SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Magično zvenenje

Magično zvenenje

Mario Batelić
05. marec 2014

Drugi album Najoue odlikuje dodelan in premišljen tok, gibko prehajanje iz skladbe v skladbo, kar iz niza štirinajstih skladb naredi lepo osmišljeno celoto.
Drugi album Najoue odlikuje dodelan in premišljen tok, gibko prehajanje iz skladbe v skladbo, kar iz niza štirinajstih skladb naredi lepo osmišljeno celoto.
Najoua:
Deveteronog
(Klopotec, 2014)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/najoua-po-stopinjah.mp3

Najoua: Po stopinjah

Afriška glasbila na slovenski sceni že dobro poznamo; tukaj ne merim le na »pasivno« seznanjenost prek številnih koncertov, marveč na dejstvo, da je kar nekaj glasbenikov, ki obvladajo igranje na najbolj prepoznavna tovrstna glasbila, na primer številna tolkala, koro ali kalimbe. Kalimba, glasbilo iz družine metalofonov v podsaharski Afriki, je v ospredju ustvarjanja tandema Najoua, saj Samo Kutin in Ana Kravanja samosvojo glasbo ustvarjata malone izključno s kalimbami. Medtem ko smo na prvencu Tojevsekarsespomnim ob štirih kalimbah slišali še zvonce ter občasne zvoke iz narave, nas na svežem albumu z naslovom Deveteronog že zapis na ovitku pouči o tokratnem inštrumentariju: »glasba za štirinajst kalimb in dva glasova«. Kutin in Kravanjeva igrata na pri nas izdelane kalimbe (tudi sama jih izdelujeta), kar doda ščepec posebnosti k že tako posebni in samorasli godbi.

Kalimbo poznamo tudi (vsaj) po imenu mbira, na zahodu pa tudi pod zavajajočim poimenovanjem »palčni klavir«, kar ne bi moglo biti dlje od resnice, kajti glasbilo je majhno in ga držimo objeto z obema dlanema, na kovinske jezičke pa resda igramo s palci pa tudi drugimi prsti. V več afriških državah ima izpostavljeno vlogo, denimo v Zimbabveju, od koder poznamo eno najbolj veščih inštrumentalistk na mbiri, Stello Chiweshi Rambisai, ki smo jo pred mnogimi leti slišali na Drugi godbi. Omenimo še žal pokojnega tanzanijskega pevca in multiinštrumentalista Hukweja Zawoseja, po katerem se je zgledoval nihče drug kot »vražji« harmonikar Kimmo Pohjonen, saj se mu je ob poslušanju Zawoseja zdelo, da zveni kot »one man orchestra«, kar si je sam prizadeval doseči na harmoniki … No, in če smo zdaj izstopili iz sfere tradicionalne glasbe v polje čezžanrske nove muzike, gre tukaj vsekakor omeniti sodobnega južnoafriškega postminimalističnega skladatelja Kevina Volansa (njegove skladbe je med drugim igral Kronos Quartet), ki je sodeloval s tradicionalnimi inštrumentalisti na mbiri in orkestriral njihove na mbiri odigrane vzorce.

Tale kratki vpogled v raznoliko rabo kalimbe oziroma mbire nikakor ne želi pokazati na morebitne vzornike početja tandema Najoua, pač pa namigniti, da se v njegovi slastni godbi pretakajo omenjene in tudi druge podobne in drugačne postavke glasbenega ustvarjanja. Kljub afriškemu poreklu inštrumentov namreč godbi Najoue težko rečemo afriška. Resda nas površno poslušanje že zaradi specifičnega zvena »prestavi« v Afriko, toda Najoua se tako v melodiki kot ritmiki bolj redko oprime afriških vzorcev. Še kako pa je prisotna repetitivnost in občutek nenehnega vračanja in prevračanja zvočnega toka. Če smo na prvencu imeli opravka z večinoma daljšimi skladbami, v katerih sta si glasbenika vzela čas, da razvijeta melodijo in dinamiko posamičnih komadov, nam na drugem albumu postrežeta z veliko krajšimi skladbami, večinoma dolgimi od 2 do 3 minut. Nekaj minutnih ali dvominutnih deluje kot uvod v naslednji daljši komad, spet druge pa kot samostoječa minimalistična skica, ki nam kratko in jedrnato razprostirajo nosilno misel skladbe. Album odlikuje dodelan in premišljen tok, gibko prehajanje iz skladbe v skladbo, kar iz niza štirinajstih skladb naredi lepo osmišljeno celoto.

Glasba, ki kljub svoji eteričnosti ali ambientalnosti nikakor ni mimobežna. Še manj pozabljiva, saj se ti hipnotične, skrivnostno zveneče nosilne teme tudi več ur po poslušanju pretakajo po slušnih kanalih in te odnašajo v dotlej še neznane miselne prostore.

Na prvencu so daljše skladbe občasno zazvenele monotono; te napake dvojec tokrat ni ponovil. K občutku, da ni ničesar ne preveč ne premalo, nedvomno prispeva raba glasov, ki jih na prvencu ni. Odmerjena raba glasov oziroma nenavadne vokalizacije služijo bodisi kot popestritev nekaterih skladb bodisi kot nosilna melodija, ki v par komadih tovrstno vlogo pretkano »ukrade« kalimbam. Glasovi nas sem ter tja spomnijo na otroško čebljanje, kar le poudari vtis, da Kutin in Kravanjeva svoje ustvarjanje dojemata kot raziskovalno igro. Kalimbe namreč marsikdaj izgubijo svojo vlogo ustvarjanja melodije in namesto tega v njunih rokah oddajajo vrsto skrivnostno zvenečih zvokov in odmevov. Tako nas ponekod glasba zanese v območje nedolžnega otroškega igračkanja z milozvočjem ali ropotom, šumi in brnenjem. Spet drugič pomislimo na »glasbo slučaja« ali pa se nam zazdi, da smo sredi terenskega posnetka nekega nam neznanega »proizvajalca zvokov«, še najbolj pa nas prevzamejo skladbe, v katerih je jasno, da kljub vtisu krhkosti za njimi stoji čvrsta struktura in da njihova neujemljiva zračnost temelji na trdnih temeljih. To je glasba, ki kljub svoji eteričnosti ali ambientalnosti nikakor ni mimobežna. Še manj pozabljiva, saj se ti hipnotične, skrivnostno zveneče nosilne teme tudi več ur po poslušanju pretakajo po slušnih kanalih in te odnašajo v dotlej še neznane miselne prostore. Glasba, za katero brez bojazni, da bi izpadli poceni ali patetični, mirne duše zapišemo, da zveni magično. Vtis podčrtujejo domiselno naslovljene skladbe (Bla bla bil bil, Niso so), odličen zvok (Iztok Zupan, ki tudi pelje založbo Klopotec) in sijajna naslovnica (oblikovanje Eva Kosel, slika Vuk Palibrk).


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice