SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Med žensko in moškim, med moškim in žensko

Med žensko in moškim, med moškim in žensko

Gregor Bauman
17. maj 2015

Nova plošča Nula Kelvina vzbuja tisti prijeten občutek, da imamo med alternativo in »poflom« še kakšno efektno orožje za razbijanje (ne)udobne otrplosti.
Nova plošča Nula Kelvina vzbuja tisti prijeten občutek, da imamo med alternativo in »poflom« še kakšno efektno orožje za razbijanje (ne)udobne otrplosti.
Nula Kelvina:
Levak na luni
(Celinka, 2015)

Vedno sem se znašel v neudobni zagati, kadar so se mi priporočili za ocenitev »nekega« albuma, o katerem vnaprej nisem imel dejansko nobenih informacij, kaj šele, da bi izvajalce kakorkoli sledil na njihovi dosedanji poti. Saj ne, da mi je Nula Kelvina kakršnakoli neznanka, celo kakšen radijski vtis sem ujel tu pa tam nekje na poti, le moje uho je v zadnjem času lovilo povsem druge oziroma drugačne frekvence, ki s pretežno pričakovanimi zvočnimi rešitvami te zasedbe ne hodijo ravno vštric. Vemo, da ima v popularni glasbi termin pričakovano dokaj negativno ali nič kaj prijazno konotacijo, kar pa je v primeru aktualnega albuma Levak na luni skupine Nula Kelvina treba jemati z veliko mero rezerve. Kajti če bi ves naš pop-rockovski »mainstream« zvenel – da o liriki niti ne govorimo – vsaj podobno, bi lahko znova operirali z razmišljanjem o renesansi slovenskega lestvičarstva, kot smo skozi cela osemdeseta s Stop Pops 20 presnemavali songe Klinike za cinike, Skakafcev, Melanholikov … To seveda ne pomeni, da ima Nula Kelvina kaj skupnega z njimi, le vzbuja tisti prijeten občutek, da imamo med alternativo in »poflom« še kakšno efektno orožje za razbijanje (ne)udobne otrplosti. Ali pač?

Levak na luni, če prav razumem priloženo priložnostno zloženko, je pravzaprav »soundtrack« istoimenske gledališke predstave, ki jo Nula Kelvina napoveduje kot »omnibus uprizorjenih pripetljajev med dvema ljubimcema«. Torej se že v predzgodbi lahko vprašamo, ali songi na albumu delujejo tudi mimo odrske zgodbe, se pravi kot samostojne vinjete, iztrgane iz pripovedne rdeče niti. Da in ne, kar je pravzaprav dobro, saj se je moč prilagoditi odnosu med žensko in moškim od prvega do zadnjega verza, se skupaj z njima prebijati skozi vse ljubezenske »radosti« ali iz zgodbe iztrgati moment, ki poslušalcu v danem trenutku najbolj pristoji. Prav ta deljena enotnost razbija morebitno hermetičnost po vsebinski plati in se podreja čustveno (ne)kontroliranim in primerno strukturiranim skladbam po zvočni »opremi.« Logično je, da je skupina Nula Kelvina zgodbi morala pripeti opozicijo, torej dodati partnerja, ki na odnose med spoloma pogleda in jih interpretira z drugega zornega kota. Na albumu se tako izmenjujeta moški (Marko Boh) in ženski glas (Aleksandra Ilijevski), ki razkrivata različne, pa tudi podobne poglede na svet ljubezni, saj so si nekatera stališča vseeno zelo blizu, četudi se na prvi posluh zdijo oddaljena. Seveda gre za »en režiserski pogled« in bi o določenih posploševanjih na podlagi lastnih/osebnih izkušenj lahko debatirali, a v tem ni poanta projekta – prej gre za privlačnost in odbojnost izbranih tipoloških stališč, ki nagovorijo vsakega posameznika, da jih poišče in razišče pri sebi, glasba pa pri tem deluje kot simpatična in nevsiljiva spremljevalka, ki poskuša z nekaterimi stilskimi dinamikami in duhovitimi rešitvami uokviriti povedano, najsi gre za resne čustvene izpade ali zabavne besedne igre. Resda na trenutke dobimo občutek, da smo vse že nekje slišali, a ti občutki niso moteči, saj so fino zapakirani v nikoli konč(a)no in docela razloženo zgodbo med žensko in moškim, med moškim in žensko.

Skratka, album Levak na luni skupine Nula Kelvina »featuring« ali z gostjo Aleksandro Ilijevski predstavlja in simbolizira dvojno enotnost, in sicer tako v sferi večmedijske obravnave kot izmuzljivih odnosov med spoloma. Če pri slednjem z vso dozo vsebujoče ironije tokrat ne bomo posploševali, lahko za sobivanje glasbe in gledališča trdimo (to mi je nedavno zaupal tudi režiser, igralec in interpret Jure Novak), da sta si precej bližje, kot bi si marsikdo upal priznati. V tem se skriva še tretji odtenek istega spomina: projekt kot celota razbija nekatere panožne predsodke in jih zbližuje na razdaljo dotika. Za celostni vtis je treba seveda videti, kako bo stvar zaživela na odru, kar se zapisa na nosilcu zvoka tiče, pa lahko mirno zaključim, da gre za dokaj odprt soul-pop-rock z nekaj starinskega pridiha in dodano vrednostjo.
 

NE SPREGLEJTE:


»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
Motni sok življenja
sobota, 06. december 2014
Kako v sedmih mesecih ustvariti tribute bend
sobota, 25. april 2015
Izbrušena staromodnost
četrtek, 09. maj 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice