SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > MENT 2016: sreda, 1. dan

MENT 2016: sreda, 1. dan

Dušan Mijanović, Luka Zagoričnik
04. februar 2016

Dinamični kontrast in glasna, intenzivna zvočna slika in izkušnja so prišli s strani beograjskega tria Repetitor. (foto: MENT / Aleš Rosa)
Dinamični kontrast in glasna, intenzivna zvočna slika in izkušnja so prišli s strani beograjskega tria Repetitor. (foto: MENT / Aleš Rosa)

Otvoritvena okrogla miza letošnjega konferenčnega dela MENT-a je pripadla, logično, dilemam, problemom in rešitvam širšega regijskega prostora nekdanje skupne države. Odvijala se je pod naslovom EX-YU Experience. Gostje in govorci na njej so bili Login Kočiški (Password, MK), Mirna Zarić (Charmenko, TR), Nikola Sekulović (glasbenik, SI), Sanjin Đukić (LAA, HR), ki so morda preveč fragmentirano in pretirano zazrto vsak v svoje delo in razmere ter tolmačenja stanj v lastnih državah skoraj povsem prezrli širšo sliko, usmerjeno v prihodnost, ki bi opozorila na možnosti formiranja skupnega regijskega prostora v obliki glasbenega trga in glasbene industrije. Večina glasbeno industrijo na teh prostorih postavlja v navednice ter meri njen obstoj po ustaljenem zahodnem modelu. Ta je seveda nujen predvsem v komunikaciji s tujino, v promotorski in založniški dejavnosti, a vendarle gre pri njem za nadgradnjo že pred tem vzpostavljenega in trdno stoječega domačega trga. Širši domači trg se je ob razpadu Jugoslavije razbil in se prestavil v kontekst malih trgov, ki težko prenesejo in nudijo obstoj že lastnim scenam, kaj šele, da bi zanimali tujino. Če je ta pred leti te prostore odkrivala kot potencial za širjenje svojega trga, danes sledi le linijam kapitala; in v zadnjih letih je to predvsem festivalska scena. Prisotni govorci so omenili dve uspešni znamki, zagrebški Inmusic in novosadski Exit (dodajmo še festivalski turizem na Hrvaškem), pri tem pa so zopet spregledali uspešno lokalno specifiko malih, a vsekakor uspešnih nišnih festivalov, kot so Ljubljana jazz festival, Druga godba, Metaldays, Skopje Jazz Festival, idr.). EX-YU doživetje je bilo tako vse preveč zagledano v modele profesionalizacije in trga, kot jih predstavlja tujina na obstoječih showcase festivalih, ni pa se vprašalo, ali je mogoče ponovno vpeljati močnejšo distribucijo muzike po širši regiji (to so v nekdanji državi seveda regulirale državne založbe, mediji in institucije), skupinski medijski prostor (MTV Adria ni nikoli zares zaživela, pred kratkim je ugasnila še revija Rolling Stone) ter skupinske promotorske in agencijske tokove. Vse to seveda obstaja, imamo skupinski zvezdniški sistem in izvajalce (denimo turbofolk in jugonostalgijo ...), ki še vedno prodajajo plošče, polnijo medije in koncertne dvorane »od Vardara pa do Triglava«. Problem je vtis, ki pri tem nastaja, namreč da je to v tem prostoru povsem zadosti, da je to obstoječi mainstream, ki se v zadnjih desetih, petnajstih letih ni bistveno spremenil. In to je seveda težava: ni pretoka med mainstreamom in klubsko sceno, ki bi prenavljal sceno, vzpostavljal in vnašal nove glasove, obraze, žanre in trende. Kot je omenil Nikola Sekulović, obstaja vmesna infrastruktura, ki povezuje vse to, a na žalost ostaja v ozadju. Ko so omenjali, da je pri nas profesionalec v polju glasbe multipraktik (promotor, agent, booker, menedžer, piarovec itd.), so pozabili dodati, da je glavno kreativno glasbeno jedro, t. i. alternativa, v osemdesetih sama vzpostavljala lastno sceno in iznajdevala lastne pogoje in mehanizme. Od tod so izšli multipraktiki in specifičen etos, ki je žal velikokrat skregan z logiko trga, predvsem pa ga slepi mediji in uredniki, večji promotorji in založniki namenoma postavljajo na obrobje. To je veja, ki se povezuje, se že dolgo mreži, izmenjuje informacije, sodeluje pri skupnih promocijah ter vstopa v sfere showcase festivalov in poskuša v lokalni in širši sferi vzpostaviti nove iniciative in projekte. Glavni problem torej niti niso lokalne razmere na »trgu« in sistemi sofinanciranja v različnih regijah, vzpostavljeni ali neobstoječi sistemi sponzoriranja, majhni budžeti, stanja na medijskem in založniškem področju, prav tako ne podedovani mehanizmi sive ekonomije (malce preveč karikirani s strani nekaterih govorcev), temveč samozadostni in nepretočni mainstream, ki je zadušil male trge in obvladuje skupinski trg ter s tem na neki način onemogoča prodor zahodnega načina produkcije. Kljub vsemu je debata ponudila dovolj informacij tistemu, ki mu razmere na tem področju še niso najbolj znane, predvsem seveda tujim delegatom in udeležencem konference, manj pa verjetno domačim slušateljem. A za razliko od nekaterih prejšnjih vsaj jamrali niso.

Ob devetih zvečer je v Komuni nastopil avstrijski elektro pop duo Leyya, razširjen z dvema članoma ritem sekcije. Dunajska skupina je koncert odprla z dub komadom, ki je v drugi polovici postajal vse bolj udaren in je pritegnil občinstvo, da se je začelo na glasbo vse bolj odzivati z zgornjim delom telesa. Artikulacija vokalistke je precej spominjala na vokal Beth Gibbons iz angleške skupine Portishead. Proti koncu štiridesetminutnega nastopa se je glasba premaknila v polje post rocka. Koncert je zaznamovalo dvigovanje in spuščanje atmosfere, kar je žal na trenutke v kombinaciji z melanholičnim vokalom delovalo monotono.

Sledil je koncert mariborskega post punkovskega tria Nina Bulatovix, ki je v zadnjih letih, od kar je prešel v sfero diskoidnega zvoka, postal ljubljenček ljubljanske publike. Člani skupine so se kalili v zasedbah, kot sta Coma Stereo in We Can't Sleep at Night. Bend Nina Bulatovix ne uporablja kitare, zato pa ga krasi izjemna ritem sekcija, ki jo sestavljata bas kitarist Marko Širec in bobnar Jure Lavrin. Vse to nadgrajuje poezija Gregorja Kosija, ki nas s svojo mimiko, vokalom in poplesavanjem povrne v zlate čase novega vala. Nekje na sredini koncerta se je Kosi v nagovoru publiki pošalil, da bodo aktualne kvote obveznega predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah zavoljo njih uspešne, saj se v skladbah izraža v maternem jeziku. Sledil je komad Z obema rokama, ki vsebuje refren »Ni upanja, ni strahu« pred dvema letoma znova oživljene skupine Borghesia. Nakar se je Gregor pred naslednjim komadom obrnil proti občinstvu, neveščemu slovenščine, ter prevedel ironični stavek »Jaz sem mojster polovičnih stavkov« v nemščino, pri čemur mu je na pomoč priskočilo občinstvo. Vse skupaj je zadišalo po slovitem Feovem prevodu Prešernove Vrbe. Skupina je koncert končala s počasno, mirno skladbo Jate, da je tako ohladila razgreto in nabito dvorano. Odigrane skladbe najdemo na albumu Jate, z izjemo famozne Boril se bom kot lev, ki je že leta 2010 vizionarsko napovedala mariborske proteste.

Četrt čez polnoč se je odvil zadnji koncert prvega dneva. Za razliko od predhodnikov je zagrebška skupina ABOP, ki se je ljubljanski publiki že večkrat predstavila v raznih klubih AKC Metelkova mesto, svoj koncert popestrila z vizualno komponento. Skupino After je Bolji Od Partyja sestavljajo člani zasedb Elemental, Lollobrigida, Sinestet in Pips, Chips & Videoclip. Gonilna člana skupine sta bobnarja, na odru obrnjena drug proti drugemu, ki sta s pomočjo ostalih članov plešočo publiko spravljala v trans in jih povrnila v čase rave zabav. Vsekakor je bil zaključni koncert primeren za odklop in sprostitev pred napornim drugim dnevom MENT-a.

Koncertni program v veliki dvorani Kina Šiška se je začel z Jimmy Barka Experience, elektroakustičnim triom, ki v svoji glasbi intenzivno meša raznolike žanre plesnih glasb, elektronskih zvočnih tvarin, gramofonski kolaž in fluiden, udaren tolkalski pulz. V triu se eklektična in široka ritmična govorica bobnarja in tolkalca Marjana Stanića združi z elektronsko glasbo DJ Borke in DJ Baktota, ki na naši sceni že vrsto let uspešno lomita ritme, ustvarjata plesne gramofonske kolaže in instrumentalni hip-hop. Trio na odru uspešno združi vse te raznolike prvine v udarno, plesno in dinamično zvočno govorico, v kateri se elementi zvočnih zank, elektronskih melodij, zvočnih vzorcev in gramofonskega skrečanja ter pregibnega tolkalskega ritma vehementno združijo v pulzirajočo enoto, ki ji ne manjka ne fines ne dinamičnih pregibov ter efektivnih rezov, hkrati pa se izogne formi fragmentarnega »tutti frutti« kolaža. Zasedba Jimmy Barka Experience je z leti očitno nadgradila in izpilila svoj živi nastop, ki vase v nalezljivem plesnem vzdušju posrka številne ritme, melodije in vzorce iz raznoterih glasbenih virov ter jih vpne v izvirno in prepričljivo zvočno podobo. To je tokrat nadgradila še vizualna spremljava.

Domači težkometalni prvaki Noctiferia so se na MENT podali v svoji aktualni akustični podobi, ki je izvorno nastala za oddajo Izštekani Jureta Longyke, zdaj pa jo zasedba predstavlja na koncertnih odrih. Z njo je Noctiferia vstopila v zanjo netipičen zvočni svet, v drugačen zven, ki so ga njeni akterji popolnoma prearanžirali in priredili za akustična glasbila, bobne in tolkala, klaviature, manj kričeč, tuleč in hropeč glas, godalni kvartet in pihalno-trobilni dvojec. Noctiferiji je v tej različici uspel izjemen podvig, redek za marsikateri bend, kaj šele za težkometalce, saj je v akustičnih priredbah ohranila podstat svojih skladb in jim hkrati dala popolnoma nov zven in okvir ter določene nove emotivne in stilske prvine, ki jih skladbe izvorno niso vsebovale. V akustični maniri se v glasbi Noctiferie izraziteje pokaže smisel za melodijo, ki jo podarijo kitare in še bolj godala, in pritajene, a bolj raznotere ritme. Škoda je bilo zgolj to, da je bila zvočna slika rahlo pretiha, manjkalo je dinamičnih kontrastov, ki bi še bolj poudarili različne sloje te sicer suverene pretopitve težke, agresivne glasbe v milejši, čeprav še vedno zvočno intenziven zvočni milje, ki v osnovi ohranja metal, vendar hkrati gradi tudi na drugih žanrskih odtenkih.

Dinamični kontrast in glasna, intenzivna zvočna slika in izkušnja so prišli s strani beograjskega tria Repetitor, ki nas je ponovno odpihnil z odra s silovito dinamično sliko, ki, paradoksno, temelji pravzaprav na zelo bazičnem, minimalističnem okviru. Ta tudi v novejših skladbah postaja že rahlo predvidljiv, vendar ga uokvirja in plemeniti skrajno eruptivna zvočna slika, izjemen pretok energij. Melodija na kitari ali v vokalih prodre v ta tok le redko, toda takrat dramatično in suvereno (priče smo bili, denimo, mirnejšemu, skoraj opojnemu triglasnemu petju, pod katerim je brbotala izjemna tenzija). Repetirtor na odru še vedno energično bruha kot le malokdo v polju punk rocka danes ter v spoju trdne, a hkrati prožne ritmike in enormnih kitarskih rifov v kričečem vokalnem angstu odstira tudi emotivno večplastje.

MENT se nadaljuje danes. Več o programu najdete TUKAJ.

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice