SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Napačno videnje poslušalskega očesa ali kako se žveči Vriglijevska stvarnost glasbe

Napačno videnje poslušalskega očesa ali kako se žveči Vriglijevska stvarnost glasbe

Robert Šercer
12. junij 2015

Zasedba Aramaroth se zvočno sicer naslanja na predstavnike death metala,  vendar s svojevrstnim in modernim glasbenim pristopom vseeno dokazuje, da je kar živ in da so očitki, da je bend neoriginalen, odveč.
Zasedba Aramaroth se zvočno sicer naslanja na predstavnike death metala, vendar s svojevrstnim in modernim glasbenim pristopom vseeno dokazuje, da je kar živ in da so očitki, da je bend neoriginalen, odveč.
Armaroth:
False Vision
(samozaložba, 2013)  

Resda se omenjeno leto (samo)izdaje »napačnega videnja« ne piše več, vmes sta minili dve leti, toda tematsko je krajši izdelek kranjskega glasbenega sestava Armaroth več kot primeren, da se ga izpostavi. Marsikoga morda zavede predznak z nadčasno gospo s koso, značilen za 90. leta prejšnjega stoletja in predstavnike žanra death metal. Armaroth bi lahko uvrstili v ameriško-skandinavski model, kot ga zastopajo zasedbe Cannibal Corpse, Entombed in Death, vendar s svojevrstnim in modernim glasbenim pristopom vseeno dokazuje, da je kar živ in da so očitki, da je bend neoriginalen, odveč.

Umeščanje predstavitvenega pojava v ustrezen kontekst narekuje tudi dostikrat izrojeno (pre)plat(no)formo »glasbene industrije« in njen izvor v interesu, tistem »ta nezaresnem«. Kapital, prekrstitelj splošnega zanimanja, se je v svoji (najmanj) dvojni raznoterosti kulturnega in družbenega okvira razdedinil v materialno enoumje – finance. Za te pa vemo, da so v tesnem sorodstvu z glasbeno-družbenim pojavom lansiranja glasbenega izdelka v slušno in vidno orbito vriglijevske stvarnosti, za katero sta ta čas značilna pop(ularo) trošenje in pristop »prežveči – izpljuni«, ki se nekje na tej poti spremenita v normo, na žalost tega in na srečo onega, tako glasbeno kot družbeno. In vse to se nazadnje izrazi še v samouresničenju glasbenega izvajalca – končnem samozaložništvu.

»Blickrig« skorajda popolne prevlade virtualnega prostora je korenito spremenil tudi področje, ki nas tu zanima (Bandcamp: https://armaroth.bandcamp.com/, Facebook: https://www.facebook.com/armaroth.band, Twitter, že malo oz. precej zastareli MySpace …). Samozaložniški koncept glasbenega udejstvovanja deluje prav prijazno in priročno, skoraj brezplačna je uporaba, ki potrošniku omogoča »prijazno«, zastonjsko poslušanje, plačljivo le v primeru, da si ta zaželi »fizično« obliko glasbe. Vse to pa seveda preoblikuje same temelje glasbeno-družbenega okvira.

Informacijska doba je spremenila tudi svojega stvarnika, človeka. Razlaga tiči v elektronsko podkrepljenem nagovoru, avtoritarnih izrekih na začetku EP-ja: »The alpha and omega of our time is information. What you think and feel might seem under your control. But it is not. It is dictated and manipulated intentionally in order to create a box around your mind. Through the umbilical cord. The Box is feeding you feelings of short, shallow satisfaction, which are systematically narrowing your perception of reality …«

To je naracija pri nas živečega profesorja angleškega jezika Gavina Mackenzieja, ki jo najdemo tudi na novem albumu Spectre skupine Laibach (Mute rec. 2014). To »napačno videnje« posameznika naj bi sprožal ukaz. Pod pretvezo naše zmožnosti samokontrole nam »ponuja« večno ugodje, h kateremu smo tako in tako nagnjeni in se ga niti ne branimo, sledi pa (že potekajoče) prečlovečenje s počasnim, a vztrajnim brisanjem svojevrstnih bioloških lastnosti ter s končnim razčlovečenjem in popolno prevlado stroja.

Z omejitvijo in nadzorom nad človekovo miselnostjo – v smeri splošnega napredka (beri robotizacije, »nove« stvarnosti oz. paranoje za branch) – je ta zlobna resolucija že ustvarila »popkovino«, skozi katero se hranimo dnevno; nepreverjena informacija je novi kisik, dihamo na klik, za vse imate aplikacijo, kjer se … ali se ozrete kaj naokoli, če sploh še hodite? In ali niste besni, ko vam to »pop okovje« prerežejo, čeprav le za trenutek?

Popularizacija ukaza je – na tem mestu me »zmoti« večji monitor, pričel se je hokej, igrajo »Risi«, in to v živo, ah, so že izpadli, to je za tolažilno mesto, nemudoma sem informiran – prikazana tudi ilustrativno; »popkovina«, ki nas »hrani« s preinformacijo (referenca na naslovnico izdelka).

»Modern man, when did you forget who you really are? Your face is drowning, your eyes shutdown, your soul is starved. Will you ever wake up from this deep sleep?« Ta lirični del druge pesmi Modern man pevca in tekstopisca Filipa Košnika učinkovito napoveduje tematiko False Vision. Naši »karmični nedoraslosti« pritika pohlep naše vrste, »zaslepljeno zaslepljivega« delovanja »novega človeka« in njegove patologije v informiranosti brez prepričanja ... Uspeh, kar se sporočila tiče, se čuti v povzemalni temi o posodobljenem suženjstvu človeštva. Izvrsten smisel za vokaliziranje pa Košnik dokazuje na tehnični ravni, bodisi s kruljenjem bodisi z dretjem, značilnim za žgočo vrsto metala; kombinacija visokega in nizkega vreščanja v nasprotju z melodičnim petjem.

V nadaljevanju najdaljše pesmi o sodobnem človeku lirični subjekt človeka svari pred katastrofičnostjo njegovega bodočega neobstoja in kaže tudi na njegov način: »They eat the heads they leave the rest«. In če nadaljujem posredno, se izpovedni predmet sprašuje, če bodo vladajoče pošasti, naveličane prestižnega prehranjevanja, v »samóglavopožrtiji« prenesenega pomena sploh kdaj sestopile s trona. Zdi se, da je to odvisno od ljudske (ne)zmožnosti soočenja z ljudožerskimi voditelji navidezne moči, katere snovalci smo pravzaprav mi.

Izreden težkokitarski tandem, več kot poslušljiv, če iz ušes občasno radi krvavite, tvorita Martin Jagodic in Klemen Govekar. Vzrok kaže iskati v melodičnem dopolnjevanju in poudarjanju s tematsko glasbeno celoto. Nižjetonsko sozvočje nažigajočega spoja je umazano, ojačevalno surovo in ne preveč produkcijsko zloščeno, lahko bi rekli pristno, EP pa »krasi« melodiziranje, ki pride na površje bodisi v prijemu teme pesmi bodisi v njenem solo delu, največkrat podkrepljenem s hitrim ritmom, ki spominja na drvečo lokomotivo. Kar se produkcije tiče, bi »mešanje« zvoka lahko, tako kot že poprej omenjena »razčlovečujoča« popkovnica, delovalo »preveč umetno«, torej preveč robotizirano in zato tudi skopljeno, sicer pa se potujevalna asociacija povezuje s sporadičnim digitalnim zvočnim zapisom, sintetiziranim v armarothosferni namen, kot si je to zamislil producent Damir Juretič.

Človekova karmična nezrelost, kakor se odraža v besedilu tretje pesmi High, je posledica njegove zaslepljenosti s kratkoročnim ugodjem, »instant« potrošnjo: »Black skies thunder sending voidness. Lies, blinded eyes. Karmic immaturity, that's the only thing I see.« Ta nasičena praznina je skozi preobrabljenost vsaj sosledna in ji ni videti konca.

Lahko bi rekli, da gre za potrošništvo zaradi potrošništva, torej za pretrošenje do iztrošenja, potrošiti je treba vse, kar se potrošiti da, vse do končnega iztrošenja potrošnika, zgolj številke znotraj labirinta pohlepa, istonaslovne četrte pesmi na EP-ju:

»We are lost in the
Labyrinth of Greed
that has poisoned man's soul.

Mind chained
Soul chained
Eyes chained
Earth chained
Fuck!
«

Usodo si krojimo sami s pomočjo obgrizene glave, presrčnega, predušnega in prevoljnega obnašanja, vse je ekstremno, lahko tudi v obratno smer, a je važno za lastni vpogled, ki ne temelji na »pravem vs. narobnem« videnju. Zavedanje o človečnosti lahko pomaga, uvid overiženega problema je že začetek, vulgarnost končnega zavedanja pa na tem mestu izkazuje pristnost uvida.

EP False Vision pa se ponaša tudi z dobro tehnično in vsebinsko platjo ter kljub svoji »zastarelosti« odpira perspektivo za mlado gorenjsko zasedbo, katere polni prvenec nestrpno pričakujemo.

Ritem sekcija sestoji iz dvojca, ki ga tvorita Dino Rebolj in Andrej Gregorc, skozi celotni izdelek pa se izkazuje v ropotajoči dvojnopedalni obliki z melodizirano basovsko podlago poudarjevalne narave. Gregorčeva živalskost v udrihanju po opnah včasih postavlja pod vprašaj njegovo človeškost, sicer pa zapolnjenost in konkretnost njune ritmike zagotavljata pomembno podlago za preostali del – glasbena celota v tem primeru »trdno stoji«, in to slabih dvajset minut. Armaroth sicer to pokončnost dokazuje predvsem na koncertnih prizoriščih.

Kot omenjeno uvodoma, je ta izvrstni primerek dotične metalske glasbe pri nas vsekakor vreden omembe. Bend razmeroma dosti koncertira, in to kvalitetno in zabavno, EP False Vision pa se ponaša tudi z dobro tehnično in vsebinsko platjo ter kljub svoji »zastarelosti« odpira perspektivo za mlado gorenjsko zasedbo, katere polni prvenec nestrpno pričakujemo. Da »princ teme« ni nujno negativen, dokazuje moto zasedbe: »Armaroth was inspired by Satan, then the magic happened.« Dodajam le še: ŽG'! 

NE SPREGLEJTE:


»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
Zvok vztrajnosti
ponedeljek, 23. september 2013
Vabilo na ples
ponedeljek, 05. maj 2014
Samozavesten uvod
sreda, 14. november 2012
Rockerska »umazanija«
sobota, 15. junij 2013
MetalDays 2013 in Punk Rock Holiday 1.3 obljubljata še boljše počitnice
petek, 08. marec 2013
Glasba za/s predstavo
nedelja, 26. januar 2014
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Čao Portorož
torek, 07. januar 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice