SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Meh in smeh

Meh in smeh

Mario Batelić
01. januar 2011

Bratko Bibič (foto: Iztok Vidmar)
Bratko Bibič (foto: Iztok Vidmar)
Bratko Bibič and The Madleys
Klub Gromka, Ljubljana
22. 12. 2010
www.klubgromka.org

Redni spremljevalci ustvarjanja harmonikarja Bratka Bibiča smo že navajeni, da svoj meh postavlja v nenavadne zvočne kombinacije, denimo na zadnjem albumu Ein guter Geist aus Grünenwald, na katerem sodeluje s švicarskim klasičnim kvintetom Rämschfädra in evfonistko Shirley A. Hofmann (sicer svojo staro sodelavko), ali pa na nastopu na letošnjem festivalu Jazz Cerkno, na katerem je sodelovalo dobrih 20 glasbenikov, med drugim godalni kvartet in vokalni oktet. Navajeni smo tudi na spreminjajoče se člane njegove zasedbe The Madleys, v kateri pa se vendarle od priložnosti do priložnosti izmenjujejo isti glasbeniki. Napoved tokratnega nastopa na zadnji lanskoletni Defoniji je vzbujala pozornost ali, bolje rečeno, dodatno pozornost, saj nas je najprej razveselilo dejstvo, da bo na sporedu Bibičevo novo delo, v drugo pa nas je zamikalo (nam) neznano ime Franci Škapin – Indio, ki je skrbel za z računalnikom ustvarjene in obdelane zvoke.

Svojim skladbam Bibič rad daje neobičajne naslove, take, ki se poigravajo z besedami in pomeni, podobno kot se njegova večplastna glasba giblje med žanri in zgodovinskimi obdobji. Tokrat je svoj novi projekt krstil kot »Tapritrknjena« – operetta di buffalo: vaja za radio, zgodbo in orkester. Slednjega so tokrat ob računalničarju in meharju sestavljali še trije dobro znani glasbeniki: Matjaž Sekne na violi in violini, Vasko Atanasovski na saksofonih, flavti in lesenih piščalih ter Boštjan Gombač na klarinetu in malih zvočilih. Pri vsakem, razen pri Seknetu, ki je v resnici prav tako prispeval tudi vokalne vložke, je bil pri glasbilih napisan tudi »glas«, kar se je izkazalo za enega vodilnih zvočnih momentov in hkrati presežkov tokratnega nastopa. Bibič, ki že od nekdaj skladbe popestri z nekonvencionalnimi vokalnimi artikulacijami (njih korenine najdemo še v času delovanja Begnagrada, denimo v žvižganju), je tokrat naredil korak ali dva več. Pravzaprav so v sklopu zvokovno razgibanega glasbenega dela imeli glasovi ključno in obenem zelo členjeno vlogo, saj so, ob tem da so popestrili zvok, skrbeli za nepredvidljivost in dramatskost ter nenazadnje izjemno duhovitost nastopa. Da se bo nastop zasukal v nove zvočne sfere, se je zaslutilo že dokaj kmalu po začetku, ko so (po posnetkih zvonjenja, kakršne je uporabil že v Cerknem) v znane bibičevske pastoralne melodije začeli vdirati nenavadni zvoki, posnetek neke (najbrž ameriške) radijske postaje, nato ptičje petje (!), kajpak iz računalnika, ki pa so mu kasneje glasbeniki pritaknili še posnemanja oglašanja drugih živali. Tudi z inštrumenti je peterica (ob odličnem zvoku, za katerega je za mešalko skrbel Aldo Ivančić) ustvarila pravcato zvočno nevihto, ki je kmalu zapustila znane vzorce (no, občasno smo slišali kake drobce znanih Bibičevih skladb) ter se podala v plastenje zvoka, v katerem je imel vsak član zasedbe enako pomembno vlogo. V zvočnem kolažiranju in prepletanju so se vešče sprehodili po karseda raznolikih zvrsteh, od folklore prek komorne glasbe do sodobne improvizirane in elektronske glasbe ter free jazza.

Enovita skladba (odigrana v enem kosu na debelo uro trajajočem koncertu) je imela več zasukov, preobratov, v katerih je Bibič še stopnjeval svoje prislovično nagnjenje do dadaizma in ludizma. Že omenjene vokalizacije so včasih (u)blažile, po večini pa priostrile menjavanje stilov ter obenem izdatno zabavale nabito polno Gromko, saj so glasbeniki, to pot kot »vokalisti«, presenetili ne le z izraznimi možnostmi, pač pa tudi s samo »naravo« glasov. Ti so se namreč sukali od barvitega zlaganja zlogov prek smeha do pokašljevanja! Slišali smo prave male miniature duhovitih in navdihnjenih glasovnih akrobacij; ko je denimo Atanasovski začel pokašljevati, se je sprva zdelo, da se mu bodo kolegi pridružili z glasbili, a smo se ušteli, kajti njegovemu kašljanju so (v različnih »legah«) pritegnili še ostali in ustvarili presunljiv niz zvokov, ki je, podobno kot takrat, ko so se smejali, preizpraševal samo naravo zvoka in glasbe ter naše percepcije le-teh. »Tapritrknjena« naj bi nas, tako pravi napoved koncerta, popeljala »skoz vse tri kupeje Božanske komedije«. Bibič se je že večkrat uspešno posluževal zunajglasbenih oziroma drugih umetnostnih zvrsti, še največ filma (projekt Na domačem vrtu). Tokrat mu je ob podpori izvrstnih glasbenikov uspelo brez spremljajoče slike s sila raznolikimi zvoki ustvariti sugestiven zvočni film ali, še raje, teater, v katerega je ujel razdrobljenega, nemirnega, smešno-žalostnega in zmedenega duha »časa skrajnosti« (prosto po Hobsbawmu) in ga imenitno uprizoril v skrajnje slikovito ter izjemno intrigantno delo.

NE SPREGLEJTE:


»Harmonika je dno … in vrh.«
petek, 28. februar 2014
Oči pesmi
petek, 30. januar 2015
Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča
torek, 17. december 2013
Ni formule
ponedeljek, 10. december 2012
Ko moraš posneti film
četrtek, 31. oktober 2013
Harmonikarska alternativa po slovensko
ponedeljek, 09. februar 2015
Gostilniške digresije II.
torek, 12. april 2011
Glasba in migracije skozi gledališke oči
petek, 17. maj 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice