SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Moderato cantabile in krokiji Arsena Dedića

Moderato cantabile in krokiji Arsena Dedića

Matej Krajnc
19. avgust 2015

Arsen Dedić je kot ustvarjalec in tudi sicer bil tesno povezan s slovensko umetniško sceno, soustvarjal je našo glasbeno zgodovino in jo odnašal s seboj.
Arsen Dedić je kot ustvarjalec in tudi sicer bil tesno povezan s slovensko umetniško sceno, soustvarjal je našo glasbeno zgodovino in jo odnašal s seboj.

»Reka jesen prinaša, / mesto že dolgo mre, / a v naju poletje v razcvetu, / midva sva siroti na svetu (…) // (…) Dolgo, obupno deževje, / megla prekriva zrak, / po poti čez jesen tesno / naju bo odpeljal vlak …« (Moderato cantabile)

Ko odide velik pesnik, se nehote premaknejo nekatere tektonske plošče spomina; ljudje, kakršni smo, si umetnike radi lastimo, oni so »naši«, oni povedo, česar večina slehernikov ne zmore izraziti na tak način, pa vendar so vedno nekoliko umaknjeni, sami, samosvoji. Ko smo v ponedeljek zvečer izvedeli, da je umrl »gradonačelnik jugoslovenskog šansona«, kot je pokojnega Arsena Dedića nekoč poimenoval neki novinar, je postalo jasno, da se s tem zapira veliko poglavje v zgodovini jugoslovanske umetnosti; del tega širokega polja je dolgo časa bila (in je, če hoče ali noče, še vedno) tudi Slovenija, kot tudi vse preostale republike, ki so nekoč tvorile proslulo federacijo. Arsen Dedić je kot ustvarjalec in tudi sicer bil tesno povezan s slovensko umetniško sceno, soustvarjal je našo glasbeno zgodovino in jo odnašal s seboj.

Dokazov za to je precej. Skupni imenovalec vseh sta poezija in glasba. Arsen Dedić je zapustil obsežen opus obojega – kot skladatelj filmske in gledališke glasbe, kot akademski glasbenik – inštrumentalist, pisec in izvajalec popevk in šansonov, svojih in tujih, prevajalec in prepesnjevalec poezije (in tudi popevk), uglasbljevalec poezije, interpret ter, na koncu in morda najpomembneje, pesnik, ki je vse svoje delo filtriral skozi eno samo opredelitev; ta ni izključevala ne poezije ne glasbe, ampak je združevala oboje, četudi v pesniških knjigah in objavah, za katere je že zgodaj dobival nagrade, ali pa na uspešnih albumih, ki jih je izdajal od leta 1969. »Poezija se je v starih časih izvajala izključno z glasbo, nihče ni bral na literarnih večerih,« je povedal v enem novejših intervjujev za črnogorsko televizijsko postajo TV Kotor. Poezija in glasba že od nekdaj sodita skupaj.

In tako je tudi Arsen Dedić prihajal k nam kot interpret (na Slovenski popevki leta 1972 z Robežnikovim Pegastim dekletom), kot prepesnjevalec in uglasbljevalec naših pesnikov (denimo prevoda, uglasbitvi in izvedbi Menartovih pesmi Stara pesem in Croquis, z Boro Đorđevićem in Zoranom Predinom pa je leta 1989 na plošči Svjedoci – Priče pel tudi Menartovo Domovino), sodelavec naših rokerjev in kantavtorjev (najbolj znana sta primera Predina in Šifrerja – s prvim je posnel prej omenjeni album in na njem tudi novo izvedbo Pegastega dekleta, z drugim pa je z besedili sodeloval na albumu Od šanka do šanka, ki še danes velja za eno njegovih najboljših del, čeprav komercialno manj opaznih), šansonjerjev (nastopal in prijateljeval je denimo z Ladom Leskovarjem, Vito Mavrič, Juretom Ivanušičem idr.) in izvajalec nekaterih pesmi že omenjenih slovenskih glasbenikov (med drugim je pel Šifrerjevo pesem Stoj, Marija). V tem kontekstu je seveda pomembno zapisati, da je Pegasto dekle pel kot slovenski izvajalec in ne kot gost, kot se je v sedemdesetih običajno dogajalo, ko so na festivalu Slovenska popevka s slovenskimi izvajalci peli gosti iz tujine. Zapel jo je v alternaciji z angleškim pop duom Baskin & Copperfield, ki je snemal za založbo Decca (gre za Alana Williamsa in Johna Richardsona iz priljubljene angleške pop zasedbe The Rubettes) in leta 1970 pridelal uspešnico I Never See the Sun (Rubettes so nastali leta 1973). Dedićeva izvedba Pegastega dekleta z besedilom Elze Budau je izšla na mali plošči s pesmijo Ljubljanski zvon, ki jo je na istem festivalu pela Ljupka Dimitrovska v alternaciji z Ivico Šerfezijem, in tudi na veliki festivalski plošči; obe sta izšli pri založbi Helidon. Pegasto dekle je dobila drugo nagrado občinstva in strokovne žirije. S to izvedbo se je Arsen Dedić najbolj trajno zapisal v slovenski zgodovinski spomin, celo tako, da marsikdo še vedno misli, da gre za njegovo avtorsko pesem. Zgodba s Slovensko popevko se s tem še ni končala: leta 1977 je Dedić na večeru šansonov, ki se je takrat prvič udejanjil ločeno od tekmovalnega dela, pel lastno uglasbitev Menartove pesmi Nežnost v mraku, leta 1984 je na plošči Provincija sodeloval z Otom Pestnerjem, sicer velikim odkritjem festivala Slovenska popevka v letu 1971, nastopil pa je tudi na petdesetletnici festivala leta 2012, zapel Pegasto dekle in na koncu skupaj z Ninom Robićem in drugimi soudeleženci še delček pesmi Zemlja pleše.

In če je Arsen Dedić v svoji zgodnji popevkarski karieri (akademsko izobraženi glasbenik je sicer več let nastopal v številnih orkestrih) dal Jugoslaviji enega prvih prepesnjenih twistov, je zgodovini jugoslovanskega, hrvaškega in svetovnega šansona dal mojstrovine, kot so Moderato cantabile, Nedaj se, Ines, Kuća pored mora, Balada iz predgrađa, Djevojka iz moga kraja, Sve što znaš o meni in druge, ki jih je pel sam, jih pisal za druge (za Gabi Novak, Zdravka Čolića, Josipo Lisac, Srebrna krila …), s svojimi uglasbitvami hrvaških pesnikov vedno znova udejanjal zlato pravilo sopotja poezije in glasbe, mojstrsko pa je prepesnjeval tudi italijanske kantavtorje, denimo pesem La prima compagnia Sergia Endriga, v njegovem prevodu Prva ljubav.

Kaj nam torej ostane, ko mojstri odidejo? Besede, glasba, plošče in antologije. Opus. Arsen Dedić je pisal pesmi za otroke, za dalmatinske klape, za pop zasedbe, za rokerje in popevkarje, za šansonjerje in duete. Na odru je bil, oblečen v črno, resen in predan interpretaciji, mogočna pojava, tudi pozneje, ko ga je že načela bolezen. Kot intervjuvanec je bil večkrat zahteven in brezkompromisen, praviloma do površinskih izpraševalcev; a tudi če mu ni bilo do govorjenja, je njegova tišina govorila neodvisno od njega: »Govoril bi ti o sebi, / ko noči se ohladijo, / toliko je vsega v meni, / delam tisto, kar želijo … // Govoril bi ti o sebi / z boljo, z vinom te uničujem / ti kot v sanjah se nasmihaš, / kaj od tebe pričakujem …« (Pričao bih ti o sebi)

Prevoda odlomkov: Matej Krajnc 

NE SPREGLEJTE:


STIHI MOJIH DNI: Janez Menart in nekaj izbranih poglavij iz slovenske glasbe
torek, 01. april 2014
Nisem stroj
sreda, 24. september 2014
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Lahko si domišljav, vendar jaz to nisem
četrtek, 29. avgust 2013
Zlata zbirka
sreda, 30. julij 2014
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
To ni blues, to je štajerski šanson
petek, 16. januar 2015
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice