SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Na glasbeni poti od Indije do Balkana

Na glasbeni poti od Indije do Balkana

Katarina Juvančič
27. februar 2016

Nika Solce in Sabiha Kahn sta ugotovili, da imata glasbeni tradiciji Balkana in Indije, iz katerih izhajata, veliko skupnih elementov, kar je bilo vse plodno izhodišče za njun glasbeni dialog.
Nika Solce in Sabiha Kahn sta ugotovili, da imata glasbeni tradiciji Balkana in Indije, iz katerih izhajata, veliko skupnih elementov, kar je bilo vse plodno izhodišče za njun glasbeni dialog.
Zamee:
An Indo-Balkan Music Project (Celinka, 2015)

Spoznavanje s karnatsko in hindustansko klasično glasbo pa s popularnimi in sodobnimi glasbenimi oblikami in stili Indije (po domače »indijsko glasbo«) je na tem območju prisotno verjetno že od časov, ko so Beatli »odkrili« Ravija Shankarja in mu pomagali najti pot na Zahod. In če so nas indijski glasbeniki kar redno obiskovali (tudi ko smo bili še bratsko neuvrščeni), pa razen kakšnega hipija in glasbenega nadebudneža, ki je s potovanja po Indiji privlekel domov sitar, sarod, vino, harmonij ali kakšno podobno instrumentarijsko eksotiko ter nanjo zagodel ob posebnih prilikah in za posvečena ušesa nekje do novega milenija, ni bilo kakšnih resnejših in plodnejših sodelovanj med glasbeniki iz Indije in Slovenije.

V tem oziru ne moremo mimo prelomne plošče skupine Sagar (Založba Goga, 2004), ki je predstavljala prvo otipljivejše sodelovanje med glasbeniki Maribora in New Delhija. Album Ragas je združil moči jazz kitarista Igorja Bezgeta in njegovih someščanov, prav tako navdušencev in učencev indijske glasbe (sarodista Damirja Višiča, tolkalista Nina Mureškiča ter basista Tadeja Kampla), s severnoindijskimi virtuozi, kot so Sharat Shrivastava (indijska klasična violina), Kanchman Babbar (naj, bansuri flavta) ter tablista Gyan Syngh in Prashant Trivedi.

Enajst let po izidu Ragas je založba Celinka izdala album Zamee, ki predstavlja novo poglavje slovensko-indijskih glasbenih srečanj. Ustvarjalno srčiko projekta predstavljata ženski – lutkarica in glasbenica Nika Solce, ki se že od najstniških let navdušuje tako nad indijsko glasbo in načini petja kot nad glasbeno dediščino z Balkana, ter mumbajska pevka Sabiha Khan, mojstrica indijskega polklasičnega, ljudskega in zahodnjaških stilov petja. Pevska pot jo je zanesla vse od Bollywooda do ZDA, Maroka in Velike Britanije. Glasbenici sta se pred leti spoznali na festivalu v Avstraliji in ugotovili, da imata glasbeni tradiciji Balkana in Indije, iz katerih izhajata, veliko skupnih elementov, kot so na primer neparni, asimetrični ritmi, odprtost za improvizacijo, modalen način harmonizacije in učenje brez notacije, kar je bilo vse plodno izhodišče za njun glasbeni dialog.

Poleti 2013 sta Nika in Sabiha svoja medkulturna glasbena tkanja pletli na odrih pod zvezdami Gračišča in v drugih krajih v okviru festivala Etno Histeria; takrat sta se jima pridružila Nikin brat lutkar, harmonikar, prvi protestivalec in svetovni glasbeni vandrovec Matija Solce ter Sabihin partner Vinayak Netke, ki je skladatelj in tablist. Kasneje so sodelovanje okrepili še francoski čelist Toby Kuhn, kitarist Tilen Stepišnik ter perkusionist Žiga Šercer, ki jih poznamo iz sorodnih ljubljanskih etno in akustičnih sestavov.

Album s samim imenom Zamee ponazarja na splet dveh koncev »indo-evropskega« prostora. V hindujščini zamee pomeni zemljo, v slovenskem jeziku pa ga lahko preberemo kot za me.

A če so mariborsko-delhijske »rage« zazvenele skozi improvizirano, instrumentalno, bolj jazzovsko odprto formo ter v avtorskih kompozicijah, gre v tem primeru za bolj folkovski album, ki sloni na ženskih vokalih in kjer se ljudske začimbnice (slovenska, makedonske, romska ter indijske) mešajo kot masala z uglasbitvami slovenske poezije – Prešernove Kam in z dvema pesmima pisatelja Ferija Lainščka (Na koncu vsega, Ob bregu).

Bolj kot indo-slovenske uglasbitve domačih pesnikov, po katerih spretno krmari Nikin mehki vokal in za katere se zdi, da kljub aranžerskemu rahljanju in valovanju mumbajskega vokala ne morejo zares preseči hermetičnosti tekstov, se sinergija odpre v bolj domišljenih kompozicijah, kot so Yaman – Mesečina; Marijo – Saaware; Medeni kolači – Dum. V njih glasbeniki in pevki postavljajo drugo ob drugo indijske in balkanske tradicionalne pesmi ter jih soočajo z vsem, kar jim nudijo okoliščine izvajanja (plošča je bila posneta v živo v Salonu za eno glasbo), estetske preference ter njihova domišljija.

V instrumentalnih medigrah ritmično lebdečo bazo perkusij in tabel nadgrajujejo Khunovo lokovanje, Matijeva harmonika, ki nadomešča harmonij, ter Stepišnikovo »tadićevsko« mehkobno in pedantno prebiranje kitarskih strun. Čeznje valovita ženska glasova, ki sta, kot rečeno, sidrišče tako posamičnih glasbenih struktur kot albuma v celoti.

Po aranžerski dodelanosti in izpovednosti najbolj izstopa fantazmagorično kontemplativna Sayaa, pod katero se je podpisal tablist Vinayak Netke in skozi katero se gibko razliva čudovit svilnat mumbajski sopran Sabihe Khan. Mestoma se preplete z Nikinim, a za razliko od večine ostalih kompozicij tu blesti v glavni vlogi.

...v času in prostoru, ki ga živimo, so tako Zamee kot podobna čezcelinska sodelovanja, igranja in iskanja skupnih glasbenih in glasovnih sestavin, v katerih se tako ustvarjalci kot poslušalci ustvarjalno in čuječe srečujemo s sabo in s svojim Drugim, še kako dobrodošla in pomembna za celotno glasbeno skupnost!

Brskanje po ljudskem in pesniškem materialu se žal ne izkaže vedno kot popolnoma prepričljiv in premišljen koncept, ampak lahko deluje kot lepljenka paberkov, ki so »pri roki« oziroma se nekako samodejno sestavljajo skupaj, brez radikalnejših intervencij in konkretnejšega prestavljanja meja še globlje v srž muzike in jezika.  V tem trenutku lahko samo ugibamo, kako bi v indo-slovenskih aranžerskih permutacijah zazvenela, denimo, v materni bengalščini (ali katerem koli drugem jeziku Indije) uglasbljen Rabindranath Tagore in domača pesniška veličina Srečka Kosovela, ali celo obratno. Tagorejeva poetika in filozofija sta namreč zelo pomembno vplivali na Kosovelov pesniški credo in soočanje njune uglasbljene poetike bi bilo nedvomno svojevrsten izziv.

A da ne bo pomote: v času in prostoru, ki ga živimo, so tako Zamee kot podobna čezcelinska sodelovanja, igranja in iskanja skupnih glasbenih in glasovnih sestavin, v katerih se tako ustvarjalci kot poslušalci ustvarjalno in čuječe srečujemo s sabo in s svojim Drugim, še kako dobrodošla in pomembna za celotno glasbeno skupnost!
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice