SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Mare nostrum – musica baltica et mediterranea

Mare nostrum – musica baltica et mediterranea

Tomaž Gržeta
18. julij 2014

Helsinki Baroque Orchestra je na festivalu Seviqc tkal niti med lastno tradicijo in tradicijo italijanske baročne glasbe. (Foto: Marko Pletikosa)
Helsinki Baroque Orchestra je na festivalu Seviqc tkal niti med lastno tradicijo in tradicijo italijanske baročne glasbe. (Foto: Marko Pletikosa)
SEVIQC Brežice 2014, festival stare glasbe
27. 6. 2014
dvorana graščine Štatenberg pri Makolah
Mare nostrum – musica baltica et mediterranea
Helsinki Baroque Orchestra:
Kajsa Dahlbäck, sopran
Tuomo Suni, Aira Maria Lehtipuu, violini
Pavel Serbin, violončelo
Jasu Moisio, šalmaj
Jani Sunnarborg, dulcijan
Aapo Häkkinen, čembalo, vodstvo
 

V preteklosti je bila Evropa veliko večja celina, kot je danes: neprehodni gozdovi, pretkani z redkimi in slabimi cestami, so bili nevarni in potovanja zamudna. Morje je povezovalo ljudi, razvijala so se mesta ob morju, v njih pa trgovina in umetnost. Medtem ko so ob Sredozemskem morju cveteli Carigrad, Dubrovnik, Benetke in Genova, so ob Baltskem morju rasli Hamburg, Lübeck, Bremen, Gdansk, Stockholm, Riga in Talin. Ti dve morji sta zagotavljali preživetje številnim trgovcem, obrtnikom, plemičem ... In če je bilo za južnjake njihovo domače morje Sredozemsko, potem je bil Baltik »mare nostrum« severnjakov. Oba kulturna kroga pa kljub samostojnem razvoju nista živela povsem ločeno; trgovske poti so poleg materialnih dobrin prenašale tudi ideje, izume in umetnostne vplive. Med umetnostmi je v času reformacije in protireformacije, torej pozne renesanse in zgodnjega baroka, imela ravno glasba posebno vlogo. Medtem ko je v mediteranskih katoliških deželah pripomogla k blišču obnovljenega ponosa Katoliške cerkve, je bila na severu, med protestanti, to edina umetnost, ki jo je religija tolerirala. Edino glasba si je tam lahko privoščila razkošje in blišč, ki so ju na jugu poznali tudi v kiparstvu in slikarstvu. Zato ne preseneča, da je na glasbo protestantskega severa vplivala nova baročna italijanska glasba. In ravno to bogato prepletanje vplivov dveh kulturnih krogov v 16. in 17. stoletju so skozi glasbo poskušali pričarati člani Helsinki Baroque Orchestra. Zasedba, ki deluje od leta 1997, se je slovenskim poslušalcem predstavila v petek, 27. junija, v dvorani graščine Štatemberg.

Na odru nas je pričakala prilagodljiva zasedba, ki je v toku večera predstavila širok izbor del različnih slogov in nacionalnih šol zgodnjega novega veka – od španske renesanse do nemškega in italijanskega baroka. Dufayjevo Ave maris stella sta v skladnem dialogu izvedla Jasu Moisio na šalmaju in Jani Sunnarborg na dulcijanu, Cabezónovo delo istega naslova pa je zelo nežno, občuteno in v rubato slogu odigral čembalist in vodja ansambla Aapo Häkkinen, ki je v drugem delu koncerta enako ponotranjeno in z občutkom za izrazne specifike sloga izvedel Suite in discessum Caroli XI Regis Sveciae Christiana Ritterja. Prvi sklop skladb je zaključila Ad perennis vitae fontem Daniela Fridericija v izvedbi na dulcianu s čembalsko spremljavo. Celotni koncert je bil razdeljen na sklope občutenjsko ali tonalitetno sorodnih skladb. Sledil je motet Alma redemptoris mater Maurizzija Cazzatija, ki ga je ob spremljavi godal izvedla sopranistka Kajsa Dahlbäck. Pevka je podala tudi prefinjeno in od prejšnje skladbe slogovno jasno ločeno interpretacijo Con qué la lavaré Juana Vásqueza. Nekoliko preveč rustično, vendar slogovno prepoznavno sta zveneli Banchierijeva Sonata sopra l' aria del Gran Duca ter Sonata XI Daria Castella, v kateri sta solistična parta predstavila violinista Tuomo Suni in Aira Maria Lehtipuu. V naslednji točki, koralu Ach Herr, strafe mich nicht Johanna Valentina Mederja, sta ustvarila skladen dialog z vokalno solistko. Buxtehudejev motet Herr, wenn ich nur dich hab je doživel zanimivo interpretacijo; čeprav gre za ciaccono, so jo izvajalci predstavili v slogu recitativa ter s tem nekoliko zgrešili značaj dela. Dahlbäckova je bila zelo prepričljiva, vendar je bilo njeno petje nekoliko preveč afektirano, s čimer je še dodatno poudarila neprimerni vtis operne arije, medtem ko gre dejansko seveda za sakralno delo. Tuomo Suni je svojo spretnost pokazal z diminucijami v solističnem, tokrat violinskem partu priljubljene, pogosto prirejane in po vsej Evropi znane Alman sopra la Monaca anonimnega avtorja.

Zvok ansambla kot celote, kakršnega smo, denimo, slišali pri Buxtehudeju in Monteverdiju, ni pustil najboljšega vtisa. Pogrešali smo bolj homogen, dinamično uravnovešen ter barvno zlit zvok. Prav tako njegova igra ni imela vedno ustrezne izrazne moči, kar pomeni, da sicer izvrstna vokalna solistka ni dobila podpore, kakršno bi si zaslužila. Kot izjemen solist in tudi oblikovalec skladnega, slogovno korektnega continua je izstopal vodja orkestra Aapo Häkkinen.

Kajsa Dahlbäck se je izkazala kot zelo solidna solistka, ki jo odlikuje širok obseg dinamike, barv in afektov, kar ji omogoča prepričljivo in slogovno korektno interpretiranje raznovrstnega repertoarja. Izvrstno vokalno tehniko spremlja jasna izgovorjava in sposobnost poosebljenega pristopa ter neposrednega podajanja vsebine glasbe. Tako je ob spremljavi continua podala zgledno interpretacijo Poschevega moteta In te Domine speravi, Monteverdijeve Confitebor tibi Domine, ki je sklenila koncertni spored, ter predvsem Stabat mater Giovannija Feliceja Sancesa. Omenjena žalostinka je v njeni interpretaciji zvenela zares pretresljivo in je bila s svojo globoko izraznostjo nedvomno umetniški višek večera.

Zvok ansambla kot celote, kakršnega smo, denimo, slišali pri Buxtehudeju in Monteverdiju, ni pustil najboljšega vtisa. Pogrešali smo bolj homogen, dinamično uravnovešen ter barvno zlit zvok. Prav tako njegova igra ni imela vedno ustrezne izrazne moči, kar pomeni, da sicer izvrstna vokalna solistka ni dobila podpore, kakršno bi si zaslužila. Kot izjemen solist in tudi oblikovalec skladnega, slogovno korektnega continua je izstopal vodja orkestra Aapo Häkkinen.

Čeprav sem imel nekoliko višja pričakovanja, je bil splošni vtis večera vendarle pozitiven, sploh z ozirom na reakcijo precej navdušenega, a žal ne ravno številnega občinstva.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice