SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Muzika, ljubezen

Muzika, ljubezen

Bogdana Herman
07. junij 2011

Bogdana Herman (foto: Katarina Juvančič)
Bogdana Herman (foto: Katarina Juvančič)

Bogdana Herman je bila v šestdesetih letih članica zasedbe Salamander, danes pa se udinja pri številnih projektih, povezanih predvsem z ljudsko glasbo. Nedavno je s harmonikarjem Juretom Torijem objavila album Čas je s predelavami ljudskih pesmi iz različnih dežel ter avtorskih komadov Toma Waitsa, Vlada Kreslina idr. Veliko je nastopala solo, v zadnjem času pa se pojavlja v nekonvencionalnih kombinacijah, denimo v duu z Borutom Savskim, ki igra na računalnik.

 

Vrnila sem se s prisrčnega koncerta, ki je bil v Društvu slovenskih skladateljev: skladbe za violončelo (Zdenko Pruša) in flavto (Irena Grafenauer). Izvajalka ima menda šele 16 let, pa odlično igra! Zelo, zelo prijetno in intimno – kakšnih 30 ljudi. Ravno prav.
(Iz mojega dnevnika, 23. marca 1972)

Tisti koncert je organiziral ŠKUC v dvorani Društva slovenskih skladateljev. Na programskem listu piše: »Naša želja je bila omogočiti mladim, talentiranim glasbenikom, da nastopijo pred svojimi kolegi – študenti, da svoje sposobnosti pokažejo pred javnostjo. … Predvsem pa bi želeli aktivirati študente, ki iz kakršnih koli razlogov ne hodijo na koncerte, da bi se prek izvajanja kolegov seznanjali z glasbo. Ti so jo prav gotovo sposobni predstaviti dovolj kvalitetno, najbrž pa z večjo zavzetostjo kot že rutinirani koncertanti.«

Vsem sijajnim slovenskim orkestrom navkljub me je enaka misel, kot je ta iz zadnjega citiranega stavka, prevevala med nedavnim poslušanjem orkestra ljubljanske Akademije za glasbo. Pravim – med poslušanjem, a morala bi reči, da med poslušanjem in gledanjem. Človeka namreč to, kar sliši, prevzame in prepriča šele takrat, kadar se to, kar sliši, ujema s tistim, kar vidi. Entuziazem in iskrena želja po preciznem in prepričljivem muziciranju sta poslušalcu scela dosegljiva, ko zagleda obraze tega orkestra, ki žarijo v vnemi in nekakšni notranji vedrini. Oni delajo. Iščejo najboljši zvok. Iščejo najboljše sozvočje. Dajejo vse od sebe. Niti za trenutek manj. Zato so odlični.

Včasih za mladega človeka preprosto vem, da bo postal velik umetnik. Ta dar, ki si ga znam razložiti samo z intuicijo – intuicija me tudi na drugih področjih pogosto vodi v pravo smer – bi lahko koristno uporabljala, če bi bila kdaj upraviteljica v kulturi. Živo se spominjam, kako sem nekoč pela ob obletnici humanitarne organizacije. Koncert je bil mogočen in na njem je dirigiral Marko Letonja. Ko sem ga, tako nemirnega pred začetkom, opazovala pri delu, sem videla, da je že mojster, da daje vse od sebe – in vedela, da bo postal umetnik svetovne slave. To sem mu po koncertu tudi povedala. Bil je presenečen in vesel. Kje je zdaj na tej svoji poti, ko je to slavo že dosegel?

Naši mediji poročajo v glavnem nekontinuirano o naših velikih umetnikih, ki živijo in delajo v tujini. (...) Ponavljajo običajne fraze, ki naj bi jih z njimi poveličali, pa jih z njimi pravzaprav ponižajo.

Naši mediji poročajo v glavnem nekontinuirano o naših velikih umetnikih, ki živijo in delajo v tujini. Pišejo o njih, o njih govorijo in jih kažejo, ko prihajajo koncertirat ali razstavljat k nam, a še to ne vedno dovolj spoštljivo. Ponavljajo običajne fraze, ki naj bi jih z njimi poveličali, pa jih z njimi pravzaprav ponižajo. Saj ne rečem, da hoté … Poredko pišejo o tem, kaj delajo v tujini, kako napredujejo, kaj pri sebi in v umetniškem izražanju razvijajo, kaj opuščajo, kakšne so njihove ustvarjalne dileme, kako spodbudna so druga okolja … Tako zelo malo vem o tem. Še dobro, da imamo prijatelje in internet … Kakšna potuha slovenski maloobmejni samozadostnosti je ta čudoviti in včasih nevaren medij! Saj si lahko sam poiščeš informacijo, kajne! V tem tehnološko tako razvitem času res ni treba, da mediji govorijo o vsem in vseh, kajne! Če so šli v tujino, so šli pač v tujino, kajne! Če bi bili tukaj, bi o njih pisali več, kajne!
 

Zaljubila sem se v Brahmsa: Simfonija št. 3, F-dur, op. 90.
(Iz mojega dnevnika, 14. julija 1976)

Resna glasba – kako smešno poimenovanje določenih glasbenih zvrsti! Koliko igrivosti je v Smetanovi Vltavi in koliko zemeljske teže v čudoviti Smolarjevi baladi o dveh starih zakoncih. Ampak ta sodi v zabavno glasbo …

V najstniških šestdesetih letih sem bila skorajda obsedena od violinske, klavirske in še zlasti orgelske glasbe. V zatemnjeni dnevni sobi sem ure in ure poslušala longplejke (je kljub današnjim ljubiteljem in zbirateljem še potrebna razlaga?) na čudovitem češkem Suprafonovem gramofonu. Celo iglo sem znala zamenjati. Kako sem jokala, ko sem z njo po nesreči podrsala po plošči z Bachovo muziko in jo uničila …

Kaj bi dala, da bi izvedela, kaj je igral orglavec tisto prelepo februarsko soboto, polno vonja po mimozah, v rimskih Trasteverah! Bilo je kot slap dobre volje, pretresljivo je dopolnjevalo sinestezijo močnega vonja in živih pomladnih barv. Štirideset let je od takrat in še zmeraj enako doni v meni. Kako naj jo najdem, to muziko, v realnem svetu? Pa jo je sploh treba? Ali ni dovolj, da jo vsake toliko časa zaslišim v sebi in da me takrat, kot da bi bila resnična, spodbuja k delu in veselju?

Opera je zame blizu filmski umetnosti in ljudski pesmi: lahko je kriminalka, ljubezenska drama, komedija, vojaški ali zgodovinski ep.

Pridejo obdobja, ko poslušam samo tretji nacionalni radijski program. A ker ga vendarle poslušam izmenično z drugimi, ne morem ocenjevati glasbenega izbora, temveč lahko samo povem, kaj bi rada slišala večkrat: moderno minimalistično muziko Arva Pärta. Decembra se spremenijo vsa mesta in vsi potrošniški centri, v katerih večina premožnejših Zemljanov preživlja svoj prosti čas. Od vsepovsod se sliši Schubert, Mozart, seriozne orkestracije božičnih popevčic … Govorim o svojevrstnem notranjem miru ali o svojevrstnem doseganju stika z razviharjeno dušo najglobljega jaza, ki ga omogoča poslušanje violin, viol, čelov, flavt ali orgel. Opera je zame blizu filmski umetnosti in ljudski pesmi: lahko je kriminalka, ljubezenska drama, komedija, vojaški ali zgodovinski ep.

Hej, kaj je s prenovo stavbe ljubljanske Opere? Nevedna, kot sem na marsikaterem področju, se nisem mogla načuditi bornim ostankom samo čelnega dela te stavbe, tako bornim, da sem velikanski in globoki nič, ki je med podiranjem ostal za njim, celo fotografirala. Je to prenova ali je to novogradnja? Strokovnjak mi je razložil, da prenova lahko poteka tako, da se stavbo popolnoma poruši in se jo zgradi na novo. No, tudi prav. Vendar se vedno znova muzam, kadar na črni stekleni kocki v zadnjem delu te zgradbe, ki mi je sicer všeč, opazim velikanske bele prebavne sledi neustrašnih ptičjih meščanov in meščank … Kot bi hoteli reči: staro, prenovljeno ali novo – saj itak ne deluje.
 

Rada bi naredila veliko veliko iz svojega glasu.
(Iz mojega dnevnika, 13. januarja 1976)
 

Tko pjeva, zlo ne misli. O prevodu v slovenščino vse najslabše. Edini prevod, ki ga slišim in berem celo v nacionalnih medijih, je delen; prevedeni sta samo prvi dve besedi. In kaj v slovenščini pomeni »zlo ne misli«? Če vzamemo, da je »zlo« po ljubljansko preoblikovan knjižni »zelo«, bi se lahko reklo, da tisti, ki poje, prav veliko ne razmišlja … Seveda pa ta, ki prevede hrvaški rek tako, da drugega dela sploh ne prevede, nima pojma o slovanskih jezikih, torej tudi o slovenščini ne. Boljši prevod najdemo celo v googlovem prevajalniku, kjer piše: »Kdo (tu manjka -r, saj gre za oziralni zaimek) poje (za to besedo manjka vejica, česar pa googlu ni treba zameriti, saj vejice manjkajo ali stojijo na napačnem mestu v prenekaterem spisu prenekaterega čistokrvnega Slovenca) ne misli slabo. Recimo, da bi bil še boljši prevod tale: Kdor poje, ni slab človek. Pa je to res?

V trgovskem centru včasih opazujem obiskovalce tolminskega težkometalskega kempa: vsi v črnem, z napisi, verigami, škornji, vranje črni lasje, (...) Kakšna močna identifikacija, kakšna pripadnost! Kakšen čvrst zvok!

Nič novega ni, da je vsak človek dober in slab – kakor kdaj in kakor zaradi česa. Morda smo res še najboljši takrat, kadar pojemo; nekako povezani s seboj in z vsemi, posebej takrat, kadar pojemo v skupini, v kvartetu, oktetu, v zboru; prežlahtnjeni s harmonijami, ki jih ustvarjamo sami, pretreseni nad besedili, kadar so taka, prevzeti nad lepoto verza ali akorda, prebujeni ob budnicah, kot so koračnice, partizanske, delavske … Ampak po teh sladkih prizorih novo vprašanje: kako je s tem pregovorom v punku, pri metalcih, v trdi glasbi? Vsa ta raskava, temna, ostra, večdimenzionalna in (pre)glasna glasba je v svojem bistvu še bolj stvarna, bolj zemeljska, še bolj človeška in enako prepričljiva. To je prava socialna muzika, muzika, ki vsaj kratkoročno, medtem ko traja, naelektri, preoblikuje naše želje v zahteve, naše strahove v pogum, našim potrebam po mreženju silovito zadosti in situ (in večinoma samo tam), naše potrebe po ljubezni utiša, ker prava ljubezen preveč boli, naše potrebe po pripadanju pa zlahka realizira na način in v krogu, kjer se ni bati zavrnitve … V trgovskem centru včasih opazujem obiskovalce tolminskega težkometalskega kempa: vsi v črnem, z napisi, verigami, škornji, vranje črni lasje, srebrn ali jeklen nakit, tu in tam kakšen plemenit pes, usnjene rokavice, črno obrobljene oči, pivo, voda, veliko vode … Kakšna močna identifikacija, kakšna pripadnost! Kakšen čvrst zvok! Čeprav sem zelo socialno bitje, mi manjka skupinskega nagona, a ta skupina mi je od nekdaj posebej zanimiva. Ko sem nekoč o punku pisala v Komunistu, sem se zamerila zato, ker nisem dovolj jasno povedala, da ga razumem in da cenim odločnost. Odločnost, posebej kadar je ustvarjalna in ne razdiralna, je velika vrlina. Seveda pa vem, da je treba trhlo stavbo, ki je ni nihče pravočasno saniral, podreti. Punk, ki mi kot zvrst ni všeč, še danes razumem kot pravočasno in primerno ostro opozarjanje na trhlost stavbe.

Jaz ne morem peti takrat, kadar me objamejo nespodbudna čustva. V štiridesetih letih, odkar pojem na odrih domovine in tujine, sem koncert odpovedala trikrat: dvakrat zaradi prehlada in enkrat zaradi prepira nekaj ur pred koncertom. Če zanetiš prepir ali če si dovoliš pasti vanj, postane tvoj obraz za nekaj časa grši, tvoj glas pa raskav, piskajoč ali kako drugače grob. In nikakršnega razpona, nikakršne dinamike, nikakršne barve ne zmoreš razviti, nikakršne interpretacije. Lahko ti glas vzame. Vzame ti ga tudi žalost. Poklicni pevci vedo, da žalost zaradi domačih dogodkov ali izgub ali sočutja lahko skompenzirajo z vizualizacijami oziroma imaginacijami. Ne verjamem, da sama to znam. Tudi ne verjamem, da to hočem. Peti besedilo pomeni videti zgodbo in občutiti, kar pesem opisuje. Je to dramatiziranje ali interpretacija ali nič od tega – preprosto: doživeti in podoživeti pesem?

Mislim, da sem si takrat, kadar pojem, še najbolj podobna.

NE SPREGLEJTE:


Življenja slovenske ljudske pesmi
torek, 21. junij 2011
Tja, kamor spadam
torek, 28. junij 2011
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Oči pesmi
petek, 30. januar 2015
Ljudske + narodne = narodove
torek, 14. junij 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice