SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > MENT – četrtek, 2. dan

MENT – četrtek, 2. dan

Dušan Mijanović, Gregor Bauman, Luka Zagoričnik
05. februar 2016

The Canyon Observer so survival dodelano fuzijo zvoka in »hrupa«, ki se v drugem planu spretno sprehaja med podžanri temačnih muzik, od nepreštetih podzvrsti metala do temnega (novega) vala. (Foto: MENT/Aleš Rosa)
The Canyon Observer so survival dodelano fuzijo zvoka in »hrupa«, ki se v drugem planu spretno sprehaja med podžanri temačnih muzik, od nepreštetih podzvrsti metala do temnega (novega) vala. (Foto: MENT/Aleš Rosa)

Konferenčni del drugega dne festivala se je začel s pogovorom na temo Festivalov in novih talentov, na katerem so sodelovali Michal Kaščák (Pohoda Festival, SK), Slobodan Milunović (MetalDays, SI), Dan Panaitescu (Sziget, HU), François Audigier (Europavox, FR), se pravi predstavniki štirih večjih evropskih festivalov, ki niso vpeti v krog showcase festivalov, temveč vanj posegajo samo na ravni informiranja in nabiranja novih talentov in mladih ustvarjalcev za manjše odre, ki plemenitijo program ob večjih imenih in nosilcih festivala. V tem oziru igrajo showcase festivali pomembno vlogo v festivalski krajini. Strategije izbora se prilagajajo značaju festivala, regijskim specifikam, konvencijam znotraj žanrsko profiliranih festivalov (kot je na primer Metaldays). Sziget, denimo, pri promoviranju svojega lastnega delovanja hkrati raziskuje trg sosednjih držav. To pa pomeni, da nastope mladih, neuveljavljenih zasedb po svoje deloma narekuje že sama mednarodna struktura obiskovalcev festivala. Razen tega se številni festivali poslužujejo uslug lokalnih ekip, strokovnjakov, agencij in novinarjev v tujih državah ali povezav in izmenjav med sorodnimi festivali, sodobnih spletnih platform, živih nastopov itd., zato se danes od mladih zasedb zahteva, da so prisotne in dokumentirane v vseh nišah, ki jih podpira sodobna tehnologija. To je danes nujno zlo, ki ga spodbujajo glasbene založbe, in sicer tako multinacionalke kot manjše neodvisne založbe. Okroglo mizo z naslovom Novo življenje neodvisnih založb je vodil Chris Eckman (tudi sam deluje pri Glitterbeat Records) in nam z imenitnimi gosti Tonyjem Duckworthom (PIAS – Poland and Eastern Europe, PL), Andyjem Bibeyjem (One Little Indian Records, UK), Daco Volfa (I Love You Records, LV) in Miranom Rusjanom (Moonlee Records, SI) predstavil strategije založb na trgu, ki promovirajo svoje delovanje znotraj spreminjajoče se medijske sfere in posegajo po drugačnem načinu prodaje in distribuiranja muzike (digitalna sfera, platforme, streaming servisi …), kot se je to počelo prej, ter hkrati skrbijo za to, da se ohranjajo tudi stari načini podajanja glasbe (digitalni nosilci zvoka, vinilne plošče …). Založbe so s svojimi podaljšanimi telesi (ki jih vse bolj najemajo od zunaj) torej še vedno vitalen in pomemben element glasbene industrije, kljub temu da nam sodobna tehnologija omogoča neposreden dostop do trga. V ta trg posegajo tudi Music Export Offices, ki v številnih državah v mednarodnem okolju promovirajo svoje ustvarjalce v spregi javnega in zasebnega. Okrogla miza Music Export Offices v akciji je s sodelujočimi Michałom Hajdukom (AMI, PL), Rikujem Salomao (Music Finland, FI), Hannesom Tschürtzem (Ink Music, AT) izpostavila, da so te iniciative uspešne samo takrat, kadar pritisk in potreba zanje prihajata iz glasbene industrije, s čimer pa ta postane enakovreden sogovornik državnim telesom in institucijam in tudi finančno prispeva k tej dejavnosti. Tako logiko delovanja narekuje majhen notranji trg, ki se mora nujno ozreti v tujino, če hoče preživeti oziroma se širiti. In za to je nujna skupinska integriranost vseh akterjev na domači sceni, skupne agende in strategije. Korak, ki vodi k formiranju takšne mreže, je težak, a nujen in k njemu bi morali težiti tudi pri nas v Sloveniji.  

Konferenco z naslovom Odmev leta 2015, zvok leta 2016 je vodil glasbeni novinar, založnik in izvajalec Richard Foster, ki trenutno raziskuje nizozemska post-punk in punk gibanja. Ker je leto naokrog, je sodelujočim zastavil vprašanje, kaj je po njihovem mnenju v glasbenem svetu najbolj zaznamovalo preteklo leto. Nicku Hobbsu, lastniku glasbenih agencij, organizatorju koncertov ter kuratorju programov za festivale in koncertna prizorišča, se lanska sezona ni zdela najplodnejša. Predvsem ga moti hipsterizacija glasbenih skupin, saj te postajajo enolične, neizvirne in so si čisto preveč podobne med seboj. Dolgoletni estonski glasbeni promotorki in producentki Helen Sildna je v spominu najbolj ostalo gostovanje Dalai Lame na koncertu Patti Smith na festivalu v Glastonburyju. Razveseljuje jo dejstvo, da prihaja čas glasbene demokracije, kar pomeni, da usiha dominacija velikih glasbenih sil, kot so Velika Britanija, ZDA ter Nemčija, vse bolj pa pridobivajo na glasbenem področju manjše države, kot sta Estonija in Slovenija, za kar so v veliki meri zaslužni ravno showcase festivali. Scott Cohen, eden od pionirjev ustanavljanja digitalne distribucije, je poudaril, da morajo glasbeni akterji natančno opredeliti svoje glasbene cilje, pri čemer jim lahko pomagajo družbena omrežja, kjer so možnosti promoviranja izjemne. Fosterjev namig o prihodnosti virtualnih festivalov je kategorično zavrnil Hobbs in jih primerjal z neotipljivim virtualnim seksom. Sam namreč načeluje agenciji, v kateri je petnajst zaposlenih in komunikacija med njimi poteka izključno neposredno, v živo.

Helen Sildna je v referatu Orodje za spremembe predstavila nastanek, razvoj in delovanje showcase festivala Tallinn Music Week. Sildna se z glasbenim promotorstvom in produciranjem dogodkov ukvarja že petnajst let. Leta 2009 je ustanovila podjetje za promocijo Musiccase, ki je promoviralo izvajalce, kot so Morrissey, Air, Sigur Ros, Patti Smith, Feist, Swans idr. Je dobitnica mnogih nagrad in priznanj; ravno nekaj ur pred predstavitvijo je izvedela, da je prejela eminentno priznanje, ki ga podeljuje estonski predsednik. To je ni zmedlo in je suvereno predstavila Tallinn Music Week, ki ga je ustanovila v času največje gospodarske krize, leta 2009. Dogodek, ki deluje po načelu znanja, tehnologije in strpnosti, je sčasoma predvsem zaradi povezovanja med različnimi panogami, kot so gospodarstvo, turizem, sociala, šolstvo, izobraževanje itd., postal eden največjih mestnih festivalov v baltsko-nordijski regiji.

Konferenco Kako se znajti v digitalnem je vodil že omenjeni Scott Cohen, ki je soustanovitelj digitalne distribucije The Orchard, največjega svetovnega digitalnega distributerja s pisarnami v več kot 25 državah. András Bozán Bodrogi, madžarski strokovnjak za digitalno glasbo, je glasbenikom svetoval, naj za sodelovanje izberejo primernega partnerja, pri čemer je imel v mislih platformi, kot sta Google in YouTube; po njegovem bodo namreč lažje dosegli svoje cilje z avdiovizualnimi vsebinami. Ukrajinka Dartsya Tarkovska, ustanoviteljica digitalne glasbene agencije Soundbuzz, ki sodeluje z izvajalci s celega sveta, je glasbenikom položila na srce, naj bodo avtentični in naj za seboj puščajo digitalne sledi, saj internet ponuja možnosti sledenja preteklega ustvarjanja. Vodja odbora za nove medije AIM New Media Committee v Veliki Britaniji, Simon Wheeler, pa je glasbenikom svetoval, naj zaupajo v to, kar počnejo, in naj si sami določajo veljavo.

Koncertni program drugega dne festivala je potekal v spodnji dvorani CUK Kino Šiška. Predstavil je tri žanrsko sorodne zasedbe, ki jih vse plemeniti ženski vokal in zvočna podoba, ki zajema iz različnih dediščin zgodovine punk rocka. V tem kontekstu jih zlahka vtaknemo v kontinuum, ki sega od The Shaggs, Patti Smith, The Slits, Siouxie & the Banshees, Sonic Youth, gibanja Riot Grrl ter indie punk ameriške kantavtorske ženske linije devetdesetih do sodobnih fuzij naštetega v raznoterih podobah indie rocka. Francoski dvojec Ropoporose svoj izraz mogoče izraziteje pelje v sfero sodobnega indie rocka, ki ga gradi na ekspresivnem ženskem vokalu ter smeli interakciji med kitarskimi linijami in bobnarskimi ritmi, ki se zvočno množijo in plastijo prek vzorčenih kitarskih pasaž. Te so včasih igrive, drugič goste, agresivne in sonično hrupne, v drugem delu nastopa pa so se mešale s sintetičnimi melodijami in elektronskim pulzom v smeri electro popa in punka. Vsekakor simpatičen, občasno rahlo neroden nastop, ki ga bo treba še izbrusiti, da se bo lahko izrazil v vsej svoji intenzivnosti, pa čeprav gradi na postavi in inštrumentariju, ki počasi postaja generična forma sodobne indie scene. V primerjavi s francoskim dvojcem italijanski trio Any Other s svojim zvokom posega v malce bolj oddaljeno preteklost ameriške veje punk rocka, kot so ga igrali Built To Spill, Pavement, Sebadoh ter zgodnji Sleater-Kinney in Liz Phair, nam časovno bliže pa tudi, denimo, Courtney Barnett; gre torej za linijo, ki punk rock preči z modelom singer-songwriterstva. Trojček tvori preproste, a prepričljive pesmi, ki pa v zvenu, zvestobi ustaljeni formi in odrski pojavnosti vseeno še preveč dolgujejo svojim predhodnikom. Domača zasedba prekaljenih veteranov punk rocka Werefox je z nastopom na MENT-u premierno predstavila svojo drugo ploščo, ki nosi naslov Das Lied der Maschinen in je uradno izšla ravno včeraj. Na njej je bend omilil svojo zvočno sliko in mestoma zajadral v mehkejšo kitarsko izraznost, ki daje večji poudarek na niansah kitarskega zvoka, tudi melodije, tako kitarske kot vokalne, so izrazitejše. Za odlično odrsko realizacijo potrebujejo te skladbe še malo uležanosti, izbrusiti se mora dinamika zvoka in njegova izraznost, potrebne bi bilo morda tudi za odtenek več hrapavosti in surovosti v zvoku ter več melodičnosti v vokalu, toda skelet je vsekakor trden. Predstavitev novih pesmi na MENT-u je bila morda strateška napaka, obiskovalcev je bilo manj med drugim že zato, ker je Werefox nastopil ob devetih zvečer, ko so se obiskovalci in delegati že počasi pomikali proti drugim prizoriščem.

Kot smo že nekajkrat ugotavljali v preteklosti, so festivali namenjeni temu, da človek ne more slišati vsega, kar je na programu. Misel je seveda povsem dobronamerna, a se zatakne, ko odjemalec glasbe nima neke (vsaj) osnovne skice, kaj od »neznanca« na odru lahko pričakuje. Tako je – zlasti na showcasih – prepuščen navdihu in sreči; seveda pa je takšna že sama narava festivala. Za drugi dan na Metelkovi lahko mirno zapišemo, da so med slišanimi prepričala predvsem že dokaj dobro znana imena, medtem ko novinci niso izpolnili pričakovanj. V prvi vrsti to velja za The Scenes, bend, ki je z izjemo dobro podkovanega bobnarja deloval bolj kot karikatura pop glasbe oziroma punk-rocka, za kar se sicer sami člani oklicujejo. Zanimivo bi bilo slišati, kaj so vzroki zanj, toda revolt ni poza na odru ali za njim, temveč preresna vsebina, in te mladci še niso osvojili. Njihov nastop in teatralnost zato ne delujeta avtentično. Občasne poliritmije so sicer prispevale nekaj »originalnosti«, a premalo, da bi zasedba priplavala iz povprečja. V njem se je zataknil tudi Cosovel, dokaj simpatičen in neškodljiv bend, ki pa uporablja preveč izrabljene vzorce v osnovnem glasbenem tkivu. To glasbo odlično dopolnjujeta (bas) kitara in ukulele in s tem v odnosu do videnega na platnu širita dimenzije njenega neškodljivega popa, a vseeno premalo, da bi destabilizirala zvočno uravnilovko. Kljub temu je skupina pustila vtis, da ima dekle vizijo, kako v prihodnje nadgraditi osnovno celico in poiskati bolj raznoliko pot. V nekoliko lepši luči se je predstavila madžarska skupina Makrohang, četudi ni zares jasno, koga želi s svojimi kompleksnimi godbami sploh nagovoriti. Če je odgovor sebe, potem je pot prava; eksperimenti namreč, ki smo jih slišali na tem nastopu, bi težko našli pot med širše množice. Trio je instrumentalno vešč in se spretno sprehaja med jazzom in rockom, pri čemer so strukture, ki nastajajo iz tega prepleta, na trenutke preveč razvlečene, vseeno pa dokaj zanimive; skratka, gre za glasbo, ki potrebuje čas, in ko jo enkrat osvojiš, potem postaneš njen pristaš. (Direndaj v Gromki je motil skoncentrirano poslušanje, tako da ta ocena ni povsem korektna.) Nastop starih znancev Bernays Propaganda je bil okrnjen zaradi odsotnosti bobnarja, ki so ga nadomestili računalniško procesirani ritmi. Vseeno to ni (z)motilo že znanega in uigranega performansa, ki temelji na razigranih ritmih in mikrofonični fuziji vokala z nastavljenimi sempli in video ozadjem. Bistvo je v sporočilu in Berniji so v vsakem trenutku dali jasno vedeti, da vsako mnenje šteje. Če bi v sinočnjem večeru moral koga posebej izpostaviti, potem bi to mesto pripadlo zasedbi The Canyon Observer, ki je bila kriva, da si nisem ogledal še kakšen nastop več. Ponujena godba me je priklenila, čeprav mi ta tip glasbe navadno sploh ni blizu. Dodelana fuzija zvoka in »hrupa«, ki se v drugem planu spretno sprehaja med podžanri temačnih muzik, od nepreštetih podzvrsti metala do temnega (novega) vala, svoj vizualni efekt dobi v gostoti posredovane megle. Zvok in vizija tako tvorita enkratno (pre)izkušnjo, ki zahteva določeno mero strpnosti pri publiki, atmosfera, ki se tako gradi, pa nikdar ne podleže zunanjim faktorjem. Fantje imajo svoj stil, in to najboljši možni. Prismojeni profesorji bluesa, kot že tolikokrat poprej in tolikokrat pozneje, se z muzikami igrajo. In igrajo. Če kdo, potem so prav oni že pravi odvisneži od živih špilov, brez katerih očitno ne morejo eksistirati. Preprosto povedano: če nimajo špila, si ga pa izmislijo. PPB so tudi najlepši dokaz, koliko koncerti prispevajo k razvoju benda, k odnosu do improvizacije. Te imajo sedaj rep in glavo in se ne zatikajo več, ko se je treba po solističnem izletu znova uglasiti kot celota. V njihovem bluesu ni namreč nič podano eksplicitno, temveč je vse, no, skoraj vse, prepuščeno trenutnemu navdihu. V pričakovanju prvenca …

Srbska kantavtorica Ana Ćurčin je na koncertu v Stari mestni elektrarni nastopila z všečnim folkom in zasanjanim popom. Novi prostor se je izkazal kot okrepitev pri širjenju glasbene ponudbe tudi na druga koncertna prizorišča. V prelepem ambientu je sledil koncert Aninih rojakov Stray Dogg, ki igrajo zvrst americana. V Menzi pri koritu je nastopila hrvaška zasedba Pridjevi, ki sledi liniji sodobne rokerske psihedelije z občasnimi odmevi duba in do neke mere spominja tudi na srenjo srbskih bendov s preloma desetletja (Neočekivna sila ..., Darkwood Dub, Kanđa, Kođa i Nebojša ipd.). Z zanimivo kombinacijo zastrtih in prepletajočih vokalov se žal prevečkrat odpravi v svobodnejše izlete znotraj forme, zato je nastop deloma po potrebnem razvlečen in razvodenel. V klubu Channel Zero je jezik brusila bosanska hip-hop producentka Sassja, ki je stara znanka DubLab večerov. V svoji glasbi združuje ulični rap in različne jamajške glasbene zvrsti. V istem klubu sta nastopila tudi producenta Blaž (na MENT-u je nastopil že lansko leto) in Šuljo, ki delujeta v duetu Bags. S svojo mutantsko glasbeno zvrstjo sta privabila množico obiskovalcev. Nekateri zamudniki so ostali pred vrati, saj je bil klub zaradi pretirane gneče nekaj časa zaprt za nove goste. Prav to je vzrok, da je bilo na koncertu Lifecutterja – za projektom se skriva Domen Učakar, med drugim član zasavskega noise dua Ontervjabbit – v Klubu Gromka nekoliko manj obiskovalcev, kot bi si jih izvajalec zaslužil. Lifecutter prenaša noise in eksperiment v polje elektronske glasbe ter s tem ustvarja temačen, z energijo nabit ambient. Za njim je sceno v Gromki s svojim deviantnim funk breakom zaključil Luka Prinčič aka Nova de Viator

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice