SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Ljudsko. Subverzivno. Katalensko.

Ljudsko. Subverzivno. Katalensko.

Katarina Juvančič
23. april 2011

Ovitek je delo dolgoletnega snovalca grafične podobe Katalene, Iviana Kana Mujezinovića.
Ovitek je delo dolgoletnega snovalca grafične podobe Katalene, Iviana Kana Mujezinovića.
Katalena: Noč čarovnic,
Založba Pivec, 2011

»Zavedanje vrednosti ljudske glasbe je v razumevanju vrednosti njene subverzivnosti … Ljudska glasba je po definiciji subverzivna«, je v intervjuju za britanski časnik The Guardian pred svojim sedemdesetim rojstnim dnem razmišljal Martin Carthy, starosta angleškega folk revivala.

Skladbe:
1. Zvezda
2. Noč čarovnic
3. Shod
4. Zeleni Jurij
5. Mesečne krave pase mesec...
6. Nore gobe
7. Komur se dremlje
8. Šla bom na goro visoko
9. Delirium tremens
10. ...po mesečni travi
11. Kost
12. Roka na roko

Revolucionarnega naboja tradicionalne glasbe ne gre iskati zgolj v vsebini, ki sama po sebi ni nikoli pristajala na korektnost ali cenzuro (čeprav so jo s slednjo skoraj 200 let poskušali okužiti takšni in drugačni preporodniški virusi), temveč predvsem v procesih njenega ustvarjanja, širjenja in (po)rabe. Subverzivno ravnanje ustvarjalcev, prenašalcev in odjemalcev ljudskih muzik je tista progresivna sila, ki take glasbe že stoletja poganja preko okostenelih definicij, turbulentnih voda časa, nepredušnih prostorskih mej in togih žanrskih omejitev. Ljudska glasba je brez nenehnega oplojevanja repertoarja, živahnega pretikanja »arhaičnega« z modernim (in obratno), stalnih uzurpacij in konfliktnosti od zunaj ter iskanja konsenzov znotraj sebe mrtva – arhivska trofeja, ki jo teoretsko mikastijo v slonokoščenih akademskih stolpih.

Zato vsi gorki pridevki, s katerimi se je ali se velikodušno obklada tradicionalno muziko pojočega, plešočega in godečega življa na nekem prostoru (npr. avtohtona, prvobitna, narodna, nacionalna, avtentična, svéta, izvorno slovenska, »etno-fletno« ipd.), to subverzivno moč obsojajo na smrt, na konzum, na biznis, na večno ponavljanje ene in iste – glasbene in ideološke – fraze.

Prevratniške note se tako v sodobno ljudskoglasbeno črtovje zapišejo le redko. Med drugim tudi zato, ker je z vsemi ideologijami zbogana kulturna politika, ki jo rekrutira za vsako proslavo in veselico, alergična na njeno subverzivnost. V zadnjih dvajsetih letih so se namreč na ljudsko zalimali lepljivi prsti tako imenovanega »nacionalnega interesa« in omogočili, da se v svojih komodificiranih in globalno všečnih pojavnostih promovira od Zgornjega Kašlja pa do New Yorka in Šanghaja. Po drugi strani pa je to rezultat izpogajanj tistega segmenta glasbene industrije, ki s svojimi globalnimi in lokalnimi world music derivati na glasbenem trgu tekmuje za svoj kos kapitalske pogače. Zato bi pričakovali, da bodo takšne zapovedi, ki so pravzaprav vsiljene od zunaj, sami »muzičisti« ves čas kršili, ne pa ponotranjili in legitimirali.

Vendar se nemalokrat primeri, da v drugem desetletju novega milenija oguljeni repertoar dobrega ducata ljudskih in ponarodelih »evergreenov«, ki ga naskakuje prav tako dober ducat ljudi, hitro zazveni pocukrano, žaltavo, zdrsano, plehko, kar na smrt dolgočasno – brez zavedanja, da preigravanje ter mečkanje enih in istih ljudskih viž samo po sebi nima nobene presežne vrednosti, da ni inovativno, da ne spodbuja refleksivnega premisleka o lastnem delovanju, kaj šele, da bi generiralo prevratniški skok v prazno. Kajti za kaj takega je treba vsakič znova iznajti tako gradivo, s katerim operiraš, kot tudi samega sebe.

Med vsemi »novoljudskimi« skupinami mlajše generacije glasbenikov, ki so se formirale v prvih letih novega tisočletja in so v dobršni meri že izrabile svoj regeneracijski potencial, je Katalena edina »muzična banda«, ki kontinuirano preizprašuje svoje početje, neprestano premika meje in koordinate ljudskega ter se že skoraj desetletje uspešno izogiba črnim luknjam ustvarjalne korozije.

Razlogov za to je več. Glasbena podstat katalenskega kolektiva je in ostaja nespregledljivo rockovska – iskrena, progresivna, surova, živahna; vedno v iskanju neklišejskih melodičnih, harmoničnih, ritmičnih, estetskih in vsebinskih rešitev, ki jih domišljeno sooča s tradicionalnoglasbenimi idiomi, ali obratno. Ustvarjanja in preustvarjanja glasbenega in pesemskega gradiva se Katalena na vsaki plošči loteva s poglobljenim, učenjaškim razmislekom in intuicijo godcev, pri čemer tako sebe kot poslušalce ves čas sooča z redefiniranjem percepcij ljudskega v katalenskem in katalenskega v ljudskem.

Če so subverzivne elemente začeli člani zasedbe vpeljevati s konceptualno osmislitvijo in avtorskimi tekstnimi drobci na albumu Kmečka ohcet, se z njimi resneje spogledovali na elektronsko-rezijanski Cvik-Cvak!, so jih na Noči čarovnic dokončno spustili z vajeti. Da imamo opraviti s prekoračenjem znanega in razumljivega, nakazuje že čudaško belo-zeleno tihožitje mačje lobanje, trabanta, pora, glavnatega ohrovta in čajnika na naslovnici, ki je delo znanega oblikovalca in dolgoletnega snovalca grafične podobe Katalene, Iviana Kana Mujezinovića. Podobno stilsko prepoznavna je zvočna slika, kjer prednjačijo izčiščene linije rockovske svete trojice (kitara, bas, boben), modalne klavirske harmonije Janežičeve in pihalske solaže Gombača, pri čemer je posebna pozornost namenjena dramaturgiji zgodb. Te zažarijo, ko jih razpiha narativna moč vokala. Ognjevite, ekspresivne vokalne interpretacije Vesne Zornik so se v desetih letih zmedile v izjemno dinamičen in senzibilen inštrument, ki preseneča zdaj s svojo prvinskostjo, zdaj s pretanjeno nežnostjo, s suverenim koketiranjem z vibratom ter s čedalje razkošnejšim vokalnim obsegom. Na Noči čarovnic mu posebno težo dajejo domišljene večglasne spremljevalne harmonije iz grl ostalih Katalencev.

Pravi subverzivni raison d'être albuma pa je vendarle treba iskati nekje drugje, namreč v zavestni premestitvi ljudskoglasbenih koordinat v uglasbitve sodobnega pesništva, drugače rečeno, v glasbenem »ljudčenju« povojne poezije (Makarovičeva, Strniša, Zajc), ki se je z ljudsko pesmijo oziroma predvsem z baladno motiviko oplajala slogovno, vsebinsko, metaforično.

Na prvi pogled je torej na plošči od ljudskega ostalo bore malo, zgolj dva, glasbeno morda najbolj minimalistična primerka (Komur se dremlje in Šla bom na goro). Vendar pozorna ušesa v aranžmajskih slikah komadov, pod katere so se tokrat podpisali vsi člani zasedbe, še vedno slišijo jasen in nepogrešljiv odzven elementarne ljudske ritmike in melodične estetike. Tudi avtorske skladbe Boštjana Narata (Noč čarovnic, Shod in Roka na roko) dokazujejo, da je ljudskost mogoče loviti, ujeti in preseči tam, kjer je njena izraznost najbolj samoumevna in najbolj čislana – v besedilih, v dikciji, v ritmiziranem pripovedovanju zgodb. V tem početju se Narat ponovno potrdi kot zrel, sofisticiran pisec z razvitim smislom za ubesedovanje pripovedi o liminalnih stanjih in liminalnih ljudeh, pripovedi, ki se napaja iz tradicije novoljudske poezije zgoraj omenjenih velikih pesniških »prevratnikov« iz šestdesetih let. Svojo prevratniškost na plošči razen Nece Falk razkazuje tudi Jani Kovačič. S trdimi kitarskimi rifi in polkastimi vložki podprta Strniševa Delirium tremens je verjetno nalašč prirejena za njegov rezki, »waitsovski« vokal.

Kombinacija raziskujočega, reflektivnega pogleda in obenem angažiranega, tuzemskega »bivanja-v-muziki«, ki se manifestira na različne načine in skozi raznolike koncepte, Katalencem pomaga vzdrževati njihovo popularnost med poslušalstvom. Z nakazanim izstopom iz značilno ljudske domene Katalena ni in ne bo nič manj ljudska niti nič manj »naša«, le še bolj subverzivna. To pa je po Carthyju ravno tista prava vrednost ljudske glasbe. In katalenske.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice