SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Med intimo in temperamentom

Med intimo in temperamentom

Gregor Bauman
30. november 2014

Nastopa trojčka nikakor ne moremo deliti na prvi, drugi in tretji del, temveč ga lahko zajamemo le kot celoto na prepihu, ki je imela svoj leitmotiv nastavljen v stalnem približevanju med njenimi izvajalci. (Foto: Zoran Kozina)
Nastopa trojčka nikakor ne moremo deliti na prvi, drugi in tretji del, temveč ga lahko zajamemo le kot celoto na prepihu, ki je imela svoj leitmotiv nastavljen v stalnem približevanju med njenimi izvajalci. (Foto: Zoran Kozina)
Dvocikel:
Vesna Zornik, Teo Collori & Metod Banko
Stolp Škrlovec, Kranj
14. 11. 2014

Še preden se posvetim predzadnji etapi prve sezone Dvocikla, moram priznati, da mi prav sede, da me Luka vsake toliko časa »pošlje« domov, kjer imam na licu mesta priložnost preveriti, ali se je (že) kaj premaknilo znotraj kranjskega mrtvila. V petek, štirinajstega, sem tako mesto zatekel v lepi luči, ki je vsaj malce spominjala na Kranj nekoč, ko je mesto kulturno brbotalo skorajda na vsakem koraku. Kasneje so me seveda opozorili, da takšna slika veliko dolguje dnevom okoli Martina, a ne glede na to se je bilo prav fino izgubiti sredi mesta in na dvorišču gradu Khiselstein, medtem ko sem klical naokrog, kje se nahaja stolp Škrlovec, ujeti še neke folkije, ki so zabavali naročene in naključne pasante pred njim. In četudi me je zajel sindrom Kurta Wagnerja (Lambchop), da sem postal tujec v svojem mestu, se mi je to po dolgem času nekoliko bolj dopadlo, še zlasti ko sem spoznal, da je s Škrlovcem dobilo izvrstno prizorišče za semiakustične koncerte in koncerte (recitale) intimnejšega značaja. Na tem mestu se odpira kopica vprašanj, kako bi se prostor lahko dodatno (iz)koristilo ali tudi tržilo, vendar ni povezano s tandemom Vesne Zornik ter Tea Collorija in Metoda Banka.

Zasnova cikla Dvocikel je, mislim, sledilcem teh strani znana, zato se ne bom spuščali v podrobnosti. Niti ne gre za tolikšne razlike in znotraj njih iskanje konsenza ali približevanje nasprotij v enem songu, kot se je bralo v predgovoru. Gre namreč za enkratnost glasbe, kjer je bolj kot karkoli drugega nujna frekvenca med njenimi izvajalci. To je bilo še kako očitno prav tokrat, kajti Metod je med enim in drugim projektom uspešno krmaril kot vodilni pevec dvojca ali kot spremljevalni vokal (včasih celo kot protiutež) Vesni Zornik. Zatorej nastopa nikakor ne moremo deliti na prvi, drugi in tretji (zaključni) del, temveč ga lahko zajamemo le kot celoto na prepihu, ki je imela svoj leitmotiv nastavljen v stalnem približevanju med njenimi izvajalci. In tisto, kar naj bi jih v grobem ločevalo, jih je pravzaprav zbliževalo, zlasti če v ozir vzamemo pester čustveni spekter, s katerim, resda v drugačni formi, »manipulirata« tako prvi kot drugi projekt. Če Metod čustva na zunaj skriva ter jih podoživlja skozi prizmo sposojene besede priznanih pesnikov, iz Vesne dobesedno kipijo, četudi prav tako iz druge roke. V obeh primerih takšna podoživljanja ustvarjajo plodne napetosti, enkrat manj izrazite in bolj pripovedne, drugič veliko bolj temperamente in erotične. V tej smeri je morda tudi najlažje potegniti ločnico med postavljenima projektoma: pri Teu in Metodu se sliši, da so pesmi nastajale in se razvijale pod vtisom spontanega druženja, nekje v dnevni sobi, da čas hitreje mine, medtem ko je Vesnin projekt zavestno in skrbno načrtovan, skladbe »precejene« in pretežno prilagojene njeni zapeljivosti. Tu se skriva tudi past, saj njen vokal mora dominirati v končni podobi, kar je (z)motilo zlasti v uvodnih trenutkih, ko mu je, sicer nehote, konkuriral kontrabas Nikole Matošiča, več kot očitno preglasno nastavljen. Vseeno to ni preglasilo ugotovitve, da je Vesna navdahnjeno spojila nekatere pretekle epizode za sodobno rabo. Predstavlja jih kot »dober spomin,« ki tango iztrga iz tradicije, a jo pri tem spoštuje ter ji ne želi (in ne stori) nič žalega. Zakaj tako mislim? Ker mi je od vseh izvedb še najbolj ugajala čisto sveža (Imamo dobro glasbo 2014) ali slovenska pesnitev tanga Tebe (te imam), pod katero se je, če me spomin ne vara, podpisala Katarina Avbar. Naj v isti sapi poudarim, da ne gre za nikakršno poenostavljanje ali izkrivljanje tradicionalnih korakov, le mimo vseh šablon domači grudi posvečeno izkušnjo modernega tango razmisleka. Domači tujek je namreč povsem in spontano sovpadel s celostno podobo Vesnine tango identitete, v katero je bilo vloženih veliko časa in sredstev. In če Vesna nekoliko zadržano ali z določeno mero skepse gleda na prirejeno prihodnost, lahko svoje ambicije brez slabe vesti in ob pomoči svojih glasbenih kolegov preusmeri v avtorski material ter ga priredi ali transkribira po svoji podobi. Verjeti je namreč, da ne bo podlegla kompromisom, ki jih zahteva tržišče, pač pa ohranila emocionalno prepričljivost in dramaturgijo, ki se jo od nje in njenega sproščenega kvarteta pričakuje.

Izmed vseh izvedb mi je še najbolj ugajala čisto sveža ali slovenska pesnitev tanga Tebe (te imam), pod katero se je, če me spomin ne vara, podpisala Katarina Avbar.

V določeni meri si južnoameriške zvočne motive sposojata tudi Teo in Metod. Kitara in vokal namreč občasno oblačita sposojene verze (Rainer Maria Rilke, Janez Ramoveš, Jure Bagon) v skice bossa nove in sambe, pri čemer glas ni zgolj narativno naravnan, temveč služi kot vezni efekt, ki poudarja in plemeniti medigre. Opravka imamo s pesmimi iz sobe, ki slavijo vsebino besede, zato ni naključje, da Metod včasih ob spremljavi kitare pesem bolj deklamira kot (za)poje. Temu kot kontrast nastopi kaka, četudi bolj redka, razposajena izvedba, ki od blizu spominja na prve kantavtorske korake Draga Mlinarca. Skratka, prijeten petkov večer, ki je pretanjeno prepletel intimo in temperament in ki smo ga končali v sobotnem jutru.

NE SPREGLEJTE:


Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Pesem o morju
nedelja, 30. junij 2013
Srce na dlani
sreda, 21. maj 2014
Rokerji pojejo pesnike- desetič!
ponedeljek, 29. december 2014
Nekoč na sončni strani …
ponedeljek, 03. november 2014
Motni sok življenja
sobota, 06. december 2014
Kočljiva sredinskost
sobota, 19. april 2014
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice