SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Motni sok življenja

Motni sok življenja

Žiga Valetič
06. december 2014

Muff nam na prvencu ponudijo mešanico soula, rocka, funka, popa in bluesa.
Muff nam na prvencu ponudijo mešanico soula, rocka, funka, popa in bluesa.
Muff:
Muff
(Cazzaproduction/Sedvex, 2014) 

Dobre glasbe različnih zvrsti v Sloveniji prav gotovo ne manjka (več), zdi pa se, da je predvsem iz poplave popa, ki že v osnovi meri na širšo medijsko sprejetost, vse težje izločiti zares kakovostne izvajalce. Pop izvira iz termina populus oziroma ljudstvo, zato je prav, da ima pri tem, kaj mu je všeč, zadnjo besedo prav splošno poslušalstvo. Temu je z neskončnimi repeticijami preprostih refrenov mogoče prodati, da ne rečem vsiliti, marsikaj povprečnega, a takšnim izdelkom je usojeno, da prav tako hitro kot so zazveneli, tudi izzvenijo.

In tudi skupina Muff je do neke mere produkt, ki se je v slovenski eter prvotno izstrelil samo z majhno blagozvočno melodijo. Nekaj sanjavih tonov, ki so spremljali televizijske napovednike na POP TV-ju, se je na koncu izkazalo za uvod njene pesmi Naj sije v očeh, ki je nato postala največkrat predvajana skladba na slovenskih radiih v letu 2012. Skupina je gradila naprej in počasi lansirala pesem za pesmijo ter tako v štirih letih posnela kar šest videospotov, v katerih se prikaže kot bend, ki misli resno tudi z živim igranjem. A nastavki za sedanji uspeh so bili vseeno tlakovani že prej …

Najbolj prepoznavna točka skupine je Senidah, pevka, ki medije in javnost zapeljuje s prepoznavnim glasom, z veščino vokalnega soula in z žensko rahločutnostjo, ki se svoje ranljivosti ne sramuje. Če se zakopljemo v YouTube, najdemo pred ali vzporedno s projektom Muff kar nekaj pevkinih poskusov preboja, naj gre za angleško skladbo Runaway, ki ob klavirju nekoliko potegne na Adele, za komad Pustinjom, ki je očitno ciljal na jugovzhodne trge in ji ga je pomagal dorepati Zlatko, ali na catchy refrene v Zlatkovem Več od lajfa, v projektu A maš tak flow (ob pridruženih Nipkeju, Cazzafuri, Zlatku in Siddharti) in v singlu Men vse producenta Cazzafure. Anže Kacafura je pri Muffih seveda človek iz ozadja, vokalistkin partner in hkrati vezivno tkivo med različnimi projekti. Toda ne glede na to, da večji preboj vedno nastopi kot mešanica različnih elementov in spleta naključij, so pevkine vokalne sposobnosti brez dvoma prvi konj skupine. Med drugim o tem priča živi nastop na Radiu Koper pred dvema letoma, kjer so odigrali priredbo Chake Khan Ain't Nobody.

Toda tudi v sami inštrumentalizaciji, kot rečeno, ni veliko prepuščenega naključjem. Kitarist Tadej Košir je v preteklosti sodeloval že z mnogimi, tudi z Neisho, tu pa so še basist Grega Robič, bobnar Dorian Granda (tudi Toronto Drug Bust) in klaviaturist ter spremljevalni vokalist Miha Gorše, ki obljubo iz videospotov kakovostno prenesejo tako na album kot na odre.

Album sestavlja dvanajst pesmi, med katerimi kot najbolj nespontan izstopa angleški komad, narejen za EMO 2014 (Let Me Be (Myself)), zato ga je skupina na prvenec primerno postavila za bonus track. Ob tem se je treba ponovno vprašati, kaj si ustvarjalci za Pesem Evrovizije dejansko mislijo o okusu evropskih poslušalk in poslušalcev, ko tako dosledno nižajo lastne glasbene kriterije, kadar se želijo predstaviti na Eurosongu.

Skupina je tri velike uspešnice (Tvoje moje, Naj sije v očeh in Ti daješ) za ploščo odigrala nekoliko drugače in se s tem distancirala od vseprisotne POP TV-jeve melodijice, v osnovi pa nas peterec napade z mešanico soula (Jst ti dam), rocka (Padam), funka (Kdo je kriv?), popa (Aha) in bluesa (Povej mi). Z mešanico torej, ki ni posebej unikatna, je pa v njej obilo osebnega pečata in zvedavega gušta, zato hitro zleze pod kožo in vzbudi tudi nekaj razmisleka.

Zasedba se, sodeč po dosedanjem delu, ne zaletava v hitro produciranje ali ustvarjanje na silo, to pa se je v našem prostoru že večkrat izkazalo za najbolj smotrn pristop. Vsekakor ne bom pretiraval, če pod črto zapišem, da gre za najbolj pričakovani in tudi najbolje dociljani pop album letošnjega leta, ki bo odmeval še kar nekaj časa.

Ta razmislek se med drugim vrti okrog jezika in besedil. Piše jih Kacafura, prinašajo pa motni sok življenja ali, z drugimi besedami, odmik od pravopisne k pogovorni, slengovski slovenščini, ki včasih pride na površje tudi v naslovih komadov. Okrog tega je bilo v preteklosti izraženih več nasprotujočih si mnenj, v katerih niso manjkale niti omalovažujoče primerjave z Zlatkovim repanjem ali z besedili Tomija Megliča. Tu je treba vendarle narediti korak nazaj in pustiti izvajalcem, da ustvarijo svoj izraz in da stvari počnejo na sebi lasten način, četudi ta ni v popolni spregi s pravopisom ter SSKJ-jem. Pravzaprav sta nas s podobnim pristopom očarala že Rok Vilčnik in Neisha, nekakšna znanilca novodobne pop frazeologije. Težnja, ki se kaže v teh postopih, ni toliko težnja k sesuvanju jezikovnih pravil, tudi ne težnja h goli ljudskosti – navsezadnje slengovska govorica ni enaka po vsej državi in zahteva večkratno poslušanje, da slišane verze primerno razumemo in sprejmemo. Je pa to seveda voda na mlin ponovnemu predvajanju, saj besedilna nejasnost v kombinaciji z melodično všečnostjo vzbudi izziv ter željo po novem soočenju s slišanim. In seveda … jezik je gibka tvorba, ki nastaja tudi tako, da starim vzorcem dodaja sveže obrate, obrabljene plasti odškrtne stran ter naredi prostor za novo polje inovacij – včasih uspešno, spet drugič morda zgrešeno, skupno pa je temu trendu predvsem iskanje čim bolj neposrednega, razelektritvenega podajanja izkušenj, ki so lahko zapletene, zahtevne, boleče. Izid albuma je pospremil nov videospot Uspavanka, ki tematizira nasilje, zdi se, da tudi izgubo in smrt. Nekaj tega je Senidah izpovedala v intimnejših revijalnih intervjujih, zato ne čudi, da dajejo prav življenjske prelomnice temeljno podlago vsebinskemu izrazu skupine Muff.

Zasedba se, sodeč po dosedanjem delu, ne zaletava v hitro produciranje ali ustvarjanje na silo, to pa se je v našem prostoru že večkrat izkazalo za najbolj smotrn pristop. Vsekakor ne bom pretiraval, če pod črto zapišem, da gre za najbolj pričakovani in tudi najbolje dociljani pop album letošnjega leta, ki bo odmeval še kar nekaj časa. 

NE SPREGLEJTE:


Povsod so kakšne zapornice ...
nedelja, 20. april 2014
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Nekoč na sončni strani …
ponedeljek, 03. november 2014
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Tisto, kar je med vrsticami
četrtek, 27. februar 2014
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice