SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > film > »Naša kaseta bo kvazipank«

»Naša kaseta bo kvazipank«

Žiga Valetič
24. avgust 2011

S koncerta v Postojni (foto: Alenka Čož)
S koncerta v Postojni (foto: Alenka Čož)
Tist' dan v tednu
dokumentarni film o
Big Foot Mama
scenarij in režija: Anže Verdel, Anže Petrič, Miha Čeak (Benjamin produkcija), 2010
Kinodvor, od 24. 8. dalje

Za slovensko glasbeno dokumentaristiko ne moremo reči niti tega, da ne obstaja, niti tega, da je izrazito razvita. Ker ni. Predvsem je sporadično pestra in v tehničnih vidikih nekoliko podhranjena, še najmanj pa si daje opraviti s tematiziranjem mainstreamovske glasbene produkcije. Celo kadar spregovori o mladostno-emancipacijski politični moči punka (Glasba je časovna umetnost I: Dolgcajt – Pankrti, Igor Zupe, 2007) ali o širše odmevnem fenomenu Laibachov (Laibach: Razdružene države Amerike, Sašo Podgoršek, 2006), je prikazala slovensko stvarnost takšno, kakršna v iskanju alternative alternativi alternative tudi je. Mainstreama se drži dosledno slabšalni prizvok, zaradi česar se stežka razvije v zgodbo, ki bi nagovorila tako širšo javnost kot glasbene poznavalce. Tudi zadnja raperska dokumentarca, ki sta upravičeno vzbudila veliko zanimanja, na neki način poveličujeta alternative. Če se slovenski režiser vseeno loti snemanja mainstreamovskega dokumentarca, raje naredi film o tragični usodi Tošeta Proeskega (Toše – The Hardest Thing, Boštjan Slatenšek, 2009), kar se je ob dotičnem filmu izkazalo za uspešno potezo. Vendar ostaja v širšem mozaiku glasbeno-filmskih dokumentov na Slovenskem dejansko še veliko praznega prostora.

Petčlanska zasedba iz Ljubljane je z investicijo truda in denarja na inovativen in izvedbeno soliden način obeležila dvajsetletnico obstoja.

Zato je dokumentarec o dvajsetih letih delovanja Big Foot Mame dragocen. Petčlanska zasedba iz Ljubljane je z investicijo truda in denarja na inovativen in izvedbeno soliden način obeležila dvajsetletnico obstoja. Pa vendar, ko sem pred časom z znancem razpravljal o razvoju zasedbe, sva ugotavljala, da naša generacija enostavno ni mogla presedlati z glasbe, ki jo je poslušala v mladosti (Pixies, The Cure, EKV, Lačni Franz, RHCP, Pearl Jam …) na kalibre tipa Big Foot Mama, četudi smo s fanti podobne starosti in z nekaterimi celo dobri znanci. Razkorak je postal toliko izrazitejši pred nekaj tedni, ko se je izkazalo, da tudi Pearl Jam v sodelovanju z enim najbolj glasbofilnih ameriških režiserjev, Cameronom Crowom, pripravljajo dokumentarec ob svoji dvajsetletnici delovanja. Čeprav primerjava ni najbolj posrečena v kulturno-geografskem smislu, je na mestu, ko vidimo, da Big Foot Mama že dvajset let opremlja predvsem najstniške rockerske fešte. Skupine se počasi prijemlje sloves »slovenskih Rollingov« (temu bi po primarnosti kitarskih rifov in po koncertni uigranosti mogoče lahko celo pritrdili), vsekakor pa je to besedno zvezo treba dopolniti z »za najstnike«.

Film Tist' dan v tednu v teh dneh prihaja v ljubljanski Kinodvor (na rednem sporedu bo od 24. 8.), čeprav ga je bilo za kratek čas mogoče videti že konec leta 2010 v dvoranah Planeta Tuš. Nekega decembrskega večera sem se tako odpeljal v Kranj, kjer sem doživel precejšnje presenečenje. Sredi tedna je bila dvorana solidno napolnjena, v njej je sedelo nekaj sto razposajenih srednješolcev, ki so poznali tako dogodke in zaplete, ki se bodo v filmu šele odvili, kot večino pesmi s platna. Zgodba je nastala z velikim odmerkom entuziazma filmskih samoukov Anžeta Verdela, Anžeta Petriča in Mihe Čeaka pod okriljem neodvisne skupine Benjamin produkcija. Iz nakopičenega videogradiva so sestavili kompaktno pripoved, ob kateri dobiš predvsem občutek, da se je dvajset let odvrtelo izjemno hitro, da pa se v tem času – ob nadaljnji vzporednici s skupino Pearl Jam – širša vloga Big Foot Mame ni kaj dosti spremenila. Kljub izjemni kontinuiteti na slovenski rock sceni bend ni bil nikdar zares angažiran, bolj se je držal liberalno konformistične pozicije, ki jo je zakoličil njihov začetni »patron« in nekdanji Pankrt Pero Lovšin, to je pozicije urbano-ljudskega veseljaštva. Film vse to odkrito demonstrira, vendar lok zgodbe hkrati gradi na intenzivnih odnosih znotraj skupine, ki so se zamajali z orkanom Siddharte ter odhodom Guštija na samostojno glasbeno pot. Intimna dramatičnost ni olepšana, zato lahko postane osrednji osmišljevalec filma, poleg seveda pestrega izbora koncertnih prizorov, ob katerih si gledalec še prehitro zaželi postati za en večer vódeni najstnik, ki se lahkomiselno zliva z brezskrbno žurersko množico.

Gledalec ne obsedi z občutkom nostalgije, češ, bilo je dobro, škoda, da je tega zdaj konec, niti z občutkom, da je film ustvaril famo, ki ni v resnici nikdar obstajala.

S koncertnim značajem filma so tako filmarji kot rokerji dokazali, da je kljub majhnosti te dežele mogoče delati turneje, jih beležiti s kamero in iz tega narediti prepričljiv cestni dokumentarec. V tem je Big Foot Mama končno uspela prekositi Siddharto, četudi so nekdanje mainstreamovsko rivalstvo med zasedbama presekali že vsaj Dan D, Tabu in Elvis Jackson. Film odlikuje še zaključna odprtost in nedokončanost, ki so mu jo bolj kot glasbeniki vdihnili filmarji. Gledalec ne obsedi z občutkom nostalgije, češ, bilo je dobro, škoda, da je tega zdaj konec, niti z občutkom, da je film ustvaril famo, ki ni v resnici nikdar obstajala. Ne. Ob koncu filma se dvigneš z občutkom, da bo Big Foot Mama svoje najboljše albume posnela takrat, ko bo Eddie Vedder nastopal z ukulelejem in z eno nogo v pokoju užival čast soiznajditelja veljavne rockovske zvrsti, grungea – ta pa ni drugega kot do konca izpeljani izraz za »kvazipank«, ki si ga je na začetku kariere začrtala Big Foot Mama. Toda ta novi čas je že nastopil, nastopa pa tudi nova mladina, ki se zdi nekoliko ostrejša in zahtevnejša od tistih, ki so žurirale zadnjih dvajset let ... 

NE SPREGLEJTE:


Še vedno iskre
sreda, 04. julij 2012
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
Nikjer in povsod
četrtek, 13. avgust 2015
Najbolj krvava plošča Dan D. Naj vam tekne.
sreda, 08. april 2015
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice