SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Na začetku je bilo seveda šokantno

Na začetku je bilo seveda šokantno

Mario Batelić
14. marec 2013

David Braun, mariborski koncertni promotor predvsem jazzovske godbe, ki pa jo pojmuje široko in s tem vrsto let v naš prostor vnaša sveže in vznemirljive glasbe. (Foto ©  MMC Kibla)
David Braun, mariborski koncertni promotor predvsem jazzovske godbe, ki pa jo pojmuje široko in s tem vrsto let v naš prostor vnaša sveže in vznemirljive glasbe. (Foto © MMC Kibla)

Nisem bil edini, ki sem, ko sem leta 1999 v Muski prebral izjemno poglobljen portret kitarista Freda Fritha (pred nastopom njegovega kitarskega kvarteta v Slovenski kinoteki) in pod člankom videl podpis »David Braun«, pomislil, da gre za kakega tujega publicista. Da gre za »našega človeka na terenu«, konkretneje na mariborskem, sem izvedel prav kmalu, na omenjenem koncertu pa me je Miha Zadnikar (organizator Frithovega nastopa) seznanil z Braunom, ki se je dokaj kmalu znašel na drugi strani koncertne ponudbe. Začel je namreč organizirati koncerte na različnih mariborskih prizoriščih; nekaj let je prirejal novembrski festival Izzven (festival po krajši prekinitvi zopet poteka od  leta 2011 dalje. Op. Ured.). Ta je bil v času delovanja po konceptu eden bolj mikavnih pri nas, saj je meni nič, tebi nič ob bok svobodnjaškim in improviziranim godbam in etno jazzu ali elektroniki enakovredno uvrščal domači alterpop Melodrom, dub projekte Douga Wimbisha (basista Living Colour) ali solulovski blues banda Little Axe. Potem ko se je pred leti Izzven žal izpel, je Braun (po nekajletnem programskem vodenju ljubljanskega jazz festivala) nadaljeval z nezmanjšanim entuziazmom in prirejal cikel koncertov med letom pod naslovom Jazz v Narodnem domu ter dogodke na JazzLentu, ki jih prav tako »kurira«. Na prvi dan marca je v okviru omenjenega cikla v mariborski osrednji kulturni hiši gostoval kvartet Made to Break s Kenom Vandermarkom na čelu, kar je bila odlična priložnost, da pred ogledom sijajnega špila na razprodanem Malem odru Narodnega doma poklepetamo z Braunom o različnih vidikih organiziranja koncertov, o domačem jazzu in širjenju obzorij.

Ali se spomniš prvega koncerta, ki si ga organiziral? Ali bi se ga z današnjimi izkušnjami drugače lotil?

Prvi koncert je bil Tim Brady, kanadski kitarist, ki je nastopal solo oziroma z večstezno nasneto podlago. Morda bi danes delal drugače zgolj v prostorskem smislu, v galeriji Kibla zvok pač ni bil ravno idealen za tovrstni nastop. Sicer pa ne.

Se pravi, da nisi imel nikoli nobenih težav oziroma si v prihodnjih letih organiziranja koncertov imel le pozitivne izkušnje?

No, izkušnje so tako pozitivne kot negativne, ampak sproti smo se marsikaj naučili. Prvi koncert je, ko ravno o prvem sprašuješ, pravzaprav relativno dobro izpadel.

Kakšna motivacija je bila za temi koncerti? Ali si si preprosto želel v Maribor pripeljati glasbenike, ki si jih sam želel slišati, ali si gledal tudi sliko širše ponudbe?

V bistvu za vsem skupaj tiči ljubezen do glasbe in to, da glasbo, ki me veseli, delim z drugimi, kar sem v tistem času počel z oddajami na Radiu Marš … hm, zdaj bi moral razmišljati … morda v tistem času že s članki v Muski (danes Nova Muska, op. ured.). In v bistvu so me ljudje iz Kible slišali oziroma brali moje članke ter povabili k sodelovanju. Kibla je že v tistem času organizirala koncerte in enostavno se je porodila ideja, da bi koncerte jaz prevzel.

Torej je bil ta prvi koncert organizacijsko znotraj Kible. Kako se je potem, ko se je rodila ideja prav za novembrski festival Izzven, zgodilo, da je festival (kot je danes primer s koncertnim ciklom, ki ga pripravljaš čez leto) potekal znotraj programa Narodnega doma? Ali je bil tudi ta prvi koncert pod okriljem Narodnega doma?

Ne, sploh ne. V bistvu do leta … to bi zdaj moral preveriti, ampak mislim, da do leta 2005 ali 2006, je bila celotna produkcija pod Kiblo, potem smo se razšli in je Narodni dom ponudil domicil vsemu, kar me je zanimalo.

Se pravi, pobuda je prišla iz Narodnega doma?

Prišlo je gostoljubje, ne pa neposredna pobuda. Že zavoljo tega, ker smo bili ves čas v hiši (Kibla je v pritličju stavbe Narodnega doma; op. p.), je to dejstvo terjalo, da pri koncertih že tako sodelujejo ljudje iz Narodnega doma, denimo s tehničnega vidika. Začele so se tudi koprodukcije, kot to danes imenujemo … takrat nismo ravno te besede uporabljali … pri promociji. Skratka, iskale so se sinergije, in ko smo se s Kiblo razšli, je Narodni dom sam prevzel te koncerte. (Za hip se najin intervju prekine; opazim, da se intervjuvanec smeje, nato pa nekomu za mojim hrbtom šaljivo odzdravi: »Večer!« ta pa ga vpraša: »Imaš intervju?« na kar Braun s širokim nasmehom odgovarja: »Zgleda …« Takoj po odhodu Braunovega prijatelja pa je Braun znova pri stvari, osredotočen in natančen.)

Seveda ne razmišljaš samo o lastnem glasbenem okusu; dostikrat sem pravzaprav zelo vesel, da lahko nekoga povabim, ki morda ni povsem po mojem okusu, pa potem preseneti. To so na neki način še najlepši trenutki.

Kako se je tvoj okus spreminjal z leti, glede na koncerte, ki si jih prirejal? Ali si vabil izključno zasedbe, ki so tebi všeč, ali si pazil, da imaš »zadaj« neko zgodbo, koncept, da si sledil nekim trendom?

Okus se ni toliko spreminjal, koliko se to zdi, mislim, da se je kvečjemu širil. Odkrito rečeno, jaz ne verjamem preveč v zgodbe za festivali, v smislu konceptov in podobno. Mislim, da je bolj pomembno to, da gre za posrečen izbor zasedb, morda za kak posrečen lok tekom enega večera, kaj več pa se mi zdi, da niti ne obstaja. Seveda ne razmišljaš samo o lastnem glasbenem okusu; dostikrat sem pravzaprav zelo vesel, da lahko nekoga povabim, ki morda ni povsem po mojem okusu, pa potem preseneti. To so na neki način še najlepši trenutki. Me pa zelo veseli, če je večina občinstva zadovoljna s tem, kar ponujamo, a ne bi mogel reči, da bi kdaj šel preko meja svojega okusa.

Omenil si publiko. Kaj bi rekel, kako je publika na začetku sprejela tvoje koncerte, ali se je spreminjala in rasla skupaj s festivalom in drugimi koncerti?

Na začetku je bilo seveda šokantno, res je tudi, da je bil program nekoliko bolj radikalen, kot je danes, ali pa smo ponujali precej bolj ekstremno glasbo. To je bilo zelo šokantno, ampak ti koncerti so potem zintrigirali relativno maloštevilno občinstvo, kar se je postopoma krepilo v tej smeri, da se je občinstvo zmeraj nekako spreminjalo in se skorajda nikoli ni ustvarilo neko posebno trdno jedro, torej konstantno število ljudi, ki bi vedno prihajali. Zdi se mi, da se to dogaja šele v zadnjem času.

Kaj se ti zdi bolje, da ima festival, ki ima svoj »trade mark«, kakršen je bil denimo Izzven ali na primer Druga godba, da ima torej svojo publiko, ki sledi vsemu, kar tisti »brand« ali znamka ustvarja, ali da se izoblikujejo manjše publike, ki se porazdelijo po dogodkih? Kaj je boljše za obstoj festivala?

Tega ne vem, po moje je čisto logično, da gre za kombinacijo. Če govoriva o manjših, klubskih koncertih, potem bi jaz absolutno preferiral, da se publika spreminja.

Kako sam izbiraš glasbenike, ali gledaš na to, kaj imajo drugi festivali po Sloveniji v ponudbi?

Ja, seveda. Gre za kombinacijo vseh mogočih reči, spremljanje glasbenikov, ki imajo v tistem času turnejo, malo je zanašanja na srečo, spremljanje tega, kar počnejo drugi – to je kar velik delež, sanjarjenje o tem, kar bi sam najraje videl in slišal. En srečen preplet več pogledov.

Kakšen je odziv lokalnih dejavnikov pri koncertih, ki jih delaš, od publike prek medijev do sponzorjev, politike? V kolikšni meri so koncerti, ki jih delaš, postali »mariborska stvar«?

Moram najprej poudariti, da gre za več stvari, ki jih delam, od cikla do koncertov na JazzLentu … Mislim, da se je teh koncertov prijel sloves, da gre za neko stalnico, nekaj, kar ima določeno težo, nekaj, čemur lahko zaupaš. Dejstvo je pač, da je zmeraj težje držati eno smer in biti zvest samemu sebi in ne delati prevelikih sprememb. Torej obstaja nek sloves tako pri publiki ali morda, če želiš, pri politiki oziroma ljudeh, ki odločajo o kulturi … pri sponzorjih najbrž ne, tu smo nekako v zadnjih časih v slepi ulici. Mislim, da je treba, po moje, narediti še kakšen korak pri politiki oziroma mestni oblasti.

Jazza, kakršnega slišimo na koncertih, kakršne tudi sam prirejaš, se velikokrat med širšo publiko drži sloves zateženega, neposlušljivega, sploh če gre za kombinacijo z moderno improvizirano glasbo. Po drugi strani imamo tradicionalen, klasičen jazz, do neke mere prisoten tudi v pop glasbi. Kako sam rešuješ to večno dihotomijo, ali gledaš na to, da združiš različne plati tega spektra, ko se odločaš, katere glasbenike boš povabil?

Seveda, zagotovo.

Pa je to lahko?

Se mi zdi, da je, ja. V bistvu se mi to zdi ena fina pot, ki tudi meni pravzaprav leži. Je pa res, da kadar gre za kake bolj tradicionalne koncerte, pa ne mislim samo jazzovskih, pogosto slišim, in tudi sam tako občutim, ljudi omenjati razočaranje; po dvajsetih minutah postane dolgočasno in se vsi znajdemo na pijači in potem nergamo, kako dolgočasno je. Zato se mi zdi, da na koncertih avantgardnejših smeri običajno ni tovrstnih komentarjev; so pa komentarji v slogu »prezahtevno« in podobno, ampak je vsaj glasbeno interesantno. In mislim, da je v tem pravzaprav poanta.

V prvem delu cikla Jazz v Narodnem domu 2012/ 2013 bodo še trije koncerti: italijanski mojster na predelani sardinski kitari Paolo Angeli (19.4.), jazzovski trio Bad Boosh Band pod vodstvom pianistke Kaje Draksler (10.5.) in duet Drago Ivanuša & Enos Kugler s projektom Whitman (23.5.).

Kakšna je medijska pokritost jazzovskih in novoglasbenih koncertov, ki jih organiziraš, pa tudi drugih, tukaj v Mariboru?

Po moje je zmeraj slabša. Radijski prostor tukaj v Mariboru je popolnoma skrčen, praktično neobstoječ. Seveda vrtimo komercialne oglase, tudi na najbolj komercialnem radiu, in tudi to se mi zdi v redu, saj dosežemo nekaj ljudi, ki jih s temi oglasi privabimo. Profesionalnega novinarstva pa žal že dalj časa ne vidim, tudi raziskovalnega ne. Tako da sem s tega vidika zelo razočaran. Tudi če primerjam odzive novinarjev, na primer, tekom festivala Lent, kjer je priložnost, da se naredi en fajn članek z nekom, ki je pomemben glasbenik, se tega žal ne izkoristi.

Nekaj let si bil programski vodja ljubljanskega jazz festivala. Ali si imel več možnosti v Ljubljani ali jih imaš tukaj? Če vprašam drugače, ali si v Ljubljani delal pod pritiskom, da je treba napolniti Križanke?

Seveda, seveda.

Teh pritiskov tukaj ni?

Seveda so, samo Križanke so precej večji prostor pa tudi Ljubljana ni moje mesto, ne poznam toliko navad ljudi … Ja, v Ljubljani se mi je zdel večji pritisk in se mi je tudi zdelo, da sem … okej, to je bilo nekaj časa nazaj … zdelo se mi je, da sem manj sposoben, manj iznajdljiv pri pripravljanju programa za Križanke.

Je pa res, da se je ravno v tistem času publika spreminjala. Si se tega zavedal?

Ja, do neke mere.

Pa ne samo jazzovska publika, povsod je prihajalo do upada obiska. Ljubljanska publika je že tako veljala za bolj zahtevno.

Delno sem se tega zavedal, ja. Večkrat sem slišal, da je bistveno več mladih na koncertih kot v preteklosti, kar se mi je zdelo dobro. Kaj več kot to pa nisem opažal.

Kako izbiraš domače glasbenike, ali imaš enake kriterije kot pri tujih ali si morda bolj »popustljiv«?

Ne. Najraje vidim, da so čim bolj mednarodno odprti, bodisi da gre za stvari, ki lahko gredo ven, v tujino, ali pa so to mednarodni projekti sami po sebi. Rad gledam na to, da se naši glasbeniki obnašajo enako kot tuji glasbeniki, kar pomeni, da poskrbijo za promocijske materiale, da imajo ploščo, da jo lahko ponudijo na koncertu. V principu imam zelo podobne kriterije kot pri tujih zasedbah. No, pa to, da mi je všeč.

Zdi se mi, da je vedno več zanimive glasbe, pa ne samo v jazzu, v bistvu so mi itak bližje tisti robni glasbeniki, ki delajo na robu jazza. Mislim, da gre domači jazz v pravo smer in da deluje vedno bolj odprto.

Če smo že pri domači sceni, kakšen se ti zdi domači jazz, opažaš kakšne spremembe, kar se tiče kakovosti, pestrosti …?

Zdi se mi, da je vedno več zanimive glasbe, pa ne samo v jazzu, v bistvu so mi itak bližje tisti robni glasbeniki, ki delajo na robu jazza. Mislim, da gre domači jazz v pravo smer in da deluje vedno bolj odprto.

Se ti je že zgodilo, da je kak domači glasbenik povedal, da ga je kak koncert, ki si ga organiziral, spodbudil ali mu odprl nova obzorja?

Žal moram že malo pokomentirati, da prav dosti glasbenikov na teh koncertih ne vidimo.

To je potem podobno kot v Ljubljani.

Verjetno, ja, ali pa, kolikor razumem, povsod. Ampak ljudje to rečejo, ja. Vijay Iyer je bil, denimo, nazadnje en tak primer, kjer je dosti ljudi reklo, da je to nov svet zanje. Pa mogoče še kdo, ampak to je zdaj zadnje, kar se spomnim.

Ali bi potem lahko sklenila, da so točno take stvari, ko ljudje rečejo, da jim je kak koncert odprl obzorja, da je to zate največji dosežek? Domnevam, da je zate edina ali glavna motivacija pri nadaljnjem organiziranju koncertov to, da boš še enkrat doživel kaj takega.

Saj ni treba biti tako ambiciozen, da se komu odprejo obzorja. Po moje je zadosti, če je kdo zadovoljen, kupi ploščo, uživa v tem … Če se pa komu odprejo obzorja, je pa to sploh ultimativni dosežek.

NE SPREGLEJTE:


55. Jazz festival Ljubljana
ponedeljek, 16. junij 2014
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Samozavestni fusion
četrtek, 04. april 2013
Poletni festivali 2015
ponedeljek, 22. junij 2015
Odprto barvanje zvena
četrtek, 20. februar 2014
Lolita goes pop
sobota, 14. februar 2015
Lirične impro impresije
sreda, 20. marec 2013
Kompilacija, ki napoveduje razcvet domače jazzovske scene
sreda, 15. julij 2015
Brsteči neobop
četrtek, 24. januar 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice