SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Majske ljudske impresije

Majske ljudske impresije

Katarina Juvančič
20. maj 2012

Katice: vedno iste, vedno drugačne.
Katice: vedno iste, vedno drugačne.
Katice:
Kateritem
Aleš Hadalin:
Stoji tam gora Limbarska
Volk Folk:
U prvega
(Celinka, 2012)

Dejstvo, da živimo ne le v negotovih, ampak tudi skrajno absurdnih časih, se nam vsakodnevno razkriva tudi skozi glasbo in bizarne prakse kulturne politike.

Subverzivni glasbeni micelij se razrašča onkraj medijskega trušča in brez finančne podpore – po klubih, lokalnih jedrih upora, butičnih založbah ter drami in budi okorele mehanizme ležernosti in ignorance – za tiste, ki hočejo videti in slišati. Teh je na srečo vsak dan malo, čisto malo več. Obenem kulturno (seveda tudi glasbeno) sceno – sploh tisto, ki ji denar javnih razpisov omogoča vsaj napol dostojno preživetje in realizacijo projektov – ob javni gonji proti tako imenovanim »državnim zajedavcem« pesti vse bolj akutna in boleča prekarizacija, ukinjanje programov, vpeljevanje spornih in nepremišljenih kriterijev vrhunskosti pa še marsikaj drugega.

Na drugi strani se torej pod krinko krize brišeta kulturna avtonomija in neodvisna produkcija, ki generirata živahno, plodno polje ustvarjalnih in inovativnih kulturnih praks.

V takšni družbeno-politični klimi je glasba lahko eden od motivatorjev družbenih sprememb ali pa ideološki instrument kulturne politike. Ljudska glasba je bila v svoji zgodovini že večkrat oboje.

Če je bila (predvsem) zadnjih dvajset let ljudska glasba v svojih sodobnejših različicah (folk, etno) močno vpeta v globalne ekonomske, migracijske, družbene, politične, turistične, festivalske tokove, ki so botrovali njenemu nastanku in razcvetu, njeni svetovljanskosti, je danes situacija precej drugačna. Finančna kriza ni le zavrla ekspanzije tistih segmentov glasbene industrije, ki so s promoviranjem eksotičnih, globalnih godb želeli dokazati odprtost in tolerantnost Zahoda do domorodnih kultur izven tega teritorija, ampak je tudi precej pripomogla k sesutju omenjenega mita.

Ideal strpnosti do drugih in drugačnih je močno povezan tako z izobiljem (ekonomija užitka) kot s političnimi preferencami, ki pa so nestabilne in (vsaj na dolgi rok) precej nepredvidljive.

Ideal strpnosti do drugih in drugačnih je močno povezan tako z izobiljem (ekonomija užitka) kot s političnimi preferencami, ki pa so nestabilne in (vsaj na dolgi rok) precej nepredvidljive. V času, ko Evropa simbolno in fizično zapira svoje meje, ko mastodontska finančna kača grize lastni rep, je vrnitev domov, na varno domače dvorišče, edina strategija, ki nam jo vsiljujejo in zapovedujejo lokalne, nacionalne in celo nadnacionalne politike. V tej domeni slavljenja »našega« se ljudska glasba – predvsem v svojih folklornih inkarnacijah – zopet pojavlja kot konstitutivni element narodove biti, kot kulturna podstat nacije. Kot da se ne moremo izkopati iz 19. stoletja.

O tem nazorno pričata vsaj dva pomembna podatka. Namreč iz primerjave razpisov dodelitve javnih sredstev za kulturna področja za leto 2012 lahko razberemo, da je (nekdanje) Ministrstvo za kulturo za kulturne projekte na področjih glasbene, intermedijske in uprizoritvene umetnosti namenilo manj sredstev (337.000 EUR) kot za ljubiteljske kulturne dejavnosti (368.656 EUR).

Se torej po takšni logiki (tudi finančno) bolj splača odplesati štajersko polko za debelo repo kot izdati album avtorskih skladb? Presodite sami.

Drugo nedavno spodbudo za to razmišljanje o položaju »ljudskega« tukaj in zdaj, ki je dvignila veliko prahu med kulturnimi ustvarjalci, pa je zdaj že vsenavzoče pismo koordinacijskega odbora za državne proslave. V vabilu poleg že nič kolikokrat komentiranega dejstva, naj se »kulturniki in umetniki« zavoljo »svojevrstne promocije«, večne »časti« in slave odpovedo honorarju pri soustvarjanju bodočih državnih proslav, najdemo izjavo, ki je za nas v tem trenutku še pomembnejša. Beremo namreč, da bodo prednost pri izbiri imele vsebine, »ki bodo predstavljale regionalno pristnost in kulturne navade ter običaje«.

Kaj natančno si snovalci te ponudbe predstavljajo pod oznakami »regionalna pristnost« (kaj je potem regionalna potvorjenost?), »kulturne navade« (kakšne so nekulturne navade?) in »običaji« (običaj ni več veljaven termin, namesto njega se uporablja šege in navade), raje ne razmišljam. Simbolika tega sporočila pa je več kot očitna in zaskrbljujoča. Propagiranje lokalnosti, pristnosti in folklorizacije kulture ni zgolj (po)ustvarjanje mogočnega ideološkega konstrukta samoniklosti, edinstvenosti in avtohtonosti slovenskega naroda, ampak prikrit rasistični diskurz o čistosti in nepotvorjenosti, ki kulturi in sploh ljudski glasbi, pesmi in plesu odreka njihovo bistvo. To bistvo je vedno nastajalo (in nastaja), se razvijalo, oplajalo, krepilo, regeneriralo, razpadalo in se transformiralo v komunikaciji z drugim(i) in Drugim(i) – preko estetskih, glasbenih, etničnih, jezikovnih, družbenih, nacionalnih, ideoloških, religioznih, geografskih, zgodovinskih in drugih meja ter omejitev.

V tej ali oni obliki bo ljudska glasba vedno preživela takšna, kakršno jo bodo začutile, posvojile, razstavile, ponovno sestavile, se vanjo zaljubile in jo včasih zapuščale vedno nove generacije občudovalcev.

Dokler ljudski glasbi tega ne bomo priznali, je bolje, da se na njej namesto ideološkega azbesta zbira zgolj in samo arhivski prah. Si upam še dlje: ljudska pesem in glasba je v svojem najširšem in najlepšem bistvu umazana križanka, svojevrstni žlahtni bastard, ki je močnejši, potentnejši in mnogokrat bolj subverziven, pretkan in humoren kot njegovi samooklicani čistunski varuhi in propagandisti. Zato je ne more zlomiti nobena teorija zarote, propada, zatona, spreobrniti nobena lažna morala, utišati ali potvoriti nobeni institucionalni dekreti. V tej ali oni obliki bo vedno preživela takšna, kakršno jo bodo začutile, posvojile, razstavile, ponovno sestavile, se vanjo zaljubile in jo včasih zapuščale vedno nove generacije občudovalcev. Doma, drugod, povsod.

Mednje spadajo tudi Aleš Hadalin, Katice in trio Volk Folk, ki so s pomočjo etno založbe Celinka pred kratkim izdali svoje nove albume.

Aleš Hadalin je star in izkušen glasbeni maček, ki s svojim gibkim, globoko resonančnim vokalom, pretanjenim občutkom za fraziranje, ritem in harmonije, za poigravanje z najrazličnejšimi zvoki uteleša zgoraj opisano bistvo ljudske glasbe. Hadalin se na novi plošči Stoji tam gora Limbarska z vso zavzetostjo in študioznostjo pa z obilo humorja (poleg nekaj klasičnih ljudskih, kot so Marko skače, Pegam in Lambergar, Kermu se dremle) loteva manj ali docela neznanih šaljivih, baladnih, pripovednih pesmi. Njegov teren je studio, njegov glas lahko tudi terenski posnetek (morda je prav zato uporabil saturacijo, ki vokalu dodaja starinsko patino), njegova estetika hkrati tradicionalna in sodobna, je ljudski pevec in urbani šansonjer oziroma pripovedovalec zgodb, je en pevec in štirje pevci oziroma zbor hkrati (Prišli so štirje jagri), poje rezijanski bordun (Stoji tam gora Limbarska) in alikvotno grleno (Marko skače), poje pesmi s politično nekorektno in bizarno (Dva pregrešna Italijana, Po cesti gre en stari mož) kot tudi versko vsebino (Bratec iz Ljubljance). Hadalin se v teh dualizmih ne zgublja, nasprotno, iz njih zna vsakič znova potegniti bistvo posamične ljudske pesmi, ga umestiti v ta trenutek, ta čas, ta prostor, ga skomunicirati s samim seboj in s poslušalcem. Tega ne zna vsak. To zna Aleš Hadalin.

Tako so Katice danes
ena najstarejših folk revivalovskih skupin pri
nas, ki se z vsako ploščo
in vsakim sodelovanjem
na novo izumljajo.

Katice so se po bolj tradicionalno zveneči Oj fijole, novo leto je! (2010) z novo vodjo Petro Trobec (pevka in kontrabasistka – Jararaja, Manouche) tokrat lotile nove zvočne avanture, imenovane Kateritem, h kateri sta poglavitno prispevala Istrana – znani producent z izostrenim ušesom in čutom za muziko Aldo Ivančič in aranžer, multiinstrumentalist ter vodilni poznavalec istrske glasbene dediščine Dario Marušić, sicer nepogrešljivi sodelavec Katic, ter novomeški perkusionist Jaka Berger. Moč vokalne interpretacije Katic to pot sicer ne razkrije povsem svojega polnega potenciala (ta se lepše razpre v skladbah, kot so na primer Vlahi, Ftica, Dumbrava), vendar najrazličnejši perkusivni in elektronski momenti premišljeno in subtilno podpirajo in odpirajo komade ter tako bistveno pripomorejo h grajenju dodatne dinamike, k ritmiziranju in dramatizaciji zanimivega nabora ljudskih pesmi. Med njimi prepoznamo interpretativno in aranžmajsko predrugačene Sestrice, ki so jo pred leti z naslovom Tri sestrice posnele s skupino Terrafolk, Marija/Marija gre na goro in Jure/Zeleni Jurij, s katerim so se pred skoraj dvajsetimi leti na Magnificovi kultni plošči Od srca do srca emancipirale od folklornega doživljanja ljudskega in postale to, kar so še danes. Vedno iste, vedno drugačne. Tako so Katice danes ena najstarejših folk revivalovskih skupin pri nas, ki se z vsako ploščo in vsakim sodelovanjem na novo izumljajo. Pa smo spet pri bistvu ljudske glasbe.

Tretja v nizu plošč, ki jih je Celinka pospremila v to pomlad, je težko pričakovana U prvega ilirskobistriškega družinskega tria Volk Folk, ki muzicira verjetno že od zmeraj. Iz ljubezni do muzike lastnega okolja (Primorska, Notranjska), ki ni ne sveta, ne nedotakljiva, ne nespremenljiva, ne impozantna, ne vsiljiva, ampak preprosto je. Vsaj tako se zdi poslušalcu, ko se zaslišijo mazurke, štajeriši, marši, drobljanci, valčki in polke, odigrani na kontrabas (oče Romeo Volk), violino (sin Gregor Volk) in oprekelj ali diatonično harmoniko (hči Nina Volk, akademsko izobražena glasbenica), ali ko zapojejo triglasno – suvereno, »gajstno«, živahno ali lirično, polnokrvno, da ne rečem celo malo, majčkeno rokersko (gotovo so vsi člani ljubitelji rock glasbe). Medtem ko oče in hči v interpretaciji in estetiki (vokalni in instrumentalni) držita steber ljudskosti, ima Gregor dovolj prostora, da v pesmi in viže vkorporira melodične in ritmične elemente, ki dišijo po drugačni glasbeni socializaciji. Včasih zapoje kot Rufus Wainwright, včasih potegne lok kot kak mladi škotski violinist. Nobena pesem, noben tempo, nobena melodija zaradi tega ne trpi. Ravno nasprotno, Volk Folk je tudi (in še bolj) zato ljudsko-godčevski bend za tukaj in zdaj. Naj vam zagode!

NE SPREGLEJTE:


Vzvišena in razkrojena zvočna narativnost
četrtek, 27. december 2012
Vse drugače ali nič drugače
četrtek, 27. marec 2014
Vsa milina Brininega podkožja
sobota, 29. oktober 2011
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Te kaj še pesem nese?
sobota, 20. junij 2015
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Srce na dlani
sreda, 21. maj 2014
Slovenski etno prvič na Womexu
sreda, 02. november 2011
Sem bolj slab piarovec
sreda, 10. avgust 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice