SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > domače > Moonlight Sky: po petnajstih letih z glasbenega na gledališki oder

Moonlight Sky: po petnajstih letih z glasbenega na gledališki oder

Izak Košir
21. november 2015

Jedro zasedbe Moonlight Sky so Miha Petric, Žiga Kožar in Janez Moder. (Foto: Moonlight Sky)
Jedro zasedbe Moonlight Sky so Miha Petric, Žiga Kožar in Janez Moder. (Foto: Moonlight Sky)

Petnajst let na glasbeni sceni ni malo, je pa res, da se je zasedba Moonlight Sky skozi leta kar veliko spreminjala. Od ustanovnih članov v njej ostajata bas kitarist Janez Moder in kitarist Miha Petric, s katerim smo se ob tem jubileju pogovarjali. V nedeljo bodo obeležili trikrat po pet let v ljubljanski Drami v sklopu koncertov Akustika. Koncertne odre bodo tako ob tej posebni priložnosti zamenjali za gledališkega. Petricu teater sicer ni tuj, saj kot glasbenik redno sodeluje pri številnih predstavah.

Kot smo omenili, zasedba Moonlight Sky na svoji muzikantski poti ni le eksperimentirala glasbeno, temveč je tudi preigravala z različnimi glasbeniki. Kako je menjava članov, njihovi odhodi in prihodi, vplivala na glasbeno ustvarjanje skupine? Petric odgovarja, da je vsak nov član prinesel svoj glasbeni okus, kar se je vedno poznalo tako pri avtorskih komadih (vsi člani so namreč tudi avtorji, op.p.) kot pri priredbah. 

Fantje imajo za sabo tri studijske albume. Prvenec je bil pod vplivom starega rocka v slogu Deep Purple in Jimija Hendrixa, drugi je zašel v malo bolj melodične vode, kjer je svoj pečat pustil klaviaturist in vokalist Andraž Kržič, tretji pa je nekako to, kar se z Moonlight Sky dogaja v zadnjih nekaj letih. Postali ste tako rekoč progresivni jazz-blues-rock bend, ki ga poganja fuzija. Vokala ni več, vse sloni na izražanju skozi instrumente. Je Moonlight Sky zdaj po vseh teh letih v zadnjem času končno v formi, ki mu je bila namenjena že na začetku? »Začetek skupine sega v leto 2000, ko smo nastopili v zdaj že dolga leta zaprtem ljubljanskem klubu Hound Dog. Zadnje čase nastopamo v postavi Žiga Kožar na bobnih, Janez Moder na bas kitari in jaz na kitari. Rekel bi, da nismo v končni postavi, pred kratkim se nam je pridružil še odličen pianist Jan Sever,« pojasnjuje Miha Petric. 

Zdi se, da pesmi z vokalom, kiticami in refreni, ki so nuja za radijske postaje in komercialno predvajanje, ne pogrešajo in da jim je udobno v poziciji, v kateri so, torej v alternativnejši, klubski sferi. Člani zasedbe sicer pravijo, da se vokalu ne izogibajo namenoma, temveč zaenkrat niso našli primernega pevca, ki bi se lahko tekstno in glasbeno vklopil v skupino. »Glasba, ki jo igramo, je alternativna samo, če jo tja postavi glasbena scena. Po kreativnosti, zahtevnosti in po glasbenih parametrih se nam zdi naša glasba podobna klasični ali jazzovski glasbi in si zasluži prizorišča s kakovostno akustiko

Vseeno nas je zanimalo, kako je nanje vplival odhod Andraža Kržiča in kako drastično so morali poseči v nadaljnji razvoj benda. Petric priznava, da je omenjeni avtor, vokalist in kitarist dal Moonlight Skyju močan pečat, saj so na drugi plošči (I Am) izvajali večinoma njegove pesmi. Z njegovim odhodom na študij v tujino sta morala tako Miha Petric in Janez Moder postati bolj plodovita. Po Kržičevem odhodu se je Petric celo odločil za drastično spremembo, za akustično kitaro, saj ta, kot pravi, »deluje bolj intimno kot električna«, hkrati pa je lahko ohranil zvočne efekte, ki jih je uporabljal na električni.

Znano je, da je Miha velik privrženec Jimija Hendrixa. Vsaj bil je. Pa si njegovo glasbo vrti še danes? Zakaj se mu zdi prav Jimi nesmrten, saj smo v tem obdobju lahko v več kot 50 letih poslušali na tisoče odličnih kitaristov? »Hendrixa nisem poslušal že nekaj let, je pa ikona moje mladosti. Njegova glasba živi v meni. Opuščamo igranje priredb, saj se nam to ne zdi smiselno. Če bi Jimi v svojih časih ves čas preigraval Chucka Berryja, njegova glasba ne bi imela velike vrednosti. Hendrix je zame sinonim za ustvarjalnost, in ta se ne odraža v oponašanju. Hendrix ni bil najhitrejši, ni imel posebno dobrega benda, ni preveč dobro pel. Bil pa je, po mojem mnenju, najkreativnejši med kitaristi, in zato je nesmrten,« je prepričan Petric, ki med svoje vplive šteje tudi Carlosa Santano in Johna McLaughlina. Lahko bi rekli, da njegov unikatni zvok kitare, ki je postal zaščitni znak Moonlight Sky, tako rekoč izhaja prav iz mešanice teh treh velikih kitaristov, ki pa so bili pravzaprav v svojem pristopu daleč narazen. Petric poudarja, da je na zvok verjetno največ vplival način igranja s prsti desne roke brez trzalice, ki izhaja iz igranja klasične kitare.

In kaj bo prinesla četrta plošča, katere del bodo predstavili na nedeljskem koncertu v Drami? V Moonlight Sky pravijo, da proces ustvarjanja pri njih ni linearen; če se jim pridruži gost, lahko komad žanrsko povsem spremenijo. Na četrtem albumu bo prisoten Jan Sever na klavirju in morda še kdo drug, veliko pa se bodo ukvarjali z zvokom.

Posneti album v tradicionalnem slogu tudi danes ni poceni špas. Glasba, ki jo večinoma najdemo na slovenskem glasbenem trgu, je izrazito komercialna, mecenskega financiranja za muziciranje, kot ga izvaja bend Moonlight Sky, pa enostavno ni. »Ker bi glasbeniki radi zaslužili prek Sazasa ali večjega števila publike, pišejo pesmi po receptu radiev; recept pa vedno ubije kreativnost. Problem vidim še v državnih institucijah, ki ne nudijo ustreznega servisa bendom, pa v slabi izmenjavi glasbenikov v Evropski uniji,« razmišlja Petric in vabi vse 22. novembra ob 18. uri na koncert v ljubljansko SNG Dramo. Na velikem odru tega osrednjega slovenskega gledališča se bodo bendu pridružili gostje Jan Sever (klaviature), Marko Hatlak (harmonika), Goran Bojčevski (pihala) in makedonska pevka Marta Kosturska

Dobre akustike zagotovo ne bo manjkalo, morda pa se bo po petnajstih letih delovanja te izvenserijske skupine na nebu prikazal tudi lunin svit.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice