SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.

Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.

Izak Košir
08. april 2015

Album DNA D je vpogled v njihov DNA. S povečevalnim steklom. Skozi katerega boste videli oziroma slišali vpliv 80. let in punka. Hkrati gre za najbolj političen album dandejevcev doslej.
Album DNA D je vpogled v njihov DNA. S povečevalnim steklom. Skozi katerega boste videli oziroma slišali vpliv 80. let in punka. Hkrati gre za najbolj političen album dandejevcev doslej.
Dan D: DNA D
(ZKP RTV Slovenija, 2015)

Dan D. Novomeški rock bend, ki bo prihodnje leto praznoval 20 let ustvarjanja glasbe, je izdal svoj osmi plošček (ja, štejemo tudi koncertne albume), DNA D. Zasedba Dan D se je pred leti iz izkušene lokalne dolenjske skupine dobesedno čez noč prelevila v eno od najbolj predvajanih na slovenskih valovih. Dan D je postal pop rock stalnica – budnica in uspavanka, primerna za vsak dan. Bolj radio friendly kot (današnja) Siddharta ter bolj melodičen in mehkejši kot Big Foot Mama. Formula Tomislava Jovanovića, bolj znanega pod vzdevkom Tokac, deluje. A ne razumite me napak: ne gre za umetno ustvarjeno famo ali za marketinški trik. Uspeh banda Dan D je treba pripisati predvsem pristnosti njegovih članov. Ne vem, ali Slovenija premore skromnejšega frontmana. DNA D je, kot pravijo, njihova vrnitev h koreninam. In odmik od izštekane akustične izdaje Tiho, ki je luč sveta ugledala pred dobrima dvema letoma in se je nato promovirala skozi sklop turnej, nazadnje celo po slovenskih gradovih. Ah, ti koncepti, danes ne moreš več zgolj igrati v miru na odru, temveč moraš še najmanj pet metrov lebdeti nad tlemi in bruhati ogenj, da te opazijo mediji in posledično potencialni obiskovalci. 

Album DNA D je bil posnet na hitro. Pet minut za razmislek, pet minut za izvedbo, brez tehničnih nadgradenj in brez posebnih zvokov, kot je Tokac povedal v intervjuju za MMC. Zgolj priključili so se na ojačevalce in odigrali, poslušalcem pa pustili tudi vse napake. Brez zvočne retuše torej, ki jo je v današnji produkciji (tudi v rocku, da ne bo pomote) zagotovo preveč. In prav zaradi tega se izgublja šarm rokenrola, ki izhaja iz simpatične bluesovske površnosti starih mojstrov. Preveč tehnično in premalo z občutkom, bi rekli glasbeniki. Kar pa ne velja za pristop dandejevcev. Pohvalno. Vpogled v njihov DNA. S povečevalnim steklom. Skozi katerega boste videli oziroma slišali vpliv 80. let in punka. V besedilih pa ni značilne Tokčeve ljubezenske poetike, temveč se tokrat loteva celo cerkvenih in družbenih tematik. Kritično, seveda. Morda gre za najbolj političen album dandejevcev doslej. Ja, takšni časi so, da je treba tudi kaj povedat – naglas.

Spoj organskosti in sintetike

Uvodna skladba in hkrati napovedni single Kozlam Tokca predstavi bolj v slogu Gregorja Skočirja, dandejevci pa zadaj krmilijo kot Big Foot Mama. Če ponazorim s tekstom, ki je vse prej kot ljubezenski. Prvi stavki, ki jih slišimo so: »Zašel sem spet v vinsko klet, ker na površju več ni bilo za živet, pustil sem ženo, otroke, psa in zbil sem sovde, vse – do dna. In zdaj misel, čista kot vino, probleme imam le s kislino. In ko se ga tako ulijem, pogumno čas, državo ubijem. Kozlam! Dokler je vina, ne gremo dam. Kozlam! Polno žolča in salam. Kozlam! Ko jih jebe, ni me sram.« Povsem preprosta garažna poezija. Direktna, surova in rockerska. Brez olepšav. Tudi Tokac pač (lahko) bruha. Brez sramu. Čez vse. Z enako neposredno noto nadaljuje drugi komad, ki nosi naslov Kurbin sin. Kletvic bo očitno veliko. Ja, takšni so časi. »Rekli so, da sem kurbin sin, malce drugače, mogoče mčken fin«, hrumi iz zvočnikov melodija, ki že bolj spominja na klasični Dan D, čeprav bi gospodinje, navajene njegovih Časa in Vode, poslušanje tega cedeja iz dnevne sobe umaknile v spalnico, kjer bi nato med rjuhami odmeval verz »jaz sem tak kot ti in tak ostanem«. Naslednja pesem ni Pičkin dim, kot bi v dotičnem sosledju morda pričakovali zagrizeni punkerji, temveč Brat moj, ki ga poganja drveča mašina bobnov Dušana Obradinoviča. Sledi Hlapec, ena od najbolj priljubljenih negativnih oznak za Slovence, ki jo je med nas vrgel sam Ivan Cankar. Dandejevski Hlapec je »z glavo v pesku, z glavo v riti«, vse zgodbe pa so »skrite v kleti« in se prenašajo »iz roda v rod«. Tukaj so pravila, ki se niso spremenila, pravi Tokac in se vdaja v usodo, da je naš narod res obsojen na Cankarjev klanec in predajanje alkoholu. In ko smo že pri Cankarju, brez simbolike mame ne gre. Peta skladba, Mama ne dovoli, ima jamajški podton oziroma je zgrajena na reggae ritmu in se v dotični kombinaciji razvije v ska godbo v slogu Madness, s to izjemo, da je trobila, tako imenovano brass sekcijo, zamenjal priročnejši sintetizator. Pri šesti skladbi, ki nosi naslov Odrešitev, se zopet vračamo k biblijski simboliki. Zgolj dobro minuto dolg komad, ki ga poganja sexpistolski kitarski rif, se konča z zgovornimi poslovilnimi besedami: »Od tukaj dalje moraš peš ...« Inspiracijo, hoteno ali nezavedno, za kitarsko pletenje sledeče skladbo Ona sanja bi lahko iskali v obsežnem repertoarju AC/DC, na kar nas opomni že uvodni rif. Nič kaj ejsidijevska pa ni melodija, kot tudi besedilo ne in dodatna uporaba klaviatur. Prva je zelo popasta, popevkarska, nalezljiva (radijska, če hočete), drugo je, kar se tiče rim, ki so predvidljive, zelo na prvo žogo, neizvirno, kanček dolgočasno (»ona sanja, misli nanjga, tam počiva, kot da je živa, ona noče, da on joče, naj jo ljubi, tako hoče«), tretje pa doda zanimivo piko na i, da stvaritev ne (p)ostane zgolj »ena od«. Solze z neba so punk iz osemdesetih, new wave, ki spaja garažno produkcijo in sinte oziroma bolj sintetičen pristop. Podobno je slišati pri Sonca dva, medtem ko se Zdaj gre zares že vrača v vode bolj klasičnega rocka: »Nikoli sam, okoli mene gradijo zidove, tople roke na mrzli steni kličejo duhove ...« 

Album DNA D je predvsem kratek. Morda prekratek, da bi lahko v celoti vsrkali njegovo sporočilnost. Po drugi strani pa to niti ni bil njegov namen. Gre za jedrnate in hitre skladbe, ki so nastale tako rekoč iz jam sessiona, posnete v svoji surovi obliki, brez plastičnih operacij v poprodukciji. In morda je prav to prava sporočilnost tega ploščka. Vrnitev h koreninam. Pristnost rokenrola.

Kot bonus track je na koncu albuma dodana skladba Lep dan za smrt, priredba kultne pesmi skupine Niet v originalni postavi. »Bliža se smrt in ne ljubezen« ter podobni verzi o slutnjah konca album sklenejo v nadvse apokaliptični atmosferi.

Album DNA D je predvsem kratek. Morda prekratek, da bi lahko v celoti vsrkali njegovo sporočilnost. Po drugi strani pa to niti ni bil njegov namen. Gre za jedrnate in hitre skladbe, ki so nastale tako rekoč iz jam sessiona, posnete v svoji surovi obliki, brez plastičnih operacij v poprodukciji. In morda je prav to prava sporočilnost tega ploščka. Vrnitev h koreninam. Pristnost rokenrola. Punk. Nekaj organskega, pomešanega z nekaj sintetike. Odsev instant sveta in glasbene produkcije, ki se namesto vsebini vse (pre)več posveča produkciji. Če bi bila današnja mainstream godba zrezek, bi bil well-done oziroma pretirano pečen. Pravzaprav že kar zažgan. Dan D pa svoj plošček servira v vsej njegovi surovi obliki. Rare. Še krvavega. Naj vam tekne.
 

 

NE SPREGLEJTE:


Smrtno resno, brez laži
petek, 28. avgust 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Nekoč na sončni strani …
ponedeljek, 03. november 2014
Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Najdaljša cesta
sreda, 30. april 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice