SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Marais in Sainte-Colombe – Za dve enaki violi da gamba

Marais in Sainte-Colombe – Za dve enaki violi da gamba

Tomaž Gržeta
30. april 2015

Tokratni koncert nas je popeljal na potovanje s prepričljivostjo in šarmom avtentičnih interpretacij Maraisove in Sainte Colombove glasbe. (Foto: Harmonia Concertans)
Tokratni koncert nas je popeljal na potovanje s prepričljivostjo in šarmom avtentičnih interpretacij Maraisove in Sainte Colombove glasbe. (Foto: Harmonia Concertans)

Skoraj pozabljene zgodbe, oddaljeni glasbeni svetovi, v današnjem času redko slišani žanri in glasbila – to so sestavine za pravo glasbeno poslastico! Stara glasba ponuja veliko prostora za nova odkritja, raziskovanje, obujanje in ponovno poslušanje glasbenih misli, ki so dolga stoletja čakale v tišini pozabe. Nastopi ansambla Musica cubicularis v atriju ZRC SAZU redno privabljajo lepo število ljubiteljev komorne glasbe, nastale med 16. in 20. stoletjem. Tokrat smo bili priče intimni zgodbi dveh virtuozov na violi da gamba, ki sta s svojimi deli v veliki meri oblikovala prepoznavni francoski baročni slog.

Marin Marais je že v mladosti zaslovel kot izjemen izvajalec na violi da gamba, kar mu je odprlo vrata pariške opere in celo dvora Ludvika XIV. Okolje, ki je cenilo intimno izpovednost komorne glasbe, je v njem in njegovem glasbilu našlo idealen medij, zato je Marais ustvaril na stotine del, namenjenih svojemu priljubljenemu glasbilu. V mladosti je krajši čas študiral pri takrat slavnem gambistu Jeanu Saint-Colombu, ki pa je mladega Maraisa odslovil po šestih mesecih. Trdil je, da ga ne more ničesar več naučiti, kar lahko razumemo kot vrhunsko priznanje mlademu virtuzu, a tudi kot znak, da je Saint-Colombe v njem videl nevarnega tekmeca. Kakorkoli že, oba sta zapustila dela, ki jih danes umeščamo v sam vrh ustvarjalnosti za godalo, ki je višek priljubljenosti doživelo ravno v njunem času.

Zelo specifičen glasbeni jezik, ki izhaja ne le iz splošnih značilnosti glasbene retorike francoskega visokega baroka, temveč tudi iz tehničnih zmogljivosti in izraznega idioma glasbila, so izjemno prepričljivo predstavili člani ansambla Musica cubicularis.

Zelo specifičen glasbeni jezik, ki izhaja ne le iz splošnih značilnosti glasbene retorike francoskega visokega baroka, temveč tudi iz tehničnih zmogljivosti in izraznega idioma glasbila, so izjemno prepričljivo predstavili člani ansambla Musica cubicularis. Zasedba, ki se po potrebi spreminja, vedno vključuje gambista Domna Marinčiča in čembalista Tomaža Sevška. Tokrat se jima je pridružil mladi avstrijski gambist Christoph Urbanetz. V duu sta z Marinčičem podala globoko občutene in tehnično skoraj brezhibno izpeljane interpretacije Saint-Colombovega Concerta XXVII (La Bourrasque), Concerta XLVIII (La Raporté), ki sta pravzaprav plesni suiti, ter njegovega Concerta XLIV (Tombeau [franc. »nagrobnik«]) – značilne francoske oblike, namenjene spominu na umrlega in obarvane z značilno kombinacijo stoične dvorne resnobnosti in nežne sentimentalnosti. Solista sta v skladnem dialogu primerno poudarila značaj posameznih stavkov. Prav to velja tudi za interpretacije Maraisove Suite v d-molu ter Preludija in Chaconne v G-duru, kjer se jima je pridružil Sevšek kot izvajalec continua. Sevšek se je solistično izpostavil z očarljivima izvedbama Arije in Caprica Marina Maraisa, ki ju je podal s slogovno ustreznimi okraski in prefinjenim občutkom za fraziranje.

Tokratni koncert nas je torej popeljal na potovanje s prepričljivostjo in šarmom avtentičnih interpretacij, kakršnih smo vajeni obiskovalci koncertnega cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki uspešno poteka že peto leto. Na naslednjemu koncertu se nam obeta klavirska glasba klasicizma v Sloveniji. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice