SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Krastavi groove orkestra Koromač

Krastavi groove orkestra Koromač

Anže Zorman
26. november 2015

Koromačev prvenec je dostojen, po svoje celo dokaj mehak in kompozicijsko premišljen album jazzcorovske godbe. Namesto kaotičnega improviziranja in totalnega zvočnega uničenja prinaša osmerico viž.
Koromačev prvenec je dostojen, po svoje celo dokaj mehak in kompozicijsko premišljen album jazzcorovske godbe. Namesto kaotičnega improviziranja in totalnega zvočnega uničenja prinaša osmerico viž.
Koromač:
Punk Enough?
(samozaložba, 2015)

Šestčlanski Koromač igra jazz muziko, ki jo je smiselno poslušati dokaj naglas. Bend se je leta 2009 vzpostavil kot metalsko navdahnjen crust punk kvartet, in po svoje tak tudi je. Vendar je Koromač v postavi Aljaž Škrlep na vokalu in kitari, Matjaž Bajc na basu in Urban Kušar na bobnih (še en vokalist jih je razmeroma kmalu zapustil) do danes vseeno obredel izrazito nepremočrten glasbeni razvoj. V zgodnejših letih so fantje najprej odrenčali in odžagali solidno koncertno kariero ter leta 2012 izdali mali album Who Set The Lines?. Vzporedno se je v tistem času del zasedbe že znašel pod mentorskim okriljem briškega muzičista Zlatka Kaučiča, ki je znatno spremenil glasbene horizonte članov, in vrtojbski kolektiv se je nekoliko nenadejano razprl tako kompozicijskim kot stilskim potencialom sodobne jazzovske in improvizirane godbe.

Kar se je potem leta 2013 kot šestčlanski bend prijavilo na razpis Klubskega maratona Radia Študent, to je bil za naše razmere že dokaj unikaten stvor. Dve kitari, dvojni set bobnov, bas kitara in alt saksofon ter nove sile strunarja Petra Kastrina, bobnarja Žige Ipavca in saksofonista Jureta Boršiča. Če me spomin ne vara, je slednji v ta projekt prišel z izkušnjami, ki so bile bolj ali manj omejene na lokalni pihalni orkester. Tedaj so posneli dva komada, v enem se je čez mastne hardcorovske rife plastil nekoliko plašen saksofon, v drugem so zabredli v improvizirano župo kitarskih efektov, distorzije, saksofonskih iskanj, perkusivnih meglic in bobnarskih izbruhov. Oboje obetavno in zanimivo, a nemara tudi nedorečeno, negotovo in po sili »eksperimentatorsko«. Vendar je po približno ducatu špilov Klubskega maratona novembra istega leta na odru Menze pri koritu že žagala zelo zverzirana zasedba, od katere se je, tako kot pri približno slabi tretjini udeležencev maratona, smelo pričakovati smiselno glasbeno nadaljevanje in nadgradnjo.

Ta je bila sicer v precejšnjem riziku epigonstva oziroma nanašanja reference na referenco, zlasti na zasedbo Naked City Johna Zorna. Fante bi lahko postavili v polje muzik, ki mu tu po sili razmer recimo jazzcore in je pravzaprav precej plodno; na naših odrih smo že slišali precej tovrstnih izrazov. Koromačevo neobičajno parjenje raznorodnih stilskih prvin torej ni posebej pionirska praksa; prvi takšen primer slišimo na plošči Ghastly Beyond Belief zasedbe Miladoyka Youneed iz leta 1987. Nedvomno pa ne gre za (kot povsem po nepotrebnem navaja promocijsko besedilo skupine) metallic hardcore and chaotic improvisation leading to pure sonic annihilation.

Koromačev nedavno izdani prvenec Punk Enough? je dostojen, po svoje celo dokaj mehak in kompozicijsko premišljen album jazzcorovske godbe. Namesto kaotičnega improviziranja in totalnega zvočnega uničenja prinaša osmerico viž, v katerih se prepleta kup (resnično cel kup) prepoznavnih žanrskih idiomov in modulov: poskočni punk in hardcore rifi, surovi crusterski d-beat, stonersko in doomersko zadeta počasnost ter kopica drugih rockerskih prijemov. Človek tu in tam zasluti Motörheadovske bikerske drnece, spet drugje epske speedmetalske pasaže, v vsaj dveh komadih na plošči poslušalca tako rekoč prime, da bi se zraven drl:  dobr precednik je mrtuuu precednik, dobr precednik je mrtuuu predsednik. Pa vendar je to šele začetek. Ključni karakter daje bendu verjetno saksofonska linija. Že omenjena punkrockerska mineštra ima zaradi nje coolness in swag, ki (morda kar prepogosto) spominjata na The Lounge Lizards, tu in tam bend zanese v kak klezmerski melodični zavoj, vseprisotna pa sta seveda freejazzovski krik in skronk. Ta je sedaj že precej bolj ukročen in obvladan kot pred dobrima dvema letoma in Boršič ni več tisti nekoliko šibki člen, temveč polnokrven jazzrockerski pihalec.

Ko smo že pri sencah, velja dodati, da je morda edina resnejša hiba albuma nekoliko okorna raba raznovrstnih prelomov in prevratov znotraj skladb, predvsem v tempu in posledično v slogu. Ta eklektičnost znotraj posamičnih skladb in album nasploh kot izrazit estetski kolaž sta po eni strani vrlina, vendar v izvedbi včasih pogrešamo suspenz oziroma nekaj več dramaturgije;

Če že, se kar preveč prilega referenčnemu kontekstu zasedbe. Citiranje klišejskih jazzovskih manir je čisto dopadljivo, a ni posebej izvirno. Prej izpade kot citiranje citatov klišejev in je torej neke vrste postmodernizem drugega reda (senca pionirjev žanra je pač težka). Toda ravno zato, ker ima izvrsten občutek za pisanje hudo zagroovanih melodij in avtorski potencial, to bendu omogoča in od njega terja, da poišče bolj suveren in svojstven izraz. Ko smo že pri sencah, velja dodati, da je morda edina resnejša hiba albuma nekoliko okorna raba raznovrstnih prelomov in prevratov znotraj skladb, predvsem v tempu in posledično v slogu. Ta eklektičnost znotraj posamičnih skladb in album nasploh kot izrazit estetski kolaž sta po eni strani vrlina, vendar v izvedbi včasih pogrešamo suspenz oziroma nekaj več dramaturgije; prav to je eden tistih momentov, kjer vpliv Naked City odzvanja preveč robato.

Razen tega albumu morda primanjkuje pridih temačnosti ter grobosti, ki jih poznamo iz bendovih crustovskih začetkov. Zdaj so ti kar preveč razproducirani – nujno torej kličejo po koncertni eksplikaciji (za kar bo kmalu priložnost v Gromki). Pa vendar markantne bas linije ter groove, ki fino sede v uho, energične in ritmično kompleksne pasaže vračajo dostojanstvo klišejem, ki bi sicer palili predvsem na motociklističnih zborih, tudi »avtentična« punk dratanja suvereno odkažejo mesto nekaterim tujim kvazi-punk-jazzovskim atrakcijam, zato se zdi, da je Koromač vendarle upravičil pričakovanja, ki so pognala na Klubskem maratonu. V nadaljevanju zasedbo potemtakem čaka naloga, da posname album, ki bo za odtenek manj raziskujoč in bolj fokusiran, v kateri koli smeri že.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice