SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Naslednja velika stvar?

Naslednja velika stvar?

Žiga Valetič
07. junij 2014

Pri Cedahučijih refreni niso na prvo žogo hitovski, je pa velik plus slišane glasbe ta, da si znotraj žanra upa nekoliko poeksperimentirati, zato so pesmi vendarle dovolj raznolike. (Foto: Bojan Stepančič)
Pri Cedahučijih refreni niso na prvo žogo hitovski, je pa velik plus slišane glasbe ta, da si znotraj žanra upa nekoliko poeksperimentirati, zato so pesmi vendarle dovolj raznolike. (Foto: Bojan Stepančič)
Čedahuči
Festival Godibodi
4. 6. 2014, Hostel Celica, Ljubljana

Čedahuči. Beseda, ki ne pomeni ničesar in ji skuša zasedba s svojo glasbo šele vdahniti pomen. Ime, ki si ga težko zapomnimo, toda v kakšnem letu dni ga bomo na izust poznali tako rekoč vsi, ki spremljamo domačo glasbeno sceno. Ob radijskih urednikih in organizatorjih koncertov se bodo fantje in dekle najverjetneje prikupili tudi občinstvu, saj o tem, da bi v njihovi glasbi uživala publika, sami zapišejo, da je to »velika želja in motivacija vseh članov skupine«.

Mladi so v vseh ozirih. Sestavili so se januarja 2013, imajo med osemnajst in šestindvajset let, toda mladost in čustvena svežina jih ne odvrača od tega, da bi črpali iz preteklosti, iz korenin, hkrati pa, kar se zunanje pojave tiče, segajo po hipsterski staromodnosti. Barvne majice in pankovsko asimetričnost so v nu-folkovskem mainstreamu pač zamenjale srajce, brezrokavniki ter čevlji, kakršne so pri nedeljskih mašah nosili naši prapradedje. V slovenskem prostoru deluje na desetine interpretov ljudske in etno glasbe in marsikdo bo vihal nos nad komunikativno in samopromocijsko držo Čedahučijev (ob vstopu na koncertno prizorišče so poleg svojega EP-ja prodajali tudi majice in kape z imenom skupine), toda dejstvo je, da se je bend – vedoč ali ne zavedajoč se – podal na pot uresničevanja zaenkrat nedosegljive fantazme o spravitvi folkerjev, kantrijašev in narodnjakov, podobno kot so se nekoč s Siddharto udejanjile spravitvene fantazme slovenskih darkerjev, metalcev in grungerjev.

Marsikdo meni, da so Mumford and Sons kot glavni nosilci nu-folkovskega trenda v prevladujoče desničarski Evropi poosebljenje vsega, kar je narobe z današnjo zabavno glasbo. A v poplavi sorodnih zvrsti najdemo tudi osamljene jezdece, kot so Laura Marling, Ryan Adams in Conor Oberst, ki tezo o konservativnosti sodobnega avtorskega folka postavljajo na glavo. Celo Mumfordi so se, potem ko je David Cameron izrazil, da jim z veseljem prisluhne, na veliko otepali očitkov o torijskih vzgibih v njihovem delu. In jasno, besedila so nežna, ljubezenska, vznesena in sanjaška tudi pri Čedahučijih, piše pa jih pevec Blaž Učakar, ki se verjetno ne bi branil pridevnika »karizmatičen«. Vseeno ne gre prelahko označiti Čedahučijev za slovenske Mumford and Sons, čeprav najdemo kar nekaj povezav v pojavnosti obojih. V glasbenem smislu so bližje kakšnim The Lumineers, s katerimi delijo tudi značilne vzklike »uo-uo-uo-uo«, »hej-ho« in glasno mrmranje, kot na primer v pesmi Tišina. Načeloma gre za dokaj posrečeno glasbeno tvorbo, ki ji še najbolj pristoji primerjava s trboveljsko skupino Hiša (tudi ta se je na začetkih, kot vemo, zgledovala po ameriškemu folku, natančneje po zasedbi Crosby, Stills, Nash & Young).

Pri Čedahučijih je na delu kolektivna zadržanost, ki služi večjemu cilju – polnjenju etra z besedili ter prepletanju moškega in ženskega vokala. Poleg Učakarjevega precej spodobnega ubiranja strun na akustični kitari je resni muzikalični presežek ponudil Ivan Zulijani na bobnih, ki je uprizoril sila raznovrstno paleto folkovske ritmike, ob tem pa smo lahko zaslutili, da bo prihajajoči album Severnica – zgodbe o odhajanju morda celo najboljši v karieri, ki šele sledi.

Na otvoritvenem večeru festivala Godibodi smo pred Čedahučiji poslušali bratsko-sestrski duet Gregorja in Nine Volk, ki sta presenetila z glasbeno razgibanostjo in vokalno vrhunskostjo, zato so pričakovanja postala toliko večja, ko je na oder stopila mlada sedmerica. »Ljudsko« vzdušje sta ustvarjali violina (Danijel Bogataj) in harmonika (Andrej Ilar), vendar si veliko prostora za ekspresijo niti nista vzeli. Podobno je z bas kitaro Mihe Lampeta, ki je konsistentno služila kot podlaga, to pa je bilo tudi vse. Nazaj se je držal še kitarist Matjaž Jakin, ki je električno kitaro občasno zamenjal za bendžo. Septet je tako nenehno tipal za praznimi, vmesnimi prostori, iz katerih smo lahko razbirali ubrano sobivanje in spoštovanje ostalih glasbil. Pri Čedahučijih je na delu kolektivna zadržanost, ki služi večjemu cilju – polnjenju etra z besedili ter prepletanju moškega in ženskega vokala. Poleg Učakarjevega precej spodobnega ubiranja strun na akustični kitari je resni muzikalični presežek ponudil Ivan Zulijani na bobnih, ki je uprizoril sila raznovrstno paleto folkovske ritmike, ob tem pa smo lahko zaslutili, da bo prihajajoči album Severnica – zgodbe o odhajanju morda celo najboljši v karieri, ki šele sledi. Ko naposled dobiš (ali si ustvariš) veliko priložnost, lahko na svež in neobremenjen način pokažeš vse, kar znaš, kasneje pa gre lahko samo še za nadgradnjo, ki je bila v neki meri že videna in slišana. Morda se v tej napovedi tudi motim …

Čeprav gre za valujoč, nihajoč, meditativni melos, se glasba in s tem tudi nastop redkokdaj razživita. Pravzaprav se nakopičeni inštrumentarij najslabše znajde v trenutkih največje razposajenosti, medtem ko v baladah, kot je na primer Med hrupom in tišino, funkcionira solidneje. Frontmen obravnava pesmi Geronimo in Če hočeš, grem z EP-ja Čedahuči kot hite, pritrjuje pa mu ženski, torej večinski del publike, ki se boemske sentimentalnosti ne brani. Simpatičen je tudi doprinos pevke Romane Prosenc; čeprav le redko prevzame solistično vlogo, njena vokalna spremljava vliva barvo in svetlost Učakarjevemu petju. Resnici na ljubo je pevčev vokalni domet nekoliko okrnjen, posebej ker smo ga obiskovalci koncerta morali primerjati s predhodnim izvajanjem izjemnega Gregorja Volka; tudi refreni niso na prvo žogo hitovski, je pa velik plus slišane glasbe ta, da si znotraj žanra upa nekoliko poeksperimentirati, zato so pesmi vendarle dovolj raznolike.

Daljši prvenec, katerega izid fantje in dekle prelagajo iz meseca v mesec, nastaja pod vplivom producenta Gala Gjurina, kar se pozna tako v dobrem kot v slabem. Glasovni razpon obeh pevcev je podoben in na trenutke se tudi Učakarjeva izgovorjava slovenščine sliši kot kopija tega, kar je do zdaj počel Gjurin. Plošča naj bi se poslušala kot knjiga, kjer bodo pesmi nanizane kot poglavja, vendar se bojim, da bo višina (tako želenega) uspeha odvisna tudi od spevnosti refrenov, v čemer pa mlajši slovenski izvajalci ravno ne blestijo. Toda če kaj, gre Čedahučijem verjeti vsaj to, da verjamejo sami sebi. 

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014
Zloglasna slovenska slava in njena polzvezdniška estrada
četrtek, 22. januar 2015
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Srce na dlani
sreda, 21. maj 2014
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Motni sok življenja
sobota, 06. december 2014
Kočljiva sredinskost
sobota, 19. april 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice