SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Ne, ona nima žametnih oči

Ne, ona nima žametnih oči

Matej Krajnc
02. april 2016

V izvedbi Bossa de Novo in igralke Urške Taufer ter igralca in šansonjerja Borisa Cavazze so Shakespearovi soneti prešli skoz različna obdobja evropskega šansona ter se dotaknili tudi rocka, eksperimenta in brazilskih godb.(Foto: Matej Krajnc)
V izvedbi Bossa de Novo in igralke Urške Taufer ter igralca in šansonjerja Borisa Cavazze so Shakespearovi soneti prešli skoz različna obdobja evropskega šansona ter se dotaknili tudi rocka, eksperimenta in brazilskih godb.(Foto: Matej Krajnc)

V okviru festivala Shakespeare za vedno, ki ga ob štiristoletnici umetnikove smrti pripravlja Cankarjev dom, smo tik pred koncem marca prisluhnili uglasbitvam Shakespearovih sonetov. V knjižni obliki pri nas obstajata dva prevoda tega dela Shakespearovega opusa – starejši Menartov in novejši Fišerjev; uglasbeni izbor iz tega prevodnega opusa je v petdesetminutni predstavi zaživel udarno in jedrnato.

V izvedbi zasedbe Bossa de Novo in dveh gostov, igralke Urške Taufer (tokrat pevke in klaviaturiske) ter igralca in šansonjerja Borisa Cavazze so Shakespearovi soneti v nepolni uri prešli skoz različna obdobja evropskega šansona ter se dotaknili tudi rocka, eksperimenta in, značilno za zasedbo, brazilskih glasbenih izrazov, kot jih opredeljujejo člani zasedbe. Scenarist in dramaturg pričujočega glasbenega recitala je prevajalec in jezikoslovec Primož Vitez, uglasbitve pa so delo skladatelja Mitje Vrhovnika Smrekarja (oba sta člana zasedbe Bossa de Novo).

Šolniki ponavadi kvarijo veselje do poezije s teženjem, kaj je pesnik hotel povedati, sploh t. i. »klasiki« so tarča dolgčasa in tiste vrste pozabe, ob kateri slehernik zamahne z roko in raje počne kaj drugega. Mlade generacije bolj malo zanima, kaj je pred štiristo in nekaj leti počel Shakespeare, ali je pisal sonete moškemu ali ženski in na kateri ravni interpretacije dojamemo, komu so bili napisani. Bržčas pa jim, tako kot vsakemu, tudi bežnemu poslušalcu, ostane vsaj nekakšen vtis, ki ga ustvari beseda, povezana z glasbo. Smrekarjeve uglasbitve se trudijo prav v tej smeri: po svoje so »klasične«, šansonske, kot bi pričakovali glede na besedilo, a hkrati ne merijo na elitističnega poslušalca, pač pa z raznorodnim glasbenozvrstnim naborom postavijo duh Shakespearove sonetne umetnosti v današnji čas, v marec 2016. Ni treba dodati, da je tudi zaradi tovrstne uglasbitve pomembno, kakšen prevod imamo pred seboj, ali deluje pesniško ali ne, ali mu lahko prisluhnemo, ne da bi nas pri tem kaj zmotilo. Vse ostalo je delo verzologije in teorije ter prakse prevajanja, v kar se zdaj ne bomo spuščali. Tu nas zanimata struktura in glasbena podoba večera.

Dinamika predstave ni razočarala, poslušalca je držala v pozitivni napetosti vse do konca. Prepričala je kot recital, koncert ali učna ura delčka zgodovine svetovne poezije oziroma glasbene zgodovine, kakor hočete.

Ni skrivnost, da sta tudi pri nas najbolj znana Shakespearova soneta 18. (Naj mar primerjam te s poletnim dnem) in 130. (Ne, ona nima žametnih oči). Slednji je bil osrednji sonet pričujoče glasbene predstave, rdeča nit, ki je povezovala glasbene recitale drugih izbranih sonetov. Slišali smo ga šestkrat: trikrat v slovenščini (v obeh prevodih) pa v angleškem izvirniku ter v portugalskem in italijanskem prevodu. Gostja Urška Taufer ga je zapela v portugalščini, Primož Vitez v angleščini, medtem ko je Boris Cavazza interpretiral italijanski prevod; izvedba se je postopoma gradila in naposled sta se mu pridružila še Tauferjeva in Vitez. Vsakič je zasedba Bossa de Novo podložila prevod z ustreznim glasbenim »izrazom« pesmi. V angleški izvedbi smo bili, denimo, priče zanimivemu beatboxovskemu uvodu, reggaejevskim ritmom in dodatku kazujev, ki jim ponavadi pripisujemo komično noto v aranžmajih, a takrat gre seveda za lahkotne popevke, ne za zahtevne zvrstno prepletajoče se aranžmaje. Posrečena je bila rockovska izvedba 131. soneta, pri kateri so se glasbeniške vloge nekoliko zamenjale: namesto Sergeja Ranđelovića je za bobne sedel Primož Vitez, Ranđelović pa je bil v vlogi pevca. Aranžersko so pesmi sicer večkrat zadobile podobo »poznega Cohena«, torej nekakšno dostojanstvo že omenjenega sovpadanja (žlahtnega) arhaičnega in sodobnega, kar precej pove o skladateljski veščini; v rokah kakšnega manj veščega bi se večer kaj hitro lahko spremenil v prisilno preoblačenje Shakespeara v preveč banalno sodobne oprave, kar bi seveda izničilo in zbanaliziralo poezijo sámo; tako pa je prišlo do izraza oboje, besede in glasba.

Dinamika predstave ni razočarala, poslušalca je držala v pozitivni napetosti vse do konca. Prepričala je kot recital, koncert ali učna ura delčka zgodovine svetovne poezije oziroma glasbene zgodovine, kakor hočete. Namenoma ne zapišemo »popularne«, saj tovrstni večer nima nič s tem. Kvečjemu opozarja, da bi se taki koncepti lahko vršili večkrat in z več medijske odmevnosti. Čeprav … ali Shakespeare zares potrebuje današnjo medijsko odmevnost? Komajda.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice