SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > tuje > Lorinu Maazlu v slovo

Lorinu Maazlu v slovo

Maia Juvanc
28. julij 2014

V 84. letu starosti se je poslovil znani ameriški dirigent, svetovljan in intelektualec Lorin Maazel (Foto: © The Maazel Family / Castleton Festival)
V 84. letu starosti se je poslovil znani ameriški dirigent, svetovljan in intelektualec Lorin Maazel (Foto: © The Maazel Family / Castleton Festival)

Letošnji smrti izjemnega dirigenta Claudia Abbada v 80. letu starosti (20. januarja) se je pridružilo slovo znamenitega ameriškega dirigenta, svetovljana in intelektualca Lorina Maazla (84), ki se je 13. julija 2014 poslovil med pripravami na svoj glasbeni festival Castleton, presenetljivo ravno na obletnico smrti slovitega maestra Carlosa Kleiberja (13. julij 2004). Maazel je slovel predvsem kot svetovna dirigentska avtoriteta, brezhibni spomin pa mu je omogočal, da je svoje prepoznavne interpretacije – z značilno prefinjeno in natančno gestiko – največjih del klasičnega repertoarja oddirigiral brez partiture, kar zmorejo le redki. Njegova obširna glasbena zapuščina vsebuje okrog 300 posnetkov del Beethovna, Brahmsa, Mahlerja, Schuberta in Richarda Straussa v izvedbi pomembnih svetovnih orkestrov, med drugim tudi tri operne filme (Don Giovanni, Otello, Carmen). V svoji 72-letni karieri je vodil okoli 200 orkestrov na približno 7000 koncertih in opernih uprizoritvah ter ustanovil glasbeni festival Castleton.

Čeprav je Maazlovo osebnost zaokrožala strast do glasbe, jo je zaznamovala tudi izjemna širokoglednost, saj se je ob glasbi ukvarjal z raznolikimi dejavnostmi in znanji, ki so presegala glasbo in dirigentstvo. Študiral je matematiko in filozofijo ter tekoče govoril šest jezikov, zanimal se je za pripovedništvo, filmsko režijo in celo astronomijo. Kot violinist je nastopal v Pittsburškem simfoničnem orkestru in njegovem godalnem kvartetu ter deloval kot umetniški vodja in generalni direktor pomembnih ustanov, kot so Dunajska državna opera, berlinska operna hiša Deutche oper, ter orkestrov, kot so Clevelandski orkester, Francoski nacionalni orkester, Pittsburški simfonični orkester, Simfonični orkester bavarskega radia in Newyorška filharmonija, preizkusil pa se je tudi v kompoziciji. Veselje do klasične glasbe je želel predati mladim, zato je ustanovil festival Castleton, ki ga je prirejal na svoji posesti v Virginiji, kjer so med drugim živele zebra, kamela in lame, kar kaže na malce bolj ekscentrično plat njegove neodrske osebnosti.

Lorin Maazel je sprva navdušil kot čudežni deček s prirojenim izjemnim čutom za ritem in elastično lahkotno gestiko. Rodil se je judovsko-ameriškim staršem v Parizu leta 1930 in začel prvo uro violine pri petih letih. Njegova dirigentska kariera se je pričela in sklenila v New Yorku: pri sedmih letih se je začel učiti dirigiranja pri Vladimirju Bakaleinikovu. Leta 1939 je mladi deček vodil orkester Interlochen na svetovni razstavi v New Yorku, leto kasneje, tik pred desetim rojstnim dnem, pa je dirigiral Pittsburškemu simfoničnemu orkestru. Pri enajstih letih ga je julija 1941 Arturo Toscanini povabil, da bi v živem prenosu iz dvorane Radio City Music Hall skupaj dirigirala simfonični orkester NBC, in sicer dela Wagnerja, Mendelssohna in Dike Newlina. Newyorški orkestraši so svoj skepticizem na prvi vaji izrazili s tem, da so otroškega dirigenta pričakali z lizikami v ustih, a jih je Maazel prepričal s svojim posluhom in ostrovidnostjo, ko je ustavil igranje, da bi opozoril na prvo nepravilno noto.

Nekatera biografska dejstva ga razkrivajo kot prepričljivega, včasih svojeglavega in načelnega glasbenika, brezkompromisno predanega lastni umetniški viziji, in kot človeka, do katerega so mnogi v glasbenem svetu, od publike do velikih umetniških osebnosti, gojili močna čustva, in to tako pozitivna kot negativna. Bil je prvi Američan in dotlej najmlajši dirigent (tridesetletnik), ki so ga povabili k sodelovanju na Bayreuthskem festivalu. V desetletju 1972–1982, ko je zasedal pozicijo umetniškega vodje Clevelandskega orkestra, ni sledil novejšim težnjam, da se v hišo vsako koncertno sezono vabi tuje dirigente, temveč je z orkestrom večinoma koncertiral sam ter prirejal zanj številna snemanja, da bi dvignil njegovo raven igranja.

Svoj angažma s Clevelandskim orkestrom je prekinil le za dve leti, ko je prevzel vodstvo Dunajske državne opere, kjer je spet postal prvi Američan na tako vplivnem položaju dunajske glasbene hierarhije. Na tiskovni konferenci ob sprejemu položaja je izrazil svojo enoznačno vizijo: »Prizadevam si, da se v hiši ponovno vzpostavi vodstvo v slogu Mahlerja in Straussa, za to operno hišo prevzemam polno odgovornost, ki je ne nameravam deliti z nikomer,« ter dodal: »če bo treba kaj spremeniti, bom to brez odlašanja storil.« S tem je stopil na prst dunajskemu ministru za kulturo, ki se ni strinjal z njegovim programskim vodstvom in njegovo izbiro pevcev, saj je menil, da Maazla zanima samo poliranje lastnega umetniškega profila. Maazel je v odgovor na izjavo nemudoma odstopil s položaja in utemeljil svoje poglede o vmešavanju umetniško nepodkovanih vladnih uradnikov v članku za časopis New York Times.

V letih 1988–1996 je vodil Pittsburški simfonični orkester, nato pa desetletje Simfonični orkester bavarskega radia, in sicer do leta 2002, ko so ga povabili, naj zamenja 73-letnega Kurta Masurja na položaju vodje ameriškega orkestra z najstarejšo tradicijo, Newyorške filharmonije. Nekateri glasbeni kritiki in orkestraši so izrazili svoje razočaranje nad to odločitvijo, saj naj bi po njihovem enega starokopitnega dirigenta zamenjal drug, prav tako zagledan v tradicijo; Maazlov slog se je namreč pri njegovih tedaj 70. letih že zelo ustalil. Mnenja so se sčasoma omehčala, saj dirigentu nikoli ni primanjkovalo energije, ravno obratno, izžareval je ogromno strasti in zagnanosti. Maazel je z newyorškimi filharmoniki ostal sedem let in z njimi nastopil tudi na zgodovinskem obisku v severnokorejskem Pjongjangu leta 2008. Po upokojitvi se je posvetil skoraj izključno prirejanju festivala Castleton.

Maazel je bil tudi skladatelj, čeprav je bil kot komponist znatno manj priznan. Njegova prva opera, pripravljena na podlagi Orwellovega romana 1984, za produkcijo katere je več kot polovico sredstev prispeval sam, je naletela na slab kritiški sprejem. Kritik Anthony Tommasini je zapisal: »Čeprav opero 1984 odlikuje nekaj odličnih prvin in je občinstvo ustvarjalce opere glasno nagradilo, njen uspeh ovira predvsem Maazlova nerazločljiva partitura … Maazlu kot skladatelju namreč primanjkuje osebni glasbeni jezik. Kaj dejansko tvori osebno komponistično govorico, je pravzaprav težko opredeliti. Toda ko se jo zasliši, se jo prepozna.«

Maazlov zajetni katalog z nekaj več kot 300 posnetki, med katerimi so tudi dobitniki prestižne francoske nagrade Grand Prix du Disques in štirje grammyji, vsebuje simfonične cikle, komorno glasbo, zborovsko glasbo in opere iz železnega repertoarja. Po mnenju nekaterih kritikov najbolj izstopajo simfonični cikli Sibeliusovih sedmih Simfonij in Mahlerjevih desetih Simfonij ter Beethovnovih devetih Simfonij, posneti s Clevelandskim orkestrom pri založbi DECCA, ter z istim orkestrom tudi Berliozova Fantastična simfonija. Med glasbene zanimivosti spadajo tudi operni film Mozartovega Don Giovannija v režiji Josepha Loseyja z Ruggerom Raimondijem, Kiri te Kanawo in Tereso Berganzo v glavnih vlogah pod Maazlovo taktirko ter orkestralna priredba Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan, ki traja le uro in dvajset minut.
Vsakega velikega dirigenta označuje specifika oziroma izvirnost njegove interpretacije, in Maazla se v tem oziru ocenjuje kot glasbenika, čigar instrument je orkestrski sestav. Čeprav se je Maazlov slog v nekaterih primerih nagnil v smeri bolj ekstremnega in neobičajnega, se je v prvi vrsti spajal s tradicionalnimi pristopi, ki poudarjajo široko in bogato orkestrsko zvočnost, vpeto v elegantno lirično fraziranje. Njegova osredotočenost na idejo monumentalnega v glasbi ga umešča v niz dirigentov, kot sta Herbert von Karajan in Zubin Mehta, in ga razmejuje od sodobnejših iskanj Simona Rattla, Michaela Tilsona Thomasa in Gustava Dudamla.

Pred kratkim je v poklon preminulemu dirigentu, svetovljanu in intelektualcu, njegovi predanosti glasbi in impresivni umetniški zapuščini flavtist sir James Galway na enem od koncertov festivala Castleton zaigral Maazlova dela. V Sloveniji so se v okviru 62. Ljubljana festivala od mojstra poslovili na podoben način, in sicer s koncertom Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in pianista Borisa Berezovskega pod taktirko Georgea Pehlivaniana, Maazlovega dolgoletnega kolega. S tem koncertom je festival obeležil tudi spomin na gostovanje maestra Maazla z Newyorško filharmonijo leta 2006 v Ljubljani.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice