lepem prijaznih. Po posluhu enega od nastopov trojke postane takoj jasno, da ne gre le za stranski, hobi projekt glasbenikov, ki so sicer udobno nameščeni v nedrih svojih matičnih bendov. Povsem očitno je, da gre za eksplicitno drugačno izraznost, ki nima kaj preveč zveze z glavnimi referencami članov in h kateri so pristopili precej resno.

Ewok v redkih trenutkih povleče na, glede na njegovo reference bolj logično, rockersko paradigmo, veliko pogosteje pa na progresivno elektroniko devetdesetih let, ki se spogleduje s synth popom osemdesetih. Jasno, vse v koraku s časom, kar pomeni, da zvok še zdaleč ni tanek in da zasledimo tudi kak sodobni tehnoidni trik.

Ewok v redkih trenutkih povleče na, glede na njegovo reference bolj logično, rockersko paradigmo, veliko pogosteje pa na progresivno elektroniko devetdesetih let kakšne britanske zasedbe Underworld, ki se spogleduje s synth popom osemdesetih. Jasno, vse v koraku s časom, kar pomeni, da zvok še zdaleč ni tanek in da zasledimo tudi kak sodobni tehnoidni trik. Lahko se pohvali z izjemno prebrisanimi aranžmaji, sploh glede na konvencije, ki jih sicer narekuje »konzervativna« vokalna forma. Jedro predstavljajo prepletene, bogato razvejane, a kompaktne linije sintetizatorjev, ki jim krila dajejo bobni ter Miletov glas z občasnimi bistrimi podvajanji ter – posebej na odru – njegova obrazna mimika.

V živo zasedba Ewok torej glede na to, v kakšni luči sicer poznamo njene protagoniste, preseneti. Nadalje, glede na to, da smo jo prej videli v živo kot pa slišali album, naknadno, a manj radikalno preseneti tudi z albumom. V živo zadeva jasno deluje bolj dinamično, za le tričlanski bend, kjer je en član samo pevec, prav impresivno hrupno. Del tega zagona skupini uspeva prenesti tudi v albumsko formo, se pa kaj hitro pokaže, kakor že pri nešteto drugih bendih, da je tovrstna zvočnost bolj učinkovita na klubskih nastopih kot pa na nosilcih zvoka.

Zaradi načrtne, jasno zamejene zvočnosti (vokal – sintetizatorji – bobni) pride ob bolj površnem poslušanju ploščka do lažnega občutka, da kljub vsem slogovnim zasukom, ki se včasih zgodijo celo znotraj posameznih komadov, celota deluje rahlo monotono in enozvočno. Če se kljub vsakodnevnemu in vseprisotnemu zasipavanju z glasbenimi fragmenti le uspemo vsaj malo skoncentrirati, slišimo na prvencu skupine tudi nepričakovane detajle, kot je na enem posnetku posneta flavta.

Ewok ni prva zasedba, ki se je izognila zagatam uporabe slovenskega jezika v glasbi. Največkrat se tako odloči za angleška besedila, ob katera se zna marsikdo obregniti zaradi neobremenjene »slovanske« izgovorjave, z vložki srbohrvaščine. Besedišče občasno deluje rahlo naivno, sicer pa Mile iz žepa potegne različne tehnike in vokali ostajajo čez cel plošček dinamični in slogovno razdelani.

Ewok je nedvomno dobrodošel košček v mozaiku pestrega slovenskega »novega vala« alter godb, ki ga v glavnem, a ne izključno, sestavlja os založb KAPA Records, Založba Radio Študent in God Bless this Mess. Izkušeni trojki se po naslovu sodeč mudi in No Time pomeni trdno izhodišče za nadaljnje, predvsem koncertne podvige. V boj z zloveščim Imperijem teme! 

NE SPREGLEJTE:


Prvi poskus na platformi Ewok
četrtek, 25. april 2013
Glasbeni kolaž nekega obdobja
ponedeljek, 04. marec 2013
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014
Sramežljivo zadržani elektronski biser
sobota, 23. marec 2013
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Prva petletka
četrtek, 20. december 2012
Pop prihodnosti ali (pol)preteklosti?
ponedeljek, 22. april 2013
Najbolj prepričljiva zbirka domače (ob)elektronske produkcije doslej?
petek, 29. avgust 2014
Izrazito dvorezen meč
četrtek, 06. avgust 2015
Globalni hip hop dendriti
petek, 23. avgust 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Bojan.vrlič, 30.04.2013, 19:26

Hm, z Borghesio, Laibachi in Videosexom tu seveda ni kaj primerjati. Sam ne govorim o primerjavi ampak pravim da po mojem mnenju v kontekstu članka o bendu tipa Ewok, ki (razen tega da uporablja sinte kar pa upam da po vseh teh letih elektronike - tudi na domačih tleh - res ne more biti več merilo alternativnosti in napredka) res ne kaže nobenih znakov kakršnegakoli odklona, robnosti ali celo upora od ustaljenih zabavnoglasbenih obrazcev ali bognedaj načina razmišljanja omenjati navedene tri, ki so vse to počeli ne samo v okviru slovenske ampak tudi jugoslovanske in svetovne scene tistega časa pač prenapihnjeno, enostavno ni ista liga in ne ta linija.
Plus tega sam bende, ki se poslužujejo univerzalnega glasbenega jezika in pojejo v angleščini (se pravi ne vnašajo lokalnega kolorita) dojemam in ocenjujem pač v konkurenci z meni znanimi tujimi izvajalci podobne sorte. Kontekst »slovenske vokalne godbe« se mi zdi v tem smislu omejujoč in neke vrste potuha. Morda so ta merila »glede na to da je naše je dobro oz. v okviru domače scene je še vedno super« veljala do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ko je domača (takrat jugoslovanska) glasba res povečini še vidno capljala za svetovnimi smernicami potem pa več vsaj za nekaj časa niso in mislim da tudi zdaj ne bi smela.
Ne vem, kakorkoli…

LukaZ, 25.04.2013, 12:57

zapozneli komentar avtorja recenzije Borje Močnika na izvorni, prvi komentar:

'Ja, o monotonosti plate, omejenem naboru "inštrumentarija" in o ne vedno prepričljivih besedilih sem pisal tudi sam v svoji recenziji, le da nisem bil tako obsojujoč in zdi se mi, da vseeno Ewok premorejo detajle in rešitve, s katerimi vse skupaj zafunkcionira. Cenenost synthov in zapacanost produkcije se mi zdita prej plus kot minus. Kar se tiče aranžmajev, se pa nikakor ne strinjam. Vseeno je treba gledati v kontekstu slovenske godbe - in če gledamo v kontekstu slovenske vokalne godbe, imajo Ewok skoraj revolucionarne aranžmaje napram neštetim drugim izvajalcem. Kar ne pomeni, da ti aranžmaji dejansko so revolucionarni, ampak v našem miljeju se mi zdijo na mestih povsem domiselni. Z Borghesio, Laibachi in Videosexom jih pa sploh nisem primerjal, skušal sem samo podati neko zgodovinsko izhodišče, kar se tiče "vokalne elektronike" pri nas. Ker je luknja, ki se je zgodila po tej kultni trojki, pač zanimiva. '

Bojan.vrlič, 19.04.2013, 21:12

Miha hvala za popravek in obenem škoda za spodrsljaj saj se izjava »organizatorju, novinarju in dobri muski« (v tem vrstnem redu) res bere kot narobe svet in me veseli da ni tvoja ali kogarkoli s te strani glasbenega spektra. Ob tem moram žal priznati da sem zato tudi to drugo ("je pa to edini način, če želiš danes uspeti: vojna, vojna, vojna na promocijskem področju, poleg tega pa moraš imeti še dober material ") prebral in razumel v luči prve tako da sem dolžan opravičilo saj sama zase in v kontekstu z Umekom kakor je bila tudi podana seveda stoji in ni z njo nič narobe.
lpb

Miha Šajina, 19.04.2013, 15:02

Moram odgovorit, ker je centralna izjava ki si jo dal na začetek komentarja nažalost novinarski spodrsljaj, sam je namreč nikoli nisem izjavil, to da poznaš organizatorje nikoli ni bilo merio dobre muzike in mi je žal da je to zapisano tako kot je. Tudi izava proti koncu komentarja je izvzeta iz konteksta, saj sva se z novinarko pogovarjala o Umeku in njegovi produkciji, ki im armado pr ljudi, kar za Ewok vsekakor ne drži... vse ostalo je pa popolnoma legitimna kritika naše plate, ki je daleč od popolnosti. Včasih imajo intervjuji pač svoje življenje, tkorat na našo škodo :D b gut

Bojan.vrlič, 08.03.2013, 21:43

"Poznaš organizatorje, novinarje in vse, kar pomaga, da narediš dobro glasbo."
pravi član benda v intervjuju na http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/ewok-pankovsko-razuzdani-mozje-za-elektroniko/303964.
V tej luči mi je tudi brati pričujočo recenzijo. Ključen je stavek »Zaradi načrtne, jasno zamejene zvočnosti (vokal – sintetizatorji – bobni) pride ob bolj površnem poslušanju ploščka do lažnega občutka, da kljub vsem slogovnim zasukom, ki se včasih zgodijo celo znotraj posameznih komadov, celota deluje rahlo monotono in enozvočno«. čemur bi dodal le da občutek vsaj pri meni nikakor ni lažen, plošča dejansko deluje zelo monotono, enozvočno in prazno (ok, tako skoncentriran da bi bil pozoren še na flavto res nisem bil).
Meni precej bližja (pa tudi do benda bistveno bolj poštena saj mu natoči čistega vina) je recenzija na http://www.rockonnet.com/2013/03/ewok-no-time-2/ katere ključni odstavek pravi:
Zelo težko izpostavim lastnosti, ki bi najbolje opisovale skupino. Še najbolj prevladujoča lastnost je njena nesodobnost, skorajda že staromodnost. Včasih iz zvočnikov zaveje močan občutek sredine devetdesetih, da moram zase tukaj in zdaj še enkrat povedati: ja, to je album z letnico 2013. Repanje in petje sicer opravlja svojo funkcijo, a se mestoma komaj prebijeta čez ovinke in preizkušata poslušalčevo strpnost. Besedila so včasih smešna in poceni – vsaj tako poceni, kot nekateri sintiji in naslovnica albuma. Zvok na albumu je stisnjen, posamezni elementi razmazani in enostavno premalo izrazni. Bobni, torej glavno vodilo, so zamolkli in vedno ostajajo nekje spodaj, aranžmaji izjemno revni, pesmi pa v splošnem nezapomnljive".
Sam se ne bi mogel bolj strinjati, bi mi pa bilo konec koncev tudi povsem nepomembno če ne bi v zadnjem času v medijih večkrat zasledil da naj bi bili Ewok eno od ključnih imen preporoda slovenske elektronske glasbe. To je bil pravzaprav tudi edini razlog da sem poslušal album čeprav sem jih imel (sicer v funkciji predskupine) nedolgo nazaj priložnost slišati tudi v živo in tudi na podlagi njihovega nadvse bledega nastopa lahko rečem le da je v primeru Ewok govoriti o renesansi scene in jih postavljati v kontekst s tako epohalnimi izvajalci kot so Laibach, Borghesia in Videosex prenapihnjeno. Član benda sicer pravi "Je pa to edini način, če želiš danes uspeti: vojna, vojna, vojna na promocijskem področju. Poleg tega pa moraš imeti še dober material. " a sam sem mnenja da je zaenkrat predvsem material tisti, ki šepa, PR je izgleda izveden brezhibno.
No ja, morda se pa seveda motim, only time will tell…

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice