SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Nekoč techno. Danes ... techno.

Nekoč techno. Danes ... techno.

Borja Močnik
23. november 2013

Dvojec Random Logic je zaznamoval domačo elektronsko glasbo zadnjih dveh desetletij in odmeval tudi v tujini. Zdaj se vrača z novo ploščo. (Foto: Igor Škafar)
Dvojec Random Logic je zaznamoval domačo elektronsko glasbo zadnjih dveh desetletij in odmeval tudi v tujini. Zdaj se vrača z novo ploščo. (Foto: Igor Škafar)

Naš mini prostor je v teh piškavih dvajsetih letih večkrat postregel z več kot aktualnimi glasbenicami in glasbeniki. Že v 90. letih sta domačo elektronsko sceno večkrat na različne načine, v različnih stilih in različnih navezah močno zaznamovala Miha Klemenčič in Gregor Zemljič, bolj znana po skovanki-oksimoronu Random Logic. Pionirja, pa naj gre za klubsko glasbo, eksperimentalo, glasbo za film, gledališče, ples, komercialo. Skupni imenovalec je eden: sodobna, igriva in zvedava elektronika. Sama pravita na kratko – »techno«. Konec novembra na festivalu Sonica pripravljata prvi skupni nastop po dolgem času. Predstavila bosta svoj drugi album, ki prihaja zgodaj v letu 2014 po prvencu po še daljšem času, nekako trinajstih letih.

Pa začnimo pri začetku, nekje v zgodnjih 90. letih ...

Gregor Zemljič: Bila sva sošolca v srednji šoli, edina na šoli verjetno, ki naju je zanimal acid. To je bilo okoli leta 1989. Miha je sicer imel več te muzike. Na začetku smo bili štirje, delali smo skupaj, delili smo si opremo in studio.

Miha Klemenčič: Menjali smo lokacije in zbirali opremo. Ni bilo trenutka odločitve, da zdaj bomo pa zares delali muziko. Zezali smo se z mašincami, to nam je bilo fascinantno. Opremo smo kupovali brez pretiranega znanja, Roland TR 909 smo kupili po naključju. TB 303 smo iskali dolgo časa, pa sploh nismo vedeli, da se tako imenuje. Mislili smo, da vsak sintetizator lahko dela take zvoke. Potem smo začeli džemati. Leta 1992 so bili že špili. Prve posnetke smo delali pri Branetu Zormanu na večkanalni kasetofon.

GZ: Prvi resni kos opreme je bila ritem mašina Roland TR 909. In je sama po sebi dala tisti techno zvok. Potem smo kupili od Alda Ivančiča Sequential Circuits Sixtrack. Prve komade smo delali tako, da smo mučili 909, sixtrack in iz vinilov dodajali vokale in efekte. Naslednja faza je bil Atari pa sintetizator Juno 106. Vedeli smo, da moramo kupiti sampler. Nekdo nam je poceni prodal Akai S900, hiphop in techno klasiko, ker je mislil, da je pokvarjen. Izkazalo se je, da ni pokvarjen. To je bila cela revolucija. Prvi komadi, ki so bili potem tudi izdani, so bili narejeni na ta sampler, Atari, in sinte ter ritem mašine, ki sva jih že imela. Smo pa takrat iskali analogne sinte po celi Sloveniji in Hrvaški …

MK: Bil je tak čas, da se jih je dalo poceni dobiti, ker je folk šaltal na nove, polifonične sinte. Primož Pečovnik je potem leta 1992 zrihtal koncert v Turistu in takrat se je bilo treba spomniti ime.

GZ: Tudi Aldo Ivančič je bil na začetku zelo pomemben vir informacij. Hodila sva v K4, se z njim hitro nakonektala; poznala sva ga iz Borghesie. Dal nama je bistvene informacije, saj najprej nisva vedela, kaj je sekvencer, kaj je sint. Ko je Aldo imel oddajo Cool Night, smo hodili tja, preko njega sva spoznala Pečovnika in Zormana, Sara Havlička, Torula, Umka, Penka. Kar naenkrat so bili to eventi: cela scena in izmenjava informacij se je začela v kleti starega Radia Študent. Cool Night je zelo pomembna oddaja, edino tam se je vrtelo muziko, ki je bila takrat trend. Pečovnik in Zorman sta prinašala plate iz Londona. Kmalu so nam sugerirali, naj prinesemo svoje komade. Cel žur je bil, ko so na RŠ zarolali nek naš bizaren demo.

MK: In Aldo je rolal naše komade v K4. Zato si bil neizmerno srečen, pa tudi čekiral si sound.

GZ: V času po tem prvem koncertu je izšla kompilacija SLOIRP (Indie Rock Pool), torej sami rockerji, in iz neznanih razlogov so dali zraven en najin komad, najin prvi izdani komad. To je bilo leta 1992 ali 1993. Potem je Pečovnik odprl svojo založbo Matrix Music in za prvo izdajo sva midva pripravila EP. Naslednja plata je bila izdana že v tujini. Po nekem naključju je izšla pri novi založbi – The Black Label – Felixa the Housecata. Midva sva takrat furala anonimnost, kar je bila radikalna napaka, ko danes gledam nazaj. Ta plošča je bila hit, bila je na lestvicah, recenzirana povsod. Špekuliralo se je, kdo jo je posnel, če ni bil to kak Robert Hood ... Nama so te »primerjave« godile, a sva se pri tem zeznila glede prepoznavnosti. Potem je bilo kar nekaj interesa s strani Harthousa, založbe Svena Vätha pa od Novamute ...

MK: Ampak midva sva takrat hitro zamenjala stil, ki jim ni bil več po godu.

GZ: Takrat sva verjetno izpadla naivna, saj nisva imela nobenega managementa, ne znanja, ne izkušenj. Namesto da bi šla delat nekaj na novo, da bi se potrudila, sva založniškemu velikanu Harthouse poslala kar nekaj. Potem pa so bili v teh zgodnjih časih pomembni še rejvi. Največji rejv eventi so bili v Zagrebu, pri nas jih sploh še ni bilo. Nastopali smo na vseh teh prvih rejvih.

MK: Pa kakšni čudaki smo izpadli. Na teh rejvih se je rolala res debilana, happy trance ... In zraven so dali na program nas. Na Undercity Ravu, torej sploh prvem velikem rejvu, sva bila na glavnem odru. Hrvati so bili takrat, kar se tiče eventov, precej pred nami.

Potem pa se je neka manjša infrastruktura le razvila tudi pri nas ... Gavioli, K4 … Pa Nexus, verjetno še kje?

GZ: Ja, nastopala sva na mnogih teh zgodnjih slovenskih rejvih – Gavioli, Sežana ...

MK: Imela pa sva malo prirejen program, ki niti ni bil tako »random« in je bil malo trši ...

GZ: Potem prideta že Celje in Maribor, nekaj velikih rejvov v Avstriji, to je bilo leta 1994.

To je bilo vse zelo prepleteno v resnici. Vsi, ki smo delali zeitgeist muziko, smo sodelovali. Vladal je občutek skupnosti, ne kot danes, ko imaš striktno ločene kruje. Takrat sicer so bile ekipe, ampak je bilo spoštovanje in sodelovanje.

In nekaj let kasneje pride do trenutka, ko je kazalo na neko svetlo prihodnost. Recimo, v reviji Wire je bil showcase slovenske elektronike. Podobno, recimo, kot na ljubljanski sceni hiphopa in funka: s Heavy Les Wanted in Alijem Enom je kazalo, da se bo nekaj zgodilo, a se potem ni. Podobno se je zgodil trenutek, ko se je pojavilo nekaj producentov eksperimentalne elektronike, techna, drum 'n' bassa ... Pa potem zadeva ni odskočila, kot se je zdelo, da bo?

GZ: To je bilo vse zelo prepleteno v resnici. Vsi, ki smo delali zeitgeist muziko, smo sodelovali. Vladal je občutek skupnosti, ne kot danes, ko imaš striktno ločene kruje. Takrat sicer so bile ekipe, ampak je bilo spoštovanje in sodelovanje. Heavy Lesi, recimo, so vedeli, da imava sampler, in so kontaktirali drug kru iz čisto drugega tabora in rekli: »A bi kej naredili skupaj?« Ista zgodba je bila z ogromno muzikami: s Silence sva delala na začetku ... Mislim, da je bilo za vse te žanre takrat veliko možnosti, da bi nekaj ratalo.

MK: Sam tega sicer ne vidim, kot da je to bil nastavek, da bi se zgodilo nekaj velikega. Res je, da smo imeli založbo Tehniko, bili so neki nastavki. A takrat je založništvo tudi globalno začelo propadati. In se je to končalo.

GZ: Midva sva imela takrat odprtih kar nekaj vrat, ki so bila vezana na klubsko kulturo. Ampak po par letih nastopanja po partijih, po gledanju zadetega folka, ki jim je vseeno, kaj delaš na odru, sva se odločila, da bova nehala s tem. In sva šla v teater, delala muziko za predstave, moderni ples, multimedia evente, filme, reklame. Posledično sva tudi stil čisto spremenila in šla delat album, ki je odmik od vsega tega. Prvi rilisi so bili odfukani, potem sva šla v acid, potem sva imela pa tega dovolj. In sva šla v eksperimentalo. Duh časa je bil tak, da so bili režiserji, kot recimo Peljhan, Farič in Morovič, precej odprti. Niso si upali kritizirati. Tako sva jim »prodala« najbolj čudne zadeve. Prvo predstavo sva delala za Matejo Bučar v operi, na premieri pa so hodili ven.

In potem smo dobili vajin prvenec, Numrebs.

MK: Nastala je založba Tehnika. In je bila lahka priložnost za izdajo plate, brez muke, brez iskanja zvoka, ki bo nekomu zanimiv. Brez večjega razmišljanja. Je pa res bil to nek najin novi zvok, ki potem tudi ni dolgo trajal.

GZ: Pomembno je tudi, da je bila Tehnika zanimiva, ker je šla preko Nike, ki je bila takrat v navezi z velikimi založbami, distribucijo pa je imela preko Efe, ki je bila takrat ena glavnih elektronskih distributerjev. In te plošče se je dejansko dosti prodalo, imela je doseg. Prodali smo tri tisoč plat.

MK: Jst sem slišal, da smo prodali 1300 kopij. Je pa res, da je dosti tega šlo mimo naju. Efa nas je resno vzela, plata je bila recenzirana v več časopisih. Potem je šlo vse v franže, Efa in cel trg.

GZ: To je sovpadalo s propadom CD trga, nekaj let kasneje je sledil še vinil. To pomeni, da so vsi ti distributerji propadli, tudi promocijske agencije. Kar naenkrat ni bilo več prodaje.

Kaj pa nagrada, ki sta jo dobila v Franciji za ta prvenec, album Numrebs?

GZ: Ta nagrada je bila nekaj najbolj bizarnega, kar se nama je kadarkoli zgodilo.
MK: Najprej sva mislila, da se je s tem ne vem kaj zgodilo.
GZ: Ja, saj se je, samo nisva tega izkoristila.
MK: Mah, ni se.
GZ: V Le Mondu in v Le République je bilo čez pol strani ...
MK: Pa kaj nama je to pomagalo?

GZ: Nisva izkoristila, ker nisva imela backupa v managerju, da bi to mednarodno napihnil. Nisva imela backupa Ministrstva za kulturo, da bi zaštekali, da lahko to izkoristijo. Francozi so bili začudeni, kako da nobene od naših kulturnih inštitucij to ne zanima.

MK: Kaj sva dobila: nekaj denarja, medijsko izpostavljenost in tri špile. In to kar nekje: v Litvi v enem klubu, ki niti ni bil klub. Čuden eventič z didžeji, ki niso imeli zveze z nama. Potem sva bila v Pragi v Roxyju, super. Ampak zakaj ravno ta mesta: ker je ta radio imel v teh mestih izpostave.

GZ: Oni so skozi to nagrado v resnici furali svojo ekspanzijo in jim je pasalo, da sva midva iz vzhodne Evrope, ker so hoteli na vzhod. Ampak tako vidiva danes. Bizarno je pa to, da ko so ti naši videli, da sva Le Mondu, naju je naša veleposlanica v Franciji povabila na zajtrk. Midva sva bila zmačkana kot opici. In naju je vprašala, kaj bova pila, in je Miha rekel »viski«. Ob devetih zjutraj. In sva dobila viski ... Nismo zaštekali, kako bi to lahko bilo veliko. Ampak se pač ni nič zgodilo. Se pa nisva sekirala.

MK: Sam nisem kaj dosti pričakoval. No, na začetku seveda sem, ampak potem sem hitro poštekal, da to vse skupaj bolj zase delajo.

GZ: Največ nama je pomenilo, da je bil Ludovic Navarre (St. Germain) v komisiji in je vztrajal, da morava midva zmagati, da je to edina dobra plošča. Čeprav so sprva hoteli izbrati nekoga drugega. Te stvari ti nekaj pomenijo na dolgi rok. Da dobiš feedback od nekoga, ki ga ceniš.

MK: Pa tudi Francija je precej drug svet. Najina muzika je pasala bolj v Nemčijo, Anglijo mogoče. Okoli Laurenta Garnierja in Ludovica Navarra je bila neka scena, to je pa to.

Če gremo k novi plati, ki prihaja. Po mojem ni nihče pričakoval nove Random Logic plošče ...

GZ: V bistvu midva nikoli nisva nehala delati. Skupaj sva delala za teater, veliko predstav. Iz glasbene scene sva se pa po prvencu umaknila.

MK: Samo sešni so se zelo razredčili. S Faričevo predstavo Krog v telesu, kvadrat v glavi sva naredila nov nastavek. Spomnila sva se nekega novega koncepta dela, predstava je bila v Štihovi dvorani in sva jo delala v surround soundu. Takrat sva to sama programirala, ni bilo še surround matric v programih. Sva morala dejansko kvadratke premikati, da se je zvok vrtel. Takrat sva začela delati na nov način, eksperimentirati. Zelo redko sva se dobivala, zadnji dve leti pa bolj intenzivno.

GZ: Prišlo je do tega, da nisva bila več mlada. Prodaje plošč ni bilo več, nisva imela več ambicij biti didžeja.

MK: To se nama je precej hitro zagnusilo ...

GZ: V enem trenutku vsega skupaj nisem mogel več gledati. To je bil takrat vrhunec konzumacije ekstazijev in je bilo na nek način grozno. Posledično je bilo treba najti alternative. Šel sem v produkcijo bolj komercialnih zadev, ogromno sem miksal, si ustvaril job. Vedno bolj je šel fokus v stvari, ki so v bistvu poklic. Pa tudi oba sva dobila otroke. In čas je začel drugače teči. Vse se je malo ustavilo nekje leta 2003, od leta 2008 se je začelo spet nekaj dogajati, zdaj, ko so se stvari malo normalizirale, pa sva zadnji dve leti bolj intenzivno delala na tem materialu. Koncept je pa precej starejši.

MK: Ja, zadnji dve leti sta zares pomembni. Prej je minilo tudi kako leto, ne da bi se sploh dobila.

Mislim, da je sedaj pravi čas. Smo v času, ko se bo zgodilo ogromno nove muzike. Pa ne mislim, da midva delava novo muziko. Sva le toliko stara, da delava nekaj, kar ima drug duh časa. Trenutno pa se ful dogaja, ta debilizem v mainstream popu je prišel do tako retardirane faze, da se mora zgoditi revolt. In muzika, upam, da bo šla v drugo smer. 

A se je le zgostilo ...

GZ: Ja, mogoče je tudi prav, da je minilo toliko časa. Mislim, da je sedaj pravi čas. Smo v času, ko se bo zgodilo ogromno nove muzike. Pa ne mislim, da midva delava novo muziko. Sva le toliko stara, da delava nekaj, kar ima drug duh časa. Trenutno pa se ful dogaja, ta debilizem v mainstream popu je prišel do tako retardirane faze, da se mora zgoditi revolt. In muzika, upam, da bo šla v drugo smer. Tako kot, recimo, v 90. letih, ko je bil velik globalni družbeni premik in se je posledično zgodila nova muzika na vseh področjih, ne le v elektroniki, zgodil se je grunge, spopulariziral hiphop ... Mislim, da to lahko pričakujemo tudi sedaj, v naslednjih par letih. Možno, da sem idealist, a vedno več dobre muzike slišim, vedno več folka proba delati nekaj drugačnega. Kot je v vsaki generaciji bila neka muzika, ki je pomenila odpor proti mainstreamu, mislim, da ima abstraktna elektronika plodna tla glede na debilizem in popularnost EDM-a trenutno. Tudi v drugih žanrih je podobno. Nočem reči, da to midva delava; nova generacija ima odgovornost, da stvari premakne. In mislim, da bo, da je to normalen cikel. Nisva se obremenjevala z deadlinom, s tem, kakšna naj bi bila plata, niti s tem, da bi bila všečna. Nisva poslušala druge muzike. Delala sva le, kar nama je dogajalo. In če nama ne bi Martin Bricelj že parkrat zatežil, če bi lahko že končno kje nastopala, ponujal je koncerte. Če se na koncu ne bi zmenili za festival Sonica, je vprašanje, če bi tako hitro to naredila. Rekla sva si, da je optimalna prilika, da naju nekdo zbrca v rit in to končava. Imam pa res občutek, da bomo v naslednjih letih priče mnogih zanimivih muzik, ki bodo imele gibanja in scene. Ne govorim, da je najina plošča del tega, ampak da se dogaja premik. Koncept Random Logic pa na nek način ostaja isti ves čas: prvenec je nosil nalašč zatipkan naslov Numrebs, na novem sajtu je sedaj citat Franca Berardija, ki govori o napakah, nepravilnostih ...

GZ: Zmeraj smo delali po principu, da smo sestavili setup sintov, ki so nam bili dostopni, jih zvezali v organizem in se je eno obdobje delalo s tem. In ta setup je zgeneriral nek stil. Prvenec je narejen bolj ali manj s samplerjem. Kupila sva state of the art sampler in sva lahko delala stvari, ki jih prej nisva mogla. Na novi plošči je vse bolj brez pravil. Ker imava ogromno več znanja pa opreme. Ko se zmeniva za sešn, ni pravila, kaj bova počela. Zmerom je neka unikatna kombinacija sintov, ritem mašin ...

MK: Glasbeno gledano, ni nič novega. Vedno sva se šla muziko, ki ni nastala iz strašnih idej, ampak iz procesa dela. Hotela pa sva tudi odklon od tega, kako se večina elektronske glasbe dela danes. Da ni 4/4 glasba, da je prepletanje različno dolgih sekvenc. Pa analognost, live element, da se vrti gumbe čez celo kompozicijo in se to posname in potem ne spreminja več. Da so sešni, overdubbing.

GZ: Kontinuirani tejki so to. Praktično ena zadeva ni zaloopana. Komadov nisva začela delat v klasičnem loop smislu. S par sinti sva naredila nek setup, bazo. Naredila osnovni loop, potem to snemala in zraven džemala. Naslednjič sva zvezala čisto druge sinte in na bazo na novo sintetizirala zvoke, spet džemala in snemala. Nisva uporabljala nobenih presetov. Vsi zvoki so sintetizirani iz nule. Večina novodobnih producentov je lenih in se jim ne da delati enega ključnih elementov elektronske glasbe, to pa je sound dizajn. Zanašajo se na terabajte obstoječih, ready made semplov. Ogromno je momentov, da sva na plati uporabila samo en prdec od 5-urnega sešna. No, ampak iz teh sešnov sva sestavila majhne momente, ki so se začeli med seboj pogovarjati. Ratale so zanimive zgodbe. Včasih ti vzame ogromno časa, da narediš en mali element. Danes prevladuje mentaliteta, da je komad treba končati v šestih urah, zmasterizirat in poslat na založbo. Tako se danes generira »šum«. Večina plesne elektronske muzike je narejene kot vaja v slogu in je nojz. Naslov plate je π, krog. Idealno opisuje najin proces. Vse bazira na nekih loopih, ki pa hkrati niso pravilni. Ti krogi so različnih obsegov. V enih momentih se srečajo in grejo narazen. Ta π ne referira na matematiko, ampak na organsko formo muzike, ki je krog, ki ni ravna linija. V naravi ni ravnih linij.

MK: Midva nisva šla igrat π, ampak sva π poimenovala to, kar sva igrala, naredila.

Včasih ti vzame ogromno časa, da narediš en mali element. Danes prevladuje mentaliteta, da je komad treba končati v šestih urah, zmasterizirat in poslat na založbo. Tako se danes generira »šum«. Večina plesne elektronske muzike je narejene kot vaja v slogu in je nojz. Naslov plate je π, krog. Idealno opisuje najin proces.

GZ: π je številka, ki se ponavlja, po drugi strani pa je neponovljiva. In to dobro simbolizira najin način dela. Kar sva naredila v enem sešnu, je neponovljivo. Tudi če bi iste sinte še enkrat zvezala, ni šans, da bi dobila iste rezultate. Tudi ne shranjujeva. Vse sproti briševa in začneva iz nule, iz kroga. Ne gre za čaščenje matematike, ampak poskušava najti povezavo med glasbo, ki je okrogla, in elektroniko, ki naj bi bila kvadrat. To se je izoblikovalo skozi proces. Če pa gremo nazaj, so prve Random Logic plate narejene po čisto istem principu. Imeli smo ritem mašino, TB 303, pa še kaj, in to se je manualno manipuliralo. In glavni point je po mojem, da midva to muziko igrava, najin inštrument so pa gumbi. Ne pritiskava tipk, ne praskava žic, nimava loka, ampak vrtiva gumbe. Tega ne delava z računalnikom, ampak z inštrumenti, ki pa so večinoma neki analogni sinti.

Na zadnje vprašanje si, Gregor, nekako že odgovoril s svojim »idealizmom«. Vprašanje je: ali je glasba v smislu izraznosti, ki zahteva neko resnejšo pozornost in poznavanje, sploh še možna? V času, ko je piljenje nekega zvoka pomembnejše od kompozicije, ko so poslušalske navade precej razdrobljene in individualizirane.

GZ: 70 % populacije, ki posluša muziko, jo posluša na slušalke. Nekoč socialni dogodek je ratal čisto individualen. In meni najina plošča sploh ne funkcionira v okolju, kjer jo posluša več ljudi hkrati. Tudi na najinih testih se je tako izkazalo. Cel koncept poslušanja se je spremenil. Na glavo daš slušalke in padeš v ta svet. Ljudje bodo rekli, da to vodi v propad, v desocializacijo, a mislim, da je to normalna evolucijska faza. Muziko danes pač poslušamo večinoma v svojem osebnem okolju. In to je eden od razlogov, zakaj je najina plošča kontinuirana, da se en komad preliva v drugega. Ko padeš v ta film, v njem ostaneš. Zraven bodo precej integralen del še vizualije Marka Vivode in Gašperja Milkoviča Biloslava. Ta plošča bo tako morda izšla tudi na Vimeu. Probali bomo narediti tudi binaural verzijo plošče, torej izključno za poslušanje na slušalkah. Kar omogoča drugačno senzualno izkušnjo. Ta album je za naju tehno, čeprav bo veliko ljudi čudno gledalo, ker danes pač techno pomeni nekaj zelo uniformnega in dolgočasnega. Ko sva začela delati muziko, sva hotela delati techno. Tako je še danes. 

NE SPREGLEJTE:


Najbolj prepričljiva zbirka domače (ob)elektronske produkcije doslej?
petek, 29. avgust 2014
Izrazito dvorezen meč
četrtek, 06. avgust 2015
Radio Študent friendly bend
torek, 30. september 2014
Ne verjamemo nikomur
torek, 15. julij 2014
Z biciklom nad naveličanost glasbene publike
torek, 08. september 2015
Spet treska
sreda, 13. marec 2013
Specifika klubske kulture
torek, 30. april 2013
Remiksanje domače godbe na 'zibajoči' strani alp
petek, 13. september 2013
Novo poglavje slovenske elektronike?
sreda, 13. maj 2015
Lifecutterjev debitantski sunek
sreda, 06. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice