SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Na novi poti k soncu

Na novi poti k soncu

Terens Štader
20. april 2016

Album U moru i plamenu premore obilico lepih in ušesu prijaznih pesmi ter slojev zvoka, ki zagotavljajo naslado glasbenim sladokuscem.
Album U moru i plamenu premore obilico lepih in ušesu prijaznih pesmi ter slojev zvoka, ki zagotavljajo naslado glasbenim sladokuscem.
Zoran Čalić Band:
U moru i plamenu
(Dancing Bear, 2016)

Po nekaj manj kot tridesetih letih na rock'n'roll sceni je Zoran Čalić, Vinkovčan s prebivališčem v Brežicah, s slovenskim bendom pod imenom Zoran Čalić Band posnel prvenec U moru i plamenu. Za Čalića, ki je bil v Majkah za Bareta to, kar je Anton za Caneta v Partibrejkers, in to, kar je Richards v Stonesih za Jaggerja, polovica brez katere ni celovite zgodbe, je bil korak na samostojno pot logičen in nujen korak. Pokvarena mašta v Vinkovcih, Majke v Zagrebu, Matchless Gift na relaciji Zagreb–Ljubljana, Holder v Brežicah, Big Foot Mama v Ljubljani, Elektrobuda s prijatelji iz Pokvarene mašte in Majk, Majke v drugo in nato kratkoročni valcer s skupino Samosvjetlo so bile pripovedi in romani, v katerih je Čalić s svojo nabrušeno in zloščeno kitaro pisal pesmi in zgodbo avtohtonega »jugoslovanskega« kitarskega junaka. A korak na samostojno pot ni bil preprost, saj se je Čalić za razliko od, denimo, Slasha ali Joeja Perryja, ki na samostojnih ploščah petje prepuščata gostom, odločil, da bo pel sam in s tem v celoti prevzel nase novo glasbeno zgodbo.

Za Čalića, ki je do zdaj celo življenje z zaprtimi usti stresal lepljive in strupene rife, je bila ta zahtevna naloga predvsem izziv. Tam, kjer je volja, je tudi pot, a zanjo sta potrebna izvajalski pogum in ustvarjalna odločnost. Izvajalski pogum, vizija in neizpodbitna glasbena veščina vseh glasbenikov so tisto, zaradi česar je album U moru i plamenu privlačen. Na plošči je kar nekaj sijajnih pesmi, denimo naslovna U moru i plamenu pa Kako ostat čovjek, Iza zvijezda in potem vsaj še drugi, aktualni single Ruku mi daj; te skladbe bi bile v izvedbi skupine s prekaljenim pevcem, ki zares obvladuje svoj vokal, konkretni rock hiti. Toda to so Čalićeve pesmi, ki jih je spisal s partnerjem, piscem besedil Sašo Orozom, in od tega albuma naprej svojih pesmi ne bo prepuščal v interpretacijo drugim. Vokalna izvedba je šarmantna, a mestoma premalo karizmatična, zlasti če jo primerjamo s Čalićevim nivojem igranja kitare ter z dovršenostjo drugih glasbenih elementov. Glas je instrument, ki se ga je treba naučiti uporabljati in izkoriščati. Občutna razlika je, ali si začel peti pri osemnajstih, pri petindvajsetih ali pri štiridesetih. Kar se tiče petja, Čalić zagotovo še ni tam, kjer si želi biti, je pa stopil na to avtocesto in gre v pravo smer, da pride do cilja. Če ga primerjam z enim izmed njegovih junakov, Keithom Richardsom, ga je skorajda dohitel, da bi dosegel tako raven izraznosti, kot jo je premogel njegov drugi junak, Jimi Hendrix, pa bo rabil še nekaj časa. In vendar je na albumu U more i u plamenu lepo nakazano, kam lahko gre. Rahločutna baročna balada Iza zvijezda kaže, da se je Čalić dotaknil točke, na kateri odkriva svoj pravi glas in vokalni jaz. Kljub temu da je Čalić tisti, ki nosi glasbo, je album rezultat skupinskega dela. Producent je basist Jernej Kržič, koproducenta sta Ivo Rimc in Čalić, pod aranžmaje se podpisuje cel bend, Kržič je sodeloval tudi pri miksu, pri nastanku skupine pa je bistvene naloge opravil bobnar Ivo Rimc, ki je pomagal sestaviti zasedbo glasbenikov; in tu je še bravurozen prispevek drugega kitarista, Andraža Mazija, ki nas s svojim pedal steelom očara predvsem v dialogu s Čalićevo kitaro.

Za Čalića, ki je do zdaj celo življenje z zaprtimi usti stresal lepljive in strupene rife, je bila ta zahtevna naloga predvsem izziv. Tam, kjer je volja, je tudi pot, a zanjo sta potrebna izvajalski pogum in ustvarjalna odločnost. Izvajalski pogum, vizija in neizpodbitna glasbena veščina vseh glasbenikov so tisto, zaradi česar je album U moru i plamenu privlačen.

Pesmi na albumu so razvrščene tako, da so nove ideje pri Čalićevem slogu obravnavanja rocka umeščene v drugi del. Z nekoliko drugačnim vrstnim redom bi lahko plošča že ob prvem poslušanju zvenela še prepričljivejše in bi bolje prenesla svežino, ki jo prinaša v slovensko, hrvaško in regionalno rock okolje. Ruku mi daj je Hendrixov funk rock, Iz daljine (pjesma svjetla) je hard rock, ki mu podtone psihedeličnih vibracij daje Čalićev slog petja, Kako ostat čovjek je sočen in hrustljav boogie, v katerem Čalić lepo predstavi svoje razpoloženje: »Ne mislim na preteklost …, mislim o tem, kako ostati človek …« V peti pesmi, Sjaj u noći, bend v beatlesovskemu ritmu, ki izhaja iz Tomorrow Never Knows, v jadra ulovi močan maestral, ki glasbenike ponese v neo psihedelijo. Iza zvijezda s svojimi nežnimi baladnimi toni in prepletom Mazijeve pedal steel kitare in Čalićevega fenderja stilsko morda še najbolj izstopa. Če bi medigro strunskih glasbil oplemenitili z duetom, v katerega bi se vpletel ženski vokal, bi pesem lahko poletela onstran zvezd in pri tem stopila mnoga srca. Skladba Put se dotika področij, v katerih je bil Zoran s svojimi drugimi skupinami že prej. V skladbi Jedino ljubav kitare prepustijo osrednji prostor basu, ki vijugasto vodi pesem v prostor, kjer se motownovski ritem zlije z nedolžno psihedelijo. Lahkotnost, s katero Čalić zapoje predzadnjo, countryjevsko pesem Sjene, kaže, da se v tem slogu zelo dobro počuti kot pevec in da je diplomiral iz Dylana in Grama Parsonsa. Zaključek albuma je prepuščen epsko zveneči naslovni skladbi, ki je tako dobra, da bi morala biti na začetku plošče, saj stilsko in vsebinsko daje ton in narekuje vzdušje celotnega gradiva.

Album U moru i plamenu premore obilico lepih in ušesu prijaznih pesmi ter slojev zvoka, ki zagotavljajo naslado glasbenim sladokuscem. Čalić sicer še ni našel svoje pevske karizme, a ima prijeten, topel, skorajda prijateljsko zveneč glas, prav tako se ne boji odstopati od vokalnih idiomov, ki jih uporabljajo njegovi nekdanji glasbeni tovariši.
.
Prvenec je bil najtežja naloga. Misija je opravljena, vse drugo bo lažje. Zoki je končno krenil na novo pot k soncu.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice