SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > »Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev.«

»Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev.«

Viktor Škedelj Renčelj
25. marec 2015

Andrej Trobentar pred svojo nekdanjo Srednjo oblikovno šolo; v času ko jo je obiskoval, ga je dokončno »odneslo« v slikarstvo in rokenrol (arhiv SIGIC).
Andrej Trobentar pred svojo nekdanjo Srednjo oblikovno šolo; v času ko jo je obiskoval, ga je dokončno »odneslo« v slikarstvo in rokenrol (arhiv SIGIC).

Andrej Trobentar je poklicni slikar, a tudi – ali celo predvsem – ikona na slovenski glasbeni sceni. Z odločnimi koraki je zakoračil nanjo že v sedemdesetih s »superbendom« Sedem svetlobnih let, vrh prepoznavnosti po celotni nekdanji skupni državi je dosegel na začetku osemdesetih s sedaj že kultnim bendom Na lepem prijazni, po razpadu slednjega pa je sodeloval v številnih in zelo raznorodnih občasnih projektih. Velja poudariti, da je bil Andrej ob tem vseskozi tudi zelo prepoznaven kantavtor prav svojevrstne poetike in tako zelo značilnih »trobentarskih pesmi«, ki so jih ljubitelji žanra vedno postavljali v sam vrh tovrstnega ustvarjanja na Slovenskem. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je svojo prvo lastno ploščo izdal šele lani (Dar, Založba Celinka). O tej plošči, ki po protagonistovem mnenju odpira nekaj bolečih dilem okoli neodvisnosti ustvarjanja, smo v Odzvenu že pisali. V pričujočem pogovoru sva poskušala osvetliti njegov lastni kreativni razvoj, ki ga je pripeljal do Andreja Trobentarja, kakršen je v danem trenutku.

Začniva torej na začetku. Dominik Trobentar je bil tvoj brat, pa me zanima, kako pride do tega, da se v eno družino rodita dva pevca takšnega kalibra. Ti si bil s strani nekaterih kritikov uvrščen med deset najboljših slovenskih rockerskih pevcev vseh časov, Dominik pa je po drugi strani s svojo skupino Hazard tudi pustil neizbrisen pečat v slovenski pop glasbi in s svojim petjem slovenskim pop pevcem postavil zelo visoke standarde, ki jih le redko dosegajo.

Jaz imam tri brate. Jaz sem drugi sin, za mano sta pa še dva. Moglo bi nas biti pa sedem, vsaj tako se spomnim, da mi je mama referirala ... V glavnem, jaz nisem nič kaj dosti razmišljal o tem, kako bom postavil svoj program. Enostavno sem se znajdel v situaciji, da me je nekaj privlačilo, neki magnetizem. Od malega.

No, so bili starši glasbeniki ali gre zgolj za naključje?

Ne, ne, oče je imel te talente. Ampak saj ne vem čisto natančno. Nikdar nisva uspela pobližje potipat, kaj, zakaj, kako in po kom. In moja mati je dolga leta nazaj pisala pesmi, pri katerih je bilo tudi po vertikali moč prebrati še dodatno misel. Mati je imela nekaj tega talenta po svojem očetu, oče pa je tudi imel po svojem očetu neke »zadeve«, ki so krive za to, da smo se Trobentarji polotili glasbe in umetnosti nasploh. Manifestira se neko genetsko znanje, seveda, gotovo, da. Da pa bi lahko kaj bolj preciziral, pa ne uspem. Čeprav moram reči, da se spomnim prejšnjega življenja.

Zanima me tvoj stik z glasbo, zdaj čisto na neki tehnični ravni. Si kitarist. Si ta inštrument spoznal že kot mulec?

Ja, moja mati je kupila očetu ob poroki izvrstno črno kitaro, ki je neverjetno dobro zvenela. In jaz sem temu posvečal posebno pozornost in gledal, da je dobro uglašena. To me je skoz matralo: kako dobro uglasiti, da se nato tudi alikvoti uglasijo. Ampak moj mlajši brat, ki je bil nekoliko drugače orientiran in mu to ni veliko pomenilo, je to kitaro nekega dne razbil nekomu na glavi, ko so se fantje zapijali. Jaz pa sem se moral sprijazniti, da ni več tiste kitare, ki je tako lepo zvenela. Potem sem si pa kupoval in iskal, dokler nisem dobil ta prave kitare. V bistvu sem štartal z dvanajststrunko. Dvanajststrunska kitara mi je zvenela, kot da bi mi pobožal dušo … Ampak jaz sem imel vedno potrebo po tem, da bi zraven tudi zapel. Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev. Za neko veliko delo, kot predpripravo za to, da bom potem kot slikar najbolj popoln in ne vem, kaj še vse. Takšne fantazme sem imel.

O Haydnu in Mozartu, Glennu Gouldu in Yehudiju Menuhinu ter o Albinu Weingerlu, o Maleviču in tržnem ter dekorativnem »momentu« v slovenski umetnosti
 

Pa se premakniva k tvojemu vstopu v rock srenjo. Verjetno je bil prvi ključni bend Vihar?

Uf, to je bil najlepši čas, moram reči!

Koliko si bil star?

Takrat sem bil tretji ali četrti letnik srednje oblikovne šole. In takrat sem zelo občudoval kitarista Dragota DellaBernardina, ki je igral z Mladimi levi, Sinovi in tako naprej. Bil je eden izmed prvih ljudi, ki sem jih srečal, da je znal iz prve prijeti kitaro in res zaigrati. Ne samo to, da je nekaj »nadrkano«, po domače povedano. Ampak da je imelo to, kar je izvajal, eno tako poetsko popolnost, da sem izbuljil oči, ali je to sploh možno. Poleg tega je bil izvrsten slikar. No, in Drago DellaBernardina me je priporočil kitaristu Alešu Strajnarju, ker so rekli, da on kao ni znal peti, kot je treba. Tako sem prišel v bend Vihar, ki je za razliko od raznih posnemovalcev delal avtentiko, lastno sprego. Ni bil le repete uvoženega in dobro tehnično odigranega rocka. Kar naenkrat se je odprla nova zvočna slika, kar me je pritegnilo.

O Franku Zappi in skupni bandovski rasti

Z omenjenim DellaBernardino pa nista sodelovala?

Drago DellaBernardina mi je nekoč pisal iz konservatorija Luigija Cherubinija iz Firenc: »Andrej, delaj, pridno študiraj, nekega dne bomo naredili ansambel.« Uf, veš, da sem bil čisto v nebesih. Če mi je taka zvezda to rekla, uf … jaz pa sem bil tu najstnik (pokaže skozi okno na poslopje Srednje oblikovne šole v Križankah, op. V. Š. R.). In sem se trudil sto na uro. Takrat sem blazno obvladal Otisa Reddinga. Zelo sem se trudil posnemati njegovo barvo pa ton, no, njegovo petje nasploh. No, v tem smislu je bil Drago dragoceni spremljevalec, a je potem izginil oziroma se izgubil v svetu. Ko sem ga kasneje ponovno srečal, je bil to že neki drug Drago DellaBernardina. Pri meni pa so se začele pojavljati takšne bolj zgoščene zadeve, kot je bila, denimo, Buldožer.

Čakaj, verjetno govoriš o bendu Sedem svetlobnih let, ki je takrat veljala za nekakšno »super grupo«, sestavljeno iz »najboljših glasbenikov ne sceni«? (O tem smo v Odzvenu že pisali, op. V. Š. R.)

Ja, o Sedmih svetlobnih letih.

No, in ko si že omenil razvpite Buldožerje – kako se je zgodil ta prelom? Sedem svetlobnih let so postali Buldožerji, tebe pa ni bilo več zraven …

To je bila čisto ena mala politikanska igra, ki jo pripisujem tudi predvsem konkurenčno motiviranim oscilacijam piramidalnih odnosov, kot jih tudi Fromm večkrat definira. Namreč v tekmi za prestiž, v tekmi za tržno ugodno dogajanje, skratka, da lahko človek kaj zasluži, se dogajajo pač neke metrike. Nekaj je prav, nekaj ni prav … Idejo za superbend je imel Borč – Boris Bele. On je bil, če se spomnimo, že prej pri Sinovih, in ko so Sinovi nastopili s taisto idejo, »biti uspešen bend«, so skrbeli tudi za to, da so imeli vsak svojo »pižamo«, torej uniformo … A še zmeraj je bil to nekakšen repete Jima Morrisona, čeprav moram reči, da je takrat redko kdo dejansko zaznal, kaj pomeni v kompozicijskem in liričnem smislu ena avtentična poetika The Doors – kot celote! Recimo Wintertime Love, to je zame eden izmed posebno lepih glasbenih dogodkov. Preden je prišlo do tega, da je bil Jim Morrison v tem poskusu, da bi vendar manifestiral, kaj pomeni biti svoboden – ampak zares svoboden, neodvisen od ne vem kakšnih klišejev … Ker upor proti nekemu establišmentu je mogoč zgolj pod pogojem, da imaš kapital in/ali politične zveze (v neki piramidalni srenji), če ne, pa: »You have to get back to school«, na novo pranje možganov. No, o tem piše Jerry Rubin v svoji knjigi DO IT!. V Evropi so takrat v tem smislu nastopili tudi Baader-Meinhof, ki so jih potem definirali kot teroriste oziroma poskus terorizma … Skratka, takoj ko se mladost konča, takoj jo pograbi ta ali ta inštitucija in jo izrabi, kolikor ji pač uspe. Oziroma se jim pusti izrabit. Ali pa se upre, a ne? Kot se jih je cela vrsta, v najbolj deviantni obliki, recimo, Charles Manson. V smislu: »Sedaj pa se ne bom več pogovarjal z avtoritetami, ampak jih bom kar ubil!« V glasbi se pa to ne dogaja tako, da greš ne vem kaj rušit ali ubijat, ampak greš prežvečit in predelat toliko in toliko historično pomembnih postaj, da ne odkrivaš na novo že odkrite Amerike, ampak da lahko narediš nov korak.

Po Sedmih svetlobnih letih so nastali Buldožerji, ti si pa odšel oziroma so nastali Na lepem prijazni. Je tu še kakšna zgodba vmes, ki jo moramo povedati pri tem preskoku?

Videl sem, da si v bendu pač zamenljiv – če ne ubogaš, če ne slišiš … V danem momentu je bilo na primer: »Kdo narobe poje?« (Bili smo trije pevci.) In jaz sem bil nepozoren in sem tako izpadel kot tisti, ki nima posluha. (Čeprav imam čisto dober posluh.) Ker sem bil v stresu, ker me je motilo to, da moram najmanj hlače dol dat, da dobim injekcijo od vodje benda, al' kaj? In pol sem skratka zapustil bend. Marko Brecelj in Borč Bele sta en dan zamenjala površnika – en je vzel od drugega plašč in drugi od prvega bundo – in sta prišla v Šumi, kjer sta me kar na hitro odslovila. Marko je rekel: »Veš, kaj, moja mati je bila na smrt bolna, pa sem šel na vaje!« Jaz sem bil pa do osmih na faksu, kjer smo imeli večerni akt, risanje, in sem šele potem, ko sem tam končal, šel na bendovske vaje. Seveda, saj to je bil moj študij, a ne?! In na vprašanje: »Kje si bil?« Sem pač rekel: »Fukal sem!« Zanalašč. Tako najbolj vulgarno sem povedal, ker sem videl, da jim gre dobesedno za to, da bi me … (Ob tem se potrka po glavi; op. V. Š. R.) To me je zmotilo tako, da ne morem povedati. To je tako, če nisi s frendi … S frendi ne moreš pasti v razne stresne, policijske in ne vem kakšne scenarije. To se pogosto pojavi, namreč cela vrsta raznih maščevalnih ambicij, ki tako prevladajo nad kreacijo, da kreacija čisto izgine. To se mi zdi na primer tipično za našo politično sceno … Tako tudi v bendu. In potem je prišla večja zvezda, ki je imela že album (Marko Brecelj z albumom Cocktail; op. V. Š. R.). Čeprav na komadu Hiškar Rogač sem jaz orglice zašpilal in sem se prav posebej potrudil, ker sem mislil, da me bodo ja cenili, če znam, a ne … Potem sem pa videl, da je vse bolj važno: to, kako izgledaš, ma, cel kup stvari … V glavnem: za tekmovalce in tiste, ki naj bi bili veliki heroji, mora biti vse preverjeno. In, skratka, sem odletel ven iz benda, ker sem, namesto da bi šel na vaje, rekel, da sem »fu-fu-fu-fukal«. Moram tolikokrat poudarit, ker se mi vedno neumno zdi, kadar se spomnim. No, skratka, potem sem le srečal nove ljudi, ki so imeli ambicijo imeti bend. Sicer so bili mlajši, ampak jaz itak nisem nikoli imel ambicije, da bi nekomu vladal in mu diktiral, kaj mora početi. Bolj me je zanimalo, kako v neko sintezo, kantovsko recimo, spravit ljudi, ki imajo lastno intervencijo, lastno voljo, lastno idejo. Ker če to lepo sovpade, potem mora to dejansko biti univerzalni dosežek. Ker vse tisto, kar je na nek način programirano, natančno premišljeno, je ponavadi vedno tako suhoparno, tako prazno, saj mu manjka teh finih življenjskih substanc, ki so pomembne. Zaradi tega je po mojem mnenju na primer jazz glasba tista, ki zdravje širi. Ker v jazzu si »fraj«, moraš znati slišati in moraš znati dodati tisto, kar veš, da pri skupni tvorbi dobro dela, in tisti, ki to zna, je gotovo tudi v socialnem smislu, v humanem smislu, dosti bolj občutljiv človek kot pa tisti, ki dela na izračun pa na plačo.

Ok, prišla sva do Na lepem prijaznih (NLP). Kako ste se torej zbrali? Rekel si, da te je zanimalo, da bi se nekako zbrali posamezniki, ki vsak prispeva v kreativnem smislu. Kako ste se formirali kot bend?

Ja, jaz sem si vedno želel, da bi se to zgodilo, zato nisem tudi nič inavguriral ali pa hipertrofiral svoje potrebe ali pa svoje vizije, ampak sem čakal, kdaj se bo to zgodilo. Na primer: je prišel Vojko (Aleksič, kitarist; op. V. Š. R.) z neko idejo in jo zaigral na kitaro, jaz sem pa takoj zraven slišal, kaj zapeti, in sem to tudi zapel … Samo ko sem videl, da ko imam pa jaz neko vizijo in želim, da pa on prispeva, in ne, da mu jaz rečem: »Po tem in tem vzorcu bomo kuhali,« takrat pa tega ni bilo in sem videl, da je boljše, da grem drugam. In tako so se razsuli Na lepem prijazni.

Takrat ko ste NLP prišli pred ušesa javnosti z neko svojo značilno in posebno »štimungo«, ste se znašli v obdobju novega vala. Kako ste se vi znašli v tej sceni, bili ste, na primer, na mladinskem festivalu v Subotici in tako naprej …

Bili smo sicer čisto dobro sprejeti, samo ideja, ki je bila prisotna že ves čas in je v končni fazi to »Jugo« tudi razpadla, je bil ta nekakšen prestižni moment. Pozerstvo. Jaz se, denimo, spomnim Šarlo akrobata, na primer Ona se budi. Tako dobro voden zvočni organizem, pa je gladko šlo mimo. Mimo! Že njihovi konkurenti iz Beograda, Idoli, so rekli: »Pa to su dječurlija, tamo iz predgrađa. Puše Moravu, voze stojadin i jebu one male kokoške tamo.« Tako je bilo približno rečeno. Jaz pa moram reči, da ko so Šarlo akrobata v Subotici nastopili, je bilo na tistem zidanem odru, kot da bi vulkan izbruhnil. Takšna energija je bila! A kot da bi jih vsi namenoma ignorirali. Kar je bilo res dobro, so – »brojstvo i jebinstvo« tvorni – zignorirali. In izigrali. Kot recimo tudi Vruć vetar! Vruć vetar je bil tak bend, ti povem!

Kaj pa Haustor? Darko Rundek se je v nekem intervjuju izrekel za fana vašega benda.

Mene je Rundek blazno šokiral s tistim nastopom, ko je mikrofon gor dvignil pa se lepo »iztuširal«, odlična igra, res … Ampak v pobližjih srečanjih, recimo v zaodrju, me je odbijal ves ta egotrip. Ker meni je dol viselo za to, da bi moral skrbeti za to, da imam lepo fasado – ker takrat sem bil še mlad pa lep, hehe; ker delo je tisto, kar šteje, dajmo torej karte na mizo! Rundek pa je vseeno poziral in zato nisem pretirano komuniciral z njim. Tisti Jura Stublić, ki ga je po moje v primerjavi z Rundekom pol manj, se je pa itak imel za heroja: »Ja sam lijep, moja majka je lijepa, moj tata je lijep …«, eto, tak nastop! Malo ustaško mi je zvenel, skratka nacionalistično. Pa flaško zataknjeno za pas, ko je prišel na oder. Pa me je imelo, da bi mu rekel: »Elvis Presley je lepši kot ti, Jura, netko treba to da ti kaže!« Ampak ta bi kar prišel za mano in me brez veze lopnil po glavi, pa sem videl, da se, aufbiks, nima smisla iti mlatit … Torej ves ta »ja i niko, samo ja« me je motil. Saj je res v tem punk-etičnem smislu (in to po Heglu) zdrav »jaz«, zdrav ego seveda pomemben, ker ne popačuje, kar dobiva impulzov (ker če je ego popačen, je to tako, kot če bi skozi okular poslal belo svetlobo, pa ne bo prišlo do barvnega spektra, ker jo popači), v tem smislu je to v redu, ampak ne pa v smislu: »Ja sam si ga sam uradio, niko ga ne zna tako uradit!« (Nakaže na ogromen falus; op. V. Š. R.) To je ta vulgarna varianta »brojstva i jebinstva«, torej egomanijaštvo, ki je nato tudi sesulo celo državo. No, ampak če se vrnem, Haustor so bili zaradi Rundeka vsaj tekstovno zelo zanimivi … Ta pesem v kajkavskem narečju o posilstvu neke deklice (Duhovi, op. V. Š. R.) – zelo lep tekst, prav za film posnet.

In ko smo že pri novem valu in besedilih, kaj pa tako čislani Branimir »Johnny« Štulić?

Štulića so vsi, tudi mlajši pesniki z Alešem Debeljakom na čelu, zelo visoko cenili, ampak pri nas je bilo itak zmerom tako, da je bilo cenjeno tisto čez ograjo, kar je bilo pa doma, to so pa gladko prezrli. Saj sedaj me ne preseneča več, prizadene pa vseeno, da je bil pri nas recimo PiglTomaž Pengov – v svoji lirični izdaji totalno preslišan. Gladko! Gladko.



O zdravi umetnosti in stanju v Sloveniji

Pa se vrniva nazaj k najini zgodbi. Od kod ime Na lepem prijazni?

Vojc (Vojko Aleksič, kitarist v NLP; op. V. Š. R.) je našel eno zgodbo, da so nekega direktorja razkrinkali in prijeli in on je pri tem kričal in vpil, potem je bil pa »na lepem prijazen«. In tako … Jaz sem se s tem predlogom strinjal po logiki: »kjer je lepo, moraš biti prijazen« (ob tem se nekoliko cinično nasmehne; op. V. Š. R.). Skrbeti za prijatelje, da se imajo lepo, da so prijazni …

Reciva še besedo ali dve o Lisici. Pesem je bila največji hit NLP. V njej v svoji maniri zgolj opisuješ neko konkretno, morda celo trivialno situacijo, ampak slišal sem, da si imel zaradi te pesmi tudi politične probleme. Pa mi z današnje perspektive ni jasno, za kaj je šlo?

Ja, tudi jaz sploh nisem pričakoval nič takega. Ampak šele kasneje sem izvedel, da je bila Red Fox bistvena partizanska radio postaja, ki je v času druge svetovne vojne reflektirala podatke tudi Londonskemu radiu. A jaz sploh nisem vedel za to! Jaz sem en dan hodil ob Kolpi in videl povoženo lisico, kateri so naslednji dan odrezali rep, in sem hotel napisati nekoliko drugačen tekst od tistih, ki so bili takrat popularni; naj povem, da sem takrat prevajal tekste od Toma Paxtona, Peter, Paul and Mary, Melanie, Beatlesov, Rollingov – vse po vrsti sem prevajal. No, in ker sem hotel drugačen tekst, sem si rekel: »Na licu mesta vidna zadeva, to je tisto.« Pa sem to tudi naredil – po Brechtu. No, efekt je bil pa čisto neverjeten. Verjetno tudi v povezavi z nekim drugim mojim komadom, ki sem ga pel sam kot kantavtor in kjer je bil stih: »… ti, ki vajeti držiš, glej, da jih ne izpustiš, dokler ne pridemo do tja, kamor se peljemo«. Šlo je za to, da sem se peljal z zgodnjim jutranjim avtobusom iz Kočevja v Ljubljano, ko je šofer med vožnjo doživel kap. In to na tistem strmem klancu pri Sinji Gorici! Imeli smo srečo, da je bil neki prijatelj vešč vožnje; odrinil je šoferja (ki so ga takoj nato servisirali), stopil za volan, nas pa rešil pred nesrečo. No, na osnovi tega dogodka sem napisal prej omenjeni tekst, pa so rekli, da sem samega maršala obravnaval. In to, kao, nek učenček. »Ciciban, te bomo sklofutali!« Tak je bil efekt. Obupen.

Je sledilo maltretiranje s policijske strani, ali kaj?

Ne, ne, sledile so raznorazne zajebancije, lažni telefoni, predvsem pa so se lotili moje bivše žene …

No, po koncu prve faze NLP ste se vrnili še dvakrat, najprej kot Na lepem prijazni Mutant in nato z zadnjo ploščo, Če se vrnemo nazaj. Je ta projekt še živ?

Ja, je še živ projekt, samo jaz sem prepustil to Vojkotu.

In ti si sedaj bolj ko ne le še gostujoči vokalist?

Ja, čeprav mogoče bomo še kdaj kaj skupaj nastopili, nič ne odrekam te možnosti. Ker še zmeraj se mi zdi, da je v tem življenjskem poslanstvu človeka bolj pomembno to, da iz nesrečnih, konfliktnih stanj povzame kvalitete. In jih pozdravi. To je naloga. Ker če ne, mora človek stalno neko slabo vest s sabo prenašati. Tako da, to je še vse odprto. Še zmeraj si želim, da bi bili frendi.

Ko ste se z NLP razšli, si ti nato sodeloval z različnimi projekti in zasedbami: SAETA, Dolina odmeva, Gas Max (ponovno z Vojkom Aleksičem) …

Ja, tudi pri Gas Max sem sodeloval zraven; Vojko me je povabil, da če imam kaj za naredit zraven, pa sem prišel in naredil. Saj to še zmerom počnem, ni noben problem … Dejansko se zgodi kvaliteta in močan magični sij šele takrat, kadar se pozabi na »nadrkanost« (v smislu naštudiranosti materiala; op. V. Š. R.), ko izgine šablona. Tam, kjer se še zgodijo kakšni prirastki drugačnega. Tam je čarovnija prisotna. Umetnost, ki se ne bo znala le smejati, ampak ves čas, sproti, rojevati iznajdbe, ta nas bo ozdravila. Vse, kar je pa v šablono dano, nas bo pa ugonobilo. 100 %! Sigurno.

Glej, ti si ves čas sodeloval z nekimi grupami, hkrati pa si bil tudi kantavtor. Kako, da je prišlo do tvoje plošče šele sedaj, po vseh teh desetletjih?

Jaz sem se vedno umikal iz okolij, kjer je bil dribling pomemben … in sem se pač umaknil. Zame je bilo vedno najpomembnejše odkrivati »novum«.

O doživljanju »novuma« v umetnosti

No, in pri tej tvoji plošči, ki jo imamo sedaj končno na voljo, ali gre tu za pesmi, zgoščene iz nekega zadnjega obdobja, ali za prerez tvojega dolgoletnega dela?

Cel ta aparat, ki se poloteva takšne produkcije, je že kar navajen, da kar takoj zafunkcionira tako, kot da ti prideš v mesarijo: »Tolko ti bo odrezal, tolko ti bo zvagal, tolko ti bo zaračunal …« Tako se tudi v glasbeni produkciji zmerom najdejo neki ljudje, ki rečejo: »Ne tako (pokaže na eno stran mize; op. V. Š. R.), ampak tako« (pokaže na drugo stran mize; op. V. Š. R.)! Zaradi tega, ker ima ne vem kakšno tehnično izkušnjo ali pa je, ne vem, mogoče od očeta poškodovan. Pa ti vdre v tvoj vrt in ti reče: »Tu ne bo orhideje, tu bo deteljica.« Avtorsko sem imel jaz drugače zastavljene zadeve. Ampak šenkanemu konju se ne gleda na zobe, to ti ve vsak cigan povedat. In sem pač to nekako sprejel. To je tudi del jazzovske improvizacije, na nek način. Ampak ni to tisto, kar sem želel. Jaz sem tudi imel namen, da bi se album imenoval Voda je kri Zemlje, ampak so mi ga gladko spremenili, in ker so šenkali vsak svoj prispevek, so dejali: »To bo Dar.« In sem rekel, pa naj bo Dar, in sem pač sprejel. Kar pa me seveda moti, saj sem te pesmi delal več kot štirideset let. Jaz sem imel bolj željo, da bi namesto bobna imel nasneto korakanje po hodniku, da bi imel namesto solo kitare zvok motorja. Jaz sem v tem videl novum, to sem predvidel. Ampak mi je producent to odtujil, češ: »Tega ne moreš!« No, jaz pa ne morem več delati s takimi ljudmi, ki mi odtujijo mojo idejo. In tudi naslov spremenijo. In naslovnica tudi ni čisto takšna, kot sem si zamislil, tako da sem se potem v eni fazi kar odmaknil od projekta …

Ampak če produkcija ni štimala oziroma se niste ujeli, kako, da si sploh šel v to, saj te tvoje pesmi konec koncev dobro delujejo tudi zgolj v tvoji »kantavtorski« izvedbi – vokal, kitara, orglice?

Seveda, na odru, ko igram, vidim, da je to samo po sebi čisto zadostno. Ampak vendar, kadar slišim Leonarda Cohena v teh ta novih izvedbah, s celim bendom, so tako lepi … Tako znajo sodelovati. Vedo, kaj morajo dati zvočnemu telesu.

Osredotočiva se sedaj na tvoj šanson Prebujena pa tudi na nekatere druge tvoje pesmi, ki izražajo nekakšen panteizem ali celo reizem. Se motim? Pri Prebujena gre za pesem o neki reki. Tvoji akterji nasploh niso vedno samo ljudje oziroma živa bitja, lahko so tudi stvari same, mar ne?

Tudi Haydn pravi, da muzika sama sugerira besedo, jo zahteva in navrže, se kar zgodi. In to se mi je dogajalo, ko sem musko poslušal oziroma igral, so pesmi izpadle, kot so, nisem jih vnaprej pripravil, v smislu, da bi si rekel, da se bom posvetil naravi, vodi, kamnu …, ampak kar mi je glasba spregovorila v danem momentu, to sem vnesel v pesem. Dejstvo je, da je to nek paberek, sinteza življenjskih izkušenj; dostikrat se raje ukvarjam s tem, kaj se pogovarjajo mravlje pa listi med seboj v dežju in soncu, ko jih veter zaniha, da drug po drugemu podrgnejo … Da pa bi se temu posvečal načrtno, to pa enostavno ne gre. Magija je zaradi tega magična, ker je nepreračunljiva. V tem je njena moč. V tem improviziranem, živem, takojšnjem ukrepanju je moč magije, drugače je ni. Kar je preračunano, nadrkano, se sesuje. In otroci to, ker so najbolj občutljivi, ker so še sveži in neobremenjeni, takoj razumejo. Jaz mislim, da so otroci najboljši pokazatelj tega, kaj je dobra produkcija na področju glasbe, tega, kar nas ves čas spremlja, nam obarva tonus, moment, korak življenja.

Magija je zaradi tega magična, ker je nepreračunljiva. V tem je njena moč. V tem improviziranem, živem, takojšnjem ukrepanju je moč magije, drugače je ni. Kar je preračunano, nadrkano, se sesuje. In otroci to, ker so najbolj občutljivi, ker so še sveži in neobremenjeni, takoj razumejo. Jaz mislim, da so otroci najboljši pokazatelj tega, kaj je dobra produkcija na področju glasbe, tega, kar nas ves čas spremlja, nam obarva tonus, moment, korak življenja.

Praviš, da slišiš glasbo v besedi, in obratno, si slikar, glasbenik in pesnik, nekakšen celostni »renesančni« umetnik, tudi na plošči nekajkrat omenjaš Jana van Eycka, pa me zanima, kako potekata pri tebi kreacija in inspiracija, če znaš to opisati?

A veš, da ne vem?! Večkrat sem poskusil spisati prav program, da bi videl … A bolj ko ga skušam nadzirati, bolj mi uide. Tukaj je človek tako majhen. Takoj. Nočem reči, da ni različnih poti. Goethe, na primer, in William Blake; ljudje, ki so imeli drugačen študij za sabo. Blaku oče ni dovolil, da gre v urbane šole, ampak mu je knjižnico gladko kupil. In je mulc študiral doma in postal eden najbolj izobraženih takrat. Goethe je pa gladko šel v službo k oblasti, a je imel toliko znanja in prehojenih kilometrov, da je enostavno lahko servisiral vse te zahteve od aparata in obenem bil avtentičen v raziskavi. Nekateri pravijo, da moraš ne vem kaj doživeti … A ne gre za to – če si zbran, če imaš notranji mir, se odslika vse. Ma, vse! Če pa tega ni … (z gesto nestrinjanja dvigne roke; op. V. Š. R.). Jaz sem dostikrat videl, da takole s prijatelji, s katerimi smo včasih skupaj pa tudi kaj popijemo in pokadimo, da če ni med nami neke umirjene »ljubavi«, ni nič možno. Nič. Potem je vse samo en »jamr«, »jamr«, »jamr« in vzdrževanje nekih čudnih »dis-policij«, bom rekel kar tako. In to je vse. Ne da se vnaprej programirat, čeprav so določene stvari, ki sem si jih po točkah zapisoval in jih kasneje vzel v obzir pri delu, in sem pa tja se resda zgodi srečen trenutek, ko lahko sovpade neka slika iz tam nekje v samo meso poezije. Ampak to je zelo redko. Blazno težko je racionalno nadzorovati zadevo.

Delaš kdaj tudi samo poezijo ali je vedno v povezavi z glasbo?

Mene ne zanima toliko rima in njena forma. A veš, v danem momentu je sončni žarek tako čaroben v neki mahovnici, z nekim rastlinjem in sem pa kje kakšno mravljo vmes, z majhnimi živalmi, je lahko tako presenetljiv, tako šokanten, tako čaroben, da takoj pritegne, in misel je tukaj takoj zraven. Ni pa, da bi jo skušal vnaprej programirati in nato izvajati. Kot si predstavljam, da to počne športnik, atlet, à la Bruce Lee, ki ve, da če bo vsak dan naredil tolko in tolko vaj, da bo potem sposoben pravilno reagirati ob potrebi, da bo dejansko kos nasprotniku. V poeziji pa ne gre za tega nasprotnika. V poeziji gre bolj za ugotavljanje »Kdo sem?«, »Kje sem?« in »Kam grem?« kot pa za »Koga moram premagati?«. In v tem smislu se mi zdi, da je še zmerom cela vrsta ljudi, ki se hitro znajdejo pred tem vprašanjem in gladko gredo v kakofonijo filozofskih driblingov. Pa bodo rekli, to je teozofsko, filozofsko vprašanje, enako absurdno kot »Koliko angelcev lahko stoji na konici šivanke?«. A ti pomisleki so dejansko slepomišenje. Če imaš ti pogoje v svojem telesu, če si zdrav in zbran, se to enostavno zgodi. Ma, vsak človek, čisto vsak človek ima to možnost. Absolutno sem prepričan v to. Samo dejstvo je, da je družba, v tej svoji politični manekenski izobraženosti za piramido, še vedno tako nesposobna povzet te snovi, ki bi jo ozdravile. Pa bi še stokrat več zaslužila, če bi jih upoštevala, ne pa, da jih ignorira in odriva, ne spravi pa v neko sintezo – kantovsko.

Nekaj glasbenih navdihov si že naštel. Kaj pa na področju poezije?

Ja, Druidi od Šalamuna. Kosovel; tudi prejšnje, ta zgodnje, ki so bolj romantično obarvane, ampak so temačne. Ko gre na kons, na dado, se znebi te travmatične poetike žalosti à la Gradnik. Ta poetični del je seveda stimulativen. Nekateri so res neverjetni s svojo rimo, kot na primer Milan Jesih. Milan je res izreden. Samo mene je bolj zadel Šalamun s svojimi Druidi; ko sem tisto prebral, je bilo tako, kot da bi mi nekdo dal fizično energijo. Tako je bil lep. Drugače pa, ko pogledam nazaj, še zmeraj se bije bitka, kot bi rekel sir Walter Scott, med rdečo in belo rožo – pri nas med belo in rdečo ravno tako! Tisti, ki ne znajo iz preteklika vzeti tistega, kar je dobro, in še zmeraj pozvanjajo z nekimi slabimi, pokvarjenimi konzervami, tisti se bodo morali zavedati, da zanje zgodovine ni. Ker jo oni blokirajo in delajo invalidno. Sovražnika narediš, ker ga imaš v sebi. Tudi prijatelja in sodelavca imaš v sebi, in če on ne pride na vrsto, je ta družba obsojena na propad. Absolutno sem prepričan v to. Ker če ljudje ne znajo biti prijatelji, ne bodo naredili nič novega.

In ker nekje morava končati: hvala za pogovor, Andrej! 

Fotogalerija



› celotna galerija

NE SPREGLEJTE:


Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Planet starcev
petek, 21. marec 2014
Nekrolog: Jože Slak – Đoka (1951–2014)
ponedeljek, 23. februar 2015
Ko očistiš čevlje za na pot- Glasba in delo Tomaža Pengova
sobota, 15. februar 2014
Glasbeni kolaž nekega obdobja
ponedeljek, 04. marec 2013
Sto in ena popevka
ponedeljek, 21. oktober 2013
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Glas »Upitja« je brez Fea manj glasen
četrtek, 05. junij 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice