SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Matura podgurskega duba

Matura podgurskega duba

Goran Kompoš
19. maj 2014

Jedro glasbe je resda izvirni dubovski ritem z vsemi njegovimi odmevi in odzveni, toda na drugi strani se okoli njega pletejo tudi pritikline hip hopa, downtempa, fusiona ter predvsem rockovskih in elektronskih muzik.
Jedro glasbe je resda izvirni dubovski ritem z vsemi njegovimi odmevi in odzveni, toda na drugi strani se okoli njega pletejo tudi pritikline hip hopa, downtempa, fusiona ter predvsem rockovskih in elektronskih muzik.
Dubzilla:
Dub Naturalis 
(ZARŠ, 2014)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/02 Dubzilla - Kaly Dub.mp3

Dubzilla: Kaly Dub

Dub je v svoji izvirni podobi nedvomno eden od bolj upornih, odpornih, trdovratnih in (vz)trajnih glasbenih žanrov. Jamajški pionirski producenti že od konca šestdesetih let minulega stoletja dneve in noči preživljajo v svojih studiih in kot po tekočem traku ustvarjajo vedno nove različice tako rekoč enih in istih skladb. Hkrati se po vsem svetu ves čas pojavljajo novi, mlajši producenti in bendi, ki bolj ali manj zvesto sledijo dubovskim izvirnim izročilom. V katerem koli drugem (popularnem) žanru bi tako odkrito oklepanje sedaj že skoraj pol stoletja oddaljene preteklosti skoraj zagotovo naletelo na gluha ušesa, toda v dubu veljajo drugačni standardi. Čeprav se je skozi leta izrazno širil in mimogrede botroval povsem novim, samostojnim žanrom, ga njegovi privrženci še vedno izjemno cenijo prav v tisti bolj izvirni podobi. To vedno znova ugotavljamo tudi na relativno majhni, a zelo zvesti ljubljanski sceni, ki se poleti seli tudi po dub/reggae festivalih v regiji. Na prvi pogled je zato videti, da je bila Dubzilli kot (menda še vedno) edinemu domačemu inštrumentalnemu dub bendu razmeroma lahka pot do uveljavitve zagotovljena že v izhodišču. Toda dejstvo je, da zasedba s svojo glasbo nagovarja poznavalsko publiko, ki vsakega novega dubovskega pojava pač ne sprejme nujno z odprtimi ušesi. No, zelo pozitivni odzivi na slaba tri leta star prvenec, številne koncertne nastope in sedaj drugo ploščo potrjujejo, da se peterica duba loteva na pravem koncu.

Dubzillino oklepanje jamajških dubovskih (in reggae) korenin moramo sicer razumeti v širšem kontekstu. Jedro glasbe je resda izvirni dubovski ritem z vsemi njegovimi odmevi in odzveni, toda na drugi strani se okoli njega pletejo tudi pritikline hip hopa, downtempa, fusiona ter predvsem rockovskih in elektronskih muzik, katerih kombinacijo je zasedba posrečeno krstila za »podgurski dub«. Gre torej za nekakšno tako rekoč avtohtono, (ruralno) slovensko izpeljanko duba, in v tem duhu se je zasedba lotila tudi snemanja plošče Dub Naturalis, ki je končno podobo dobila na za to priložnost v studijsko okolje spremenjeni nekdanji kmetiji v Beli krajini. Umirjeno okolje, v katerem je plošča (vsaj deloma) nastajala, glasbi gotovo daje specifičen karakter, kar pa ne pomeni, da je v njej mogoče uživati le na kakšnem pikniku pod Gorjanci. Enako dobro se bo znašla tudi na kakšni obsijani ljubljanski terasi, kje ob morju ali v kakšnem zakajenem klubu. Forma novih skladb je ostala praktično enaka kot na prvencu; a se najde tudi kaka novost. Najočitnejša je ta, da na novi plošči sodeluje nekaj gostujočih glasbenikov. Klemen Klemen, ki z Dubzillo kot spremljevalnim bendom že nekaj let nastopa na svojih koncertih, zarapa v skladbi Zmagovita dirka. Njen hiphoperski karakter s skrečanjem okrepi Simon Stojko Falk, v nekaterih drugih skladbah pa slišimo še violinistko Mašo Slana, Damirja Jazbeca z orglicami in pevko Malalo Tino Rakotorahalahy Serban.

S ploščo Dub Naturalis se Dubzilla predstavi kot zrel bend, ki se mu ni treba obremenjevati s časom in ki na spoštljiv, samosvoj način ustvarja glasbo, privlačno tako za poznavalce duba kot za žanrsko bolj svobodomiselne poslušalce.

No, večina skladb na novi plošči ostaja inštrumentalna, ob tem pa je nekoliko presenetljivo, da se je zasedba z zvočno podobo odločila še bolj približali izvirnemu dubu. Digitalne sintetizatorje, ki so prvencu dali bolj sodobno dimenzijo, je peterica na Dub Naturalis zamenjala za analogne in za orgle, in če ta poteza vsaj na papirju ni bila videti najbolj razumna, se je to v praksi obneslo povsem drugače. Zvok je po novem mnogo toplejši, dubovsko žmohten in se v kontekstu Dubzillinega izraza znajde kot vršiček v rizli. Ali zato nova plošča zveni bolj retro? Skozi prizmo zvoka nedvomno, toda na drugi strani se bližje sedanjosti znajde v križanju z elementi drugih žanrov, dasiravno to niti ni prioriteta. Nenazadnje ob dubu najbolj izstopa estetika post rocka, ki je, resnici na ljubo, že videl lepše čase, zaživi pa tu v podobi, ki je nismo najbolj vajeni. Atmosferična, natančno odmerjena kitarska tavanja se na krilih razposajenih dubovskih ritmov in povzorčenih filmskih citatov povsem izognejo prežvečenemu postrockovskemu patosu, ki se je še samega sebe naveličal že pred kakšnim desetletjem. S ploščo Dub Naturalis se Dubzilla predstavi kot zrel bend, ki se mu ni treba obremenjevati s časom in ki na spoštljiv, samosvoj način ustvarja glasbo, privlačno tako za poznavalce duba kot za žanrsko bolj svobodomiselne poslušalce. Plošča v primerjavi s prvencem vsaj na prvi posluh res ne ponudi ničesar bistveno novega, toda kot smo v kontekstu dubovskih muzik že vajeni, se tista prava vrednost skriva v (zvočnih) detajlih. 

NE SPREGLEJTE:


Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje
četrtek, 19. junij 2014
Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo
četrtek, 03. april 2014
Perpetualno zorenje
sobota, 13. september 2014
Novo poglavje slovenske elektronike?
sreda, 13. maj 2015
Lolita goes pop
sobota, 14. februar 2015
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014
Silovita moč hrepenenja
torek, 12. avgust 2014
Samozavestni fusion
četrtek, 04. april 2013
Prst usode
četrtek, 20. marec 2014
Povratek odpisanega (Alija Ena)?
torek, 09. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice