SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Ne verjamemo nikomur

Ne verjamemo nikomur

Igor Bašin
15. julij 2014

Legendarna Borghesia se kot dvojec vrača z novim albumom, razstavami in koncerti tako doma kot v tujini. (Foto: Andraž Muljavec)
Legendarna Borghesia se kot dvojec vrača z novim albumom, razstavami in koncerti tako doma kot v tujini. (Foto: Andraž Muljavec)

Pred štirimi leti je pri FV music izšla retrospektivna izdaja 20th Century – Selected Works z na novo objavljenimi in remasteriziranimi skladbami Borghesie iz osemdesetih let. Še bolj kot sodobnike in bodočnike skupine je izdaja nagovorila samo jedro zasedbe, Alda Ivančića in Daria Seravala. Kmalu je že krožilo, da stara soborca kujeta nov načrt. Začela sta ustvarjati novo glasbo, in z njo je oživela Borghesia. Tukaj in zdaj.

Tako kot je bilo v osemdesetih letih dovolj tem za obdelavo, jih tudi aktualni čas premore na pretek. Nekoč je bil socializem, danes je kapitalizem; namesto samoupravljanja je neoliberalizem; nekoč so odpirali pisma, danes so maili in družbena omrežja pod še bolj budno kontrolo … Ostali so tudi identični problemi, kot da bi se ustavil čas, na primer vprašanje Palestine. Tiste fenomene nesvobode, ki so baje šli na smetišče zgodovine, so zamenjali novi. Mediji, manipulacija, represija, nadzor, potrošništvo, oblast, komfort, totalitarizem pa tako in tako samo preoblačijo obleko, dvigujejo meglo in drogirajo človeštvo. Denar pa ostaja sveta vladar.

Z devetimi aktualnimi pesmimi, zapakiranimi na plošči And Man Created God, je Borghesia vstopila naravnost v sedanjost brez zgodovinsko nostalgičnega patosa. Ostala je luciden analitik stanja duha in hkrati posrednik upanja in mobilizator svobode. V aktivistični projekt so bili vključeni številni glasbeniki in glasbenice (Ivo Poderžaj, Gregor Belušič, Boštjan Gombač, Melita Feldin, Aljoša Feldin, Jaka Berger, Ladybird, Polona Kasal, Petra Trobec, Jasna Klinc, Tomaž Štular, Janez Šter, Drejc Pogačnik, Dejan Osterman, Irena Tomažin, Vitja Balžalorsky, Andraž Mazi, Aphra Tesla, Chris Eckman, Jelena Ždrale, Metod BankoMiha Klančnik, Andraž Petrič in Martin Pogačnik), oblikovala se je tudi živa zasedba, ki je svojo svetovno premiero doživela junija v Leipzigu, slovenska koncerta premiera pa bo na letošnji Sajeti na Sotočju.

Poletje je zoprn čas za uskladitev terminov veččlanskega benda za vaje in pod pritiskom časa sem z Aldom Ivančićem (AI) in Dariom Seravalom (DS) sedel za mizo uro pred eno izmed njihovih seans, kakšen teden pred parlamentarnimi volitvami.


Povod za reaktiviranje Borghesie je bila zagotovo objava retrospektivne plošče 20th Century Selected Works?

DS: Objava 20th Century Selected Works je bila najina prva poteza. Dobila sva se na razstavi FV – Alternativa osemdesetih v MGLC, kjer je topla beseda dala idejo, da bi nekaj spet naredila. Ko je bila narejena kompilacija, sva začela s prvim komadom, ki sva ga delala eno leto. Potem so stvari stekle. Aldo je ploščo miksal eno leto.

AI: Skoraj dve. Vmes sem namreč zamenjal računalnik, kar je povleklo za sabo, da starih plug-inov nisem našel oziroma niso igrali. Praktično sem začel od začetka. Je pa huje začeti na novo kot pa samo začeti. Nosiš breme preteklosti. Sprašuješ se, kaj sploh je preteklost, kaj je Borghesia, ali hočemo furati samo spomine na stare dobre čase, kot to počne večina, ali iti nekam drugam. Prišla sva do zaključka, da je najbolje delati tako, kot sva delala na začetku, se pravi, da slediva intuiciji in srcu, da narediva, kot je nama všeč, ter na koncu ustvarjeno podeliva še s kom.

DS: Zavestno sva se odločila, da se ne greva nobenega določenega žanra, zato ker meniva, da te to onemogoča. Na začetku osemdesetih letih smo delali komade, za katere smo dojeli šele kasneje, ko smo prišli v Belgijo na Play It Again Sam, da obstaja scena tako imenovane electronic body music (EBM), ki je bila podobna našemu ustvarjanju. Takrat se nismo oprijeli nekega stila ali žanra, ampak smo samo delali in s časom ugotovili, da takšen žanr že obstaja. Mogoče se nam to dogaja tudi zdaj, vendar zagotovo nismo več v tem žanru, v katerem smo bili takrat. Mogoče zdaj obstaja takšen žanr, le da ne veva zanj.

AI: Je pa huje začeti na novo kot pa samo začeti. Nosiš breme preteklosti. Sprašuješ se, kaj sploh je preteklost, kaj je Borghesia, ali hočemo furati samo spomine na stare dobre čase, kot to počne večina, ali iti nekam drugam. Prišla sva do zaključka, da je najbolje delati tako, kot sva delala na začetku, se pravi, da slediva intuiciji in srcu, da narediva, kot je nama všeč, ter na koncu ustvarjeno podeliva še s kom.

Gre v primeru Borghesie za reunion ali za novi začetek? Boste igrali samo nove komade ali boste obudili tudi stare?

DS: Na koncertih igramo kompleten repertoar.

AI: Igramo veliko komadov s prve plošče: Divlja horda, Nočne šetnje, Tako mladi. Že od prve kasete, ko sva bila akustična, je jasno, da sva zelo eklektična. Tako je bilo tudi v nadaljevanju, vse do zadnje plošče. Naši komadi so bili vedno žanrsko neopredeljeni. Po drugi strani pa so ljudje, ki absolutno uživajo v določenem žanru. Dober primer se mi zdi rockabilly, ki je v bistvu način življenja in kot takšen absolutno stoji. Prav je, da obstaja. Zakaj ne bi nekdo, ki ima to rad, to tudi počel?! Na nekaj podobnega smo naleteli pred kratkim ob gostovanju na letošnjem festivalu Wave-Gothic-Treffen v Leipzigu, kjer se vsako leto zbere dvajset tisoč darkerjev z vsemi niansami, od gotike do EBM-a. Stvar funkcionira brez posebne reklame, mesto živi s festivalom, ki se je letos odvijal že triindvajseto leto. Očitno ta subkultura obstaja. Drugo vprašanje pa je, koliko je danes v svetu hiperpotrošništva sploh še mogoče govoriti o subkulturi, koliko je posamezna subkultura obrnjena na potrošnjo določenih blagovnih znamk. S tem se vrnemo v začarani krog potrošništva in kreativnosti.

DS: »We are sinners!«

AI: Da, na koncu prideš do tega.

DS: Temu se težko izogneš.

Danes potrošniška industrija hitro prevzema lozunge, videze in ikonografijo subkultur ter jih permutira v nagovarjanje potrošnika. Kje je danes mesto subkultur?

AI: Nekoč je prehod od subkulture do mainstreama trajal eno leto. Recimo, Anna Oxa je prišla na San Remo (http://www.youtube.com/watch?v=-LQcbypc8q4) v punk oblačilu, in to se je zgodilo leto po izbruhu punka. Danes, v dobi interneta, je ta prehod instanten. Nekaj se pojavi na ulici ali v klubih in mainstream že pobere producenta, modnega kreatorja ali filmskega ustvarjalca. Takoj jih inkorporira v industrijo zabave. To je temeljna razlika med nekdaj in danes. Undergroundu ne preostane drugega, kot da se ves čas spreminja ali da popolnoma ignorira mainstream, tako kot se to dogaja na Wave-Gothic-Treffen ali med rockabillyji, ki imajo svoja srečanja z ameriškimi avtomobili. Gre za definirano estetiko in gre za življenjski stil. Takšni otoki se mi zdijo legitimni. Čim več je tega, tem boljše.

Kako se je vaš prvi nastop obnesel v Leipzigu?

DS: Zelo v redu. Zelo spodobno. Bil je naš ognjeni krst. Pred nastopom smo imeli štirinajst vaj, da smo sneli in zvadili pesmi. Bilo je izpeljano hitro in po mojem mnenju brez radikalnih napak.

Kakšna je bila reakcija profilirane publike, saj nimate več tega EBM predznaka?

DS: Številčno najmočnejši bend poleg nas je imel tri člane.

AI: In nihče ni imel tonske vaje. Povlekli so ven dva kanala, in to je bilo to. Med našim koncertom je del orto EBM publike šel ven, ostali so bili pa navdušeni. In tako nas vabijo spet v Leipzig. Izziv je ta transformacija, kako ostati zvest svoji muziki in jo sfurati na popolnoma drugačen način.

Svojčas ste uporabljali matrice. Z današnje distance se mi zdi, da je bila uporaba matric način upora proti tistemu času.

DS: Ja!

AI: Tako! Končno nekdo šteka. Ko smo začeli, je CD komaj prišel na tržišče. To je bilo leta 1982. Računalnik, kot je bil atari, je bil revolucija. Danes je CD v fazi, da bo izginil kot format, vsak pametni telefon pa je 50-krat ali 100-krat ali 1000-krat – nimam pojma – močnejši od atarija, ki smo ga takrat uporabljali. Vsak lahko danes dela muziko na telefonu ali računalniku, kar je odlično.

Kako sta izbrala glasbenike, ki vaju spremljajo v živo?

DS: Z večino je Aldo že sodeloval. Andraž Mazi in Irena Tomažin sta bila člana Bast.

AI: Pa Gombač, ki je pel vokale na plošči. Osnovni kriterij, da nekoga povabiš in delaš z njim, je, da ga spoštuješ.

DS: In da mu zaupaš.

Vstopili so v sistem in ve se, kakšni so komadi. Koliko svobode imajo? Sprejemata njihove ideje in predloge?

Oba: Seveda.

AI: Gre za skupinsko ustvarjanje. Nimava najetih glasbenikov, ki bi jim razdelila partiture in povedala, kaj naj zdaj igrajo, ampak skupino, ki se organsko razvija. Vsak mora najti svoj kotiček, kjer se dobro počuti. Če se ne počuti dobro, potem ni v redu. Na tem principu delamo. Seveda so skladbe definirane, ampak so deli, ki se popolnoma spremenijo. Komadi organsko in spontano sledijo strukturi. Izhajamo iz materiala in iz tega se porodijo tudi problemi, kako studijsko ploščo prenesti na oder z drugimi instrumenti. Gre za zahteven proces. Kompletna izkušnja je v teku delovnega procesa in upam, da bomo čez deset koncertov zveneli drugače kot danes.

Živa zasedba Borghesie me vseeno zelo spominja na zasnovo Bast. Kje bi povlekla ločnico med Borghesio in Bast? Ti, Aldo, kot idejni vodja Bast, in ti, Dario, kot spremljevalec Bast.

DS: Sploh ne vidim potrebe, da bi delali ločnico.

AI: Aldo je Aldo, Dario je Dario, Vitja je Vitja, Andraž je Andraž, Irena je Irena …

DS: Bolje se je vprašati o razlikah v delovanju Bast in delovanju Borghesie.

AI: Nekdo je rekel, da celo življenje pišeš en roman. Izkušnje, ki si jih pridobiš skozi leta delovanja, se pač kopičijo in oblikujejo človeka kot umetnika. Razlika je v tem, da je Borghesia bolj v pop žanru in improvizacija je sekundarnega pomena. Pri Bast je bilo prav obratno. Vse je izhajalo iz improvizacije.

AI: Nekoč je prehod od subkulture do mainstreama trajal eno leto. Recimo, Anna Oxa je prišla na San Remo  v punk oblačilu, in to se je zgodilo leto po izbruhu punka. Danes, v dobi interneta, je ta prehod instanten. Nekaj se pojavi na ulici ali v klubih in mainstream že pobere producenta, modnega kreatorja ali filmskega ustvarjalca. Takoj jih inkorporira v industrijo zabave. To je temeljna razlika med nekdaj in danes. 

Borghesia se od nekdaj ukvarja z manipulacijo, družbo, politiko. Temu ostajate zvesti tudi v novih skladbah in njihova vsebina je na plošči tudi manifestativno predstavljena. Dotikate se perečih vprašanj tega trenutka.

DS: Teksti so punkerski. Direktni. Takoj povedo, za kaj gre. Nič ni zavito v vato.

AI: Naša besedila lahko odpoje večina punk bendov. Bi pa povedal, da je kritična misel popolnoma izginila iz pop glasbe. V tem trenutku je subverzivno izkoristiti medij pop glasbe: prek konvencionalne strukture, refrenov itd. skušamo nagovoriti širše občinstvo. Gre za poskus širšega diskurza.

DS: Rada bi nagovorila več kot samo eno subkulturno skupino.

AI: Tako čutiva glasbo. Po drugi strani pa je koncept koncerta povsem punkerski. V živo ne uporabljamo sintetizatorja in matric, vse se izvaja v živo. Torej, imaš humanoide, ki izvajajo glasbo. Igranje v živo prinaša drugačno emocijo. Računalnik je enako nič napak – no, saj se dogajajo, in ko se, je super, ampak načeloma je stvar z računalnikom dokaj statična in sigurna. Pri živem bendu pa so vedno nepričakovane situacije. Z materialom dosti bolj organsko manipuliraš.

Borghesia ste bili aktivni član demokratizacijskih procesov v osemdesetih letih. Kako tri desetletja kasneje doživljate njene rezultate? Ste razočarani?

DS: Razočarani? »Razočarani smo zajedno sa vama i što da krijemo potpuno krahamo i spasiće nas samo vaša reklama.« Definitivno smo razočarani s tem svetom in njegovim funkcioniranjem, ne vem pa, če smo bili kdaj srečni z njim. Mogoče v zadnjih letih socializma, ko je bilo obdobje evforije, ko je civilna družba živela.

AI: Temeljna razlika med tistim časom in danes je ta, da smo takrat imeli utopijo, danes pa ni utopije. Ne govorim samo za Borghesio, ampak za družbo v celoti. To je tragedija.

DS: To je kot razlika med Kitajsko in nami. Kitajski gre na bolje, čeprav so revni, mi smo relativno bogati, a nam gre vse slabše in slabše. In hvala bogu, da se ljudje upirajo. Vstaje so pokazale moč med ljudmi za spremembe. Pokazala se je volja. Reklo se je ne. Če že ne vemo, kaj bi, smo vsaj povedali, česa nočemo.

AI: Ne vemo, kaj hočemo, ampak hočemo takoj, je bilo eno od gesel študentske revolucije.

DS: Ali: bodimo realni in zahtevajmo nemogoče!

AI: Predpogoj, da najdemo odgovor, je, da začnemo postavljati vprašanja. Danes smo v obdobju, ko se bolj tipa kot pa išče odgovore na vprašanja, kako naprej in kaj sploh hočemo kot družba in civilizacija.

DS: Edina utopija so Ciapas, Metelkova, tehnično podjetje v Adrii, ki se je samoupravno organiziralo. Na primer, v puljskem Uljaniku so izpeljali delavsko delničarstvo, na to sem zelo ponosen. Dobro jim gre. Kupili so celo 3. maj na Reki. Tam, kjer kapitalizem šepa, se je treba nečesa spomniti. Žižek pravi, da nas bodo prisilili, da si izmislimo nekaj novega. Mora priti do tega, da se ljudje razjezijo, kot se je to zgodilo na demonstracijah. To ni bil samo en trenutek, ki ga ne bo več. Mislim, da bo tega vedno več. Sprememba ljudi na oblasti ne bo rešila problema. Sama funkcija te določa, kako funkcioniraš. Vsi danes servisiramo kapital in država je servis kapitalizma.

AI: Namesto da bi bila država servis za ljudstvo.

DS: Država bi morala bolj podpirati samoorganizacije in druge avtonomne cone, kjer so se ljudje sposobni sami organizirati. Ponuditi pogoje za delavske prevzeme. To je zame naloga današnje politike, da priskrbi delavcem obvezno udeležbo pri delitvi dobička. Tam, kjer kapitalizem laufa, ga je težko spremeniti, ker si nihče ne želi sprememb. Tam, kjer šepa, morajo ljudje sami vzeti stvari v svoje roke. Drugače nihče ne bo poskrbel za njih.

AI: To se tiče mikroravni skupnosti. Na globalni ravni pa se moramo kot sodobna družba vrniti k njenim temeljem. K francoski revoluciji, ki je propagirala svobodo, bratstvo in enakost. To niso floskule oktobrske revolucije ali česa drugega, to so temelji sodobne civilizacije.

DS: Definitivno smo razočarani s tem svetom in njegovim funkcioniranjem, ne vem pa, če smo bili kdaj srečni z njim. Mogoče v zadnjih letih socializma, ko je bilo obdobje evforije, ko je civilna družba živela. 
AI: Temeljna razlika med tistim časom in danes je ta, da smo takrat imeli utopijo, danes pa ni utopije. Ne govorim samo za Borghesio, ampak za družbo v celoti. To je tragedija.

Pravimo, da se zgodovina ponavlja. Vendar jo ponavlja človek. Ne nauči se veliko od nje. Ko pride na oblast, začne ponavljati napake, zaradi katerih se je uprl in prišel na oblast.

AI: Ljudje naredijo sistem dober ali slab. Prav zato moramo najti nove oblike …

DS: … samoorganiziranja.

AI: … parlamentarizma in nove oblike demokracije na podlagi izkušenj iz preteklosti. Živimo v času, ko so vse ideologije zastarale.

H katerim pa se politične organizacije in gibanja vedno znova vračajo in obračajo.

DS: Prav to me moti pri levičarjih, da so preveč obrnjeni v preteklost. Demokratični socializem mi zveni zelo ponesrečeno za današnje čase. Celo se mi zdi, da so s tem odvrnili velik del ljudi od programa Združene levice, ki je relativno dober.

Ob izidu retrospektivne plošče 20th Century Selected Works sta v intervjuju izjavila za Borghesio, da ste bili med redkimi, ki so samoupravljanje vzeli zares – se pravi v času, ko je bila to uradna državna politika.

DS: Takrat so bila samoupravna podjetja, tega je bilo v Sloveniji še največ v Jugoslaviji.

AI: Tudi pozicija neuvrščenosti v sedemdesetih letih se mi je zdela masterpiece, ki je ljudem po celem svetu dajal upanje. Ko sem bil v Indiji in so izvedeli, da sem iz Slovenije, so to takoj povezali z Jugoslavijo, Titom in politiko neuvrščenih. Ko sem v sedemdesetih veliko potoval na Zahod, po Italiji in v Anglijo, se mi je zdela naša pozicija super, to, da nismo ne Vzhod ne Zahod. Ko sem leta 1977 šel na štop na Češkoslovaško, sem doživel bistveno večji kulturni šok ob prihodu v Bratislavo kot na Dunaj. Zdi se mi neresnično, lažnivo in absurdno, da se danes sami mečemo v ta vzhodni blok. Ko pa sem leta 1979 med obiskom Londona videl socialne razlike, mi je to dalo misliti. A to je kapitalizem? Ne vem sicer, kako je danes v Londonu, ampak takrat je bilo vse krasno in lepo na Oxford Street, ko pa si šel v vzhodni ali južni del mesta, si prišel v svet Mad Maxa.

Koliko so vas nagovorile vstaje?

AI: Bile so prvi poskus samoorganizacije. Na prve vstaje v Kranju smo prišli, a nihče ni vedel, kaj naj naredi, kaj naj pove. Fasciniralo me je, da demonstracij ni organizirala nobena stranka, noben sindikat, noben szdl ali kaj so bili prej, a ljudje so kar prišli. Zelo pozitivno je, da so se zgodile. In upam, da se bodo kmalu spet.

DS: Te demonstracije so odprle prostor, da pridejo novi. Odprl se je prostor, ker je postalo jasno, da staro ni pravo. Kakšnega velikega upanja pa nimam.

AI: Sploh nisem optimist. Petinsedemdeset odstotkov zakonov prihaja iz Bruslja. Po treh različnih vladah, Pahor – Janša – Bratušek, se je videlo, da ko so v opoziciji, govorijo eno, ko pridejo na oblast, zamenjajo ploščo. Imajo isti program, kot ga narekuje Bruselj. Gre samo za kozmetične popravke. Kdorkoli pride, se ne bo zgodilo nič bistvenega. Ne samo v Sloveniji, ampak povsod. V Španiji se je zgodilo isto. Konservativce so na oblasti nasledili socialisti, nato so se vrnili konservativci, in ves čas je bila ista politika. Zdaj nastopajo z lozungi, kot je Vrnite nam dostojanstvo. Hja, kdo pa nam ga je vzel? Kdo je že dvajset let na oblasti? Kaj ste delali do zdaj? In prav zato ne verjamem politični garnituri. Ne vidim šanse, da bi se kaj spremenilo. Politika se osemdeset odstotkov časa ukvarja sama s sabo. Alienirana je od realnega življenja. Pred našimi očmi se odvija kriminal. Država se je zadolžila za milijarde, ki so izginile neznano kam, in zaradi tega ni nobene frke. Nihče ne odgovarja. Imamo primer izbrisanih, ki bo državo stal, ne vemo koliko milijonov, in nihče ne odgovarja, nihče se ne počuti krivega zaradi tega.

Oziroma »izbrisani so krivi, da so bili izbrisani«.

AI: Natančno tako, sploh če bereš forume … Ni osebne odgovornosti. Da manipuliraš z milijardami in jih zagoniš, nisi pa za to odgovoren, se mi zdi nezaslišano. Če prodajalki na blagajni v trgovini zmanjka deset evrov, jih bo morala plačati iz svojega žepa. V primeru milijard pa se ne zgodi nič. Eni se bogatijo, ostali pa se samo čudimo, kakšne bajte rastejo, kakšni avtomobili vozijo po cestah – aha, ta avto je vreden osemdeset, sto tisoč evrov, madona.

Skladba 194 je posvečena Palestini. Bi rešitev vprašanja Palestine ponudila rešitev ostalim svetovnim žariščem?

AI: Zagotovo gre za vprašanje vseh vprašanj, ki traja celo življenjsko dobo. Se pravi, nekdo se rodi, živi, se postara in umre v vojni. Še ena nezaslišana zadeva. Ta tema me je osebno povlekla. Spomnim se črno-belega televizorja s prizori palestinske vojne, zdaj, ko sem star, se ti prizori še kar nadaljujejo. Kako je šele tem ljudem, ki ne poznajo miru, ki več kot petdeset let živijo v vojni. Ta tekst …

DS: … je krik!

AI: … sem bil pripravljen podpisati, ker negira vse barabine, ki se nahajajo okoli in ki so vzrok za te vojne, od Združenih narodov do Fataha, Hamasa, Izraela.

DS: Njihova pozicija je zelo podobna naši, da ne verjamemo nikomur.

AI: Ljudje si želijo samo normalno živeti, iti zvečer v disko, loviti punce in fante, poslušati muziko, se sprehajati ali se voziti s skuterjem.

Bi šli igrat v Izrael?

AI: V Izrael in v Palestino.

DS: V Izraelu je ogromno ljudi, ki se ne strinjajo s politiko svoje države.

AI: To je kot antiamerikanizem. Če si proti politiki ameriške vlade, še ne pomeni, da si proti ameriški kulturi.

Ohranili ste ime Borghesia. V času socializma je bila to provokacija, kaj je danes?

AI: Dobro vprašanje, sploh nisem razmišljal o tem. Lahko se navezuje na buržoazno revolucijo, se pravi na vrnitev k temeljem sodobne družbe: svobodi, bratstvu, enakosti.

DS: Ena interpretacija je lahko tudi, da je to »a name of the enemy«.

NE SPREGLEJTE:


In Borghesia ustvari … ploščo
sobota, 20. september 2014
Ko študent poleti spi, se med knjigami zasliši glasba
torek, 15. julij 2014
Od pekla do nebes: neusahljive zvočne čarovnije Bratka Bibiča
torek, 17. december 2013
Improvizacija – melodija trenutka
torek, 26. avgust 2014
15. jubilej Kreativnega tabora Sajeta
ponedeljek, 07. julij 2014
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
V spomin Branetu Bitencu
četrtek, 11. september 2014
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Sajeta 2013
ponedeljek, 29. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice