SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Neposlušno – tveganje improvizacije kot razpiranje polja možnosti muzikalnega

Neposlušno – tveganje improvizacije kot razpiranje polja možnosti muzikalnega

Žiga Pucelj
29. november 2012

Pianistka Neža Naglič in basist Jošt Drašler sta v zaključku ponudila res odziven in zanju zagotovo zelo ploden dialog, ki je ponudil mnogo tudi kot zaokrožena zvočna podoba. (foto: Zavod Sploh)
Pianistka Neža Naglič in basist Jošt Drašler sta v zaključku ponudila res odziven in zanju zagotovo zelo ploden dialog, ki je ponudil mnogo tudi kot zaokrožena zvočna podoba. (foto: Zavod Sploh)

Med 15. in 17. novembrom je v poslopju Centra kulture Španski borci v Ljubljani potekal festival, provokativno imenovan Neposlušno. V organizaciji Zavoda Sploh je seveda slonel na programu, ki se je osredotočal na glasbene prakse svobodne improvizacije, vendar je Neposlušno zaznamovala predvsem predstavitev specifične skupnosti mladih glasbenikov, zbranih okoli Tomaža Groma – obraza za iniciativo Zavoda Sploh in dandanes verjetno najprodornejšega domačega improvizatorja, ki pa se sceni na dlani ne izpostavlja v mecenski ali mentorski vlogi, temveč je sam le eden v celoti, ki je najmočnejša takrat, ko deluje v značilni integralni, heterogeni množičnosti.

V dneh festivala je poslušalcem vsaj neformalno postala na voljo tudi istoimenska zgoščenka Neposlušno. Dvojni plošček je nastal v okviru delavnice Raziskava refleksija, ki že nekaj let redno, vsak torek, poteka v prostorih Španskih borcev. Ta nova izdaja razkriva ves potencial neizprosno skoncentriranega kreativnega delovanja, ki se je akumuliral v teh letih, in ne skriva ambicij, da se jo opazi tudi zunaj že izgrajenih domačih igrišč. Ob že mednarodno profiliranih založnikih Zavoda Sploh ter L'innomable ji ta priložnost zagotovo ne uide. Prvo zunanjo refleksijo prinaša že sam plošček. V spremni besedi Eddieja Prévosta je zapisano: »Ob poslušanju del na dvojni zgoščenki sem začutil, kako so glasbeniki obdelali nekatere od zgoraj omenjenih idej, da bi ustvarili novo, pozitivno in procesualno vrsto glasbe. Tak pristop je zahteven in tvegan.«

Eddie Prévost je nepogrešljiv element v celotni zgodbi ne le samega festivala, na katerem je v okviru legendarnega pionirskega kolektiva AMM tudi nastopil, ampak predvsem historičnega pojava prakse svobodne improvizacije ter specifične globalne skupnosti in njenega načina delovanja, ki si ga je v svoji pobudi vzel za zgled tudi Tomaž Grom. Zgornjemu citatu tako hitro lahko dodamo manjkajoče navezave: gre za ideje, ki so v središču prelomnega pojava svobodno improvizirane glasbe zadnje tretjine dvajsetega stoletja in njene poti v globalno sodobnost. Eddie Prévost je preprosto eden ključnih mislecev in nosilcev teh idej.

Tako pridemo do točke festivala svobodno improvizirane glasbe, ki na več nivojih realizira ideje svobodne improvizacije kot zvočne in seveda glasbene prakse, predstavlja pa tudi performativni moment ideje »nove, pozitivne in procesualne vrste glasbe«, kot se izrazi Prévost. Poleg treh večerov koncertov domačih in tujih glasbenikov v duetih je festival Neposlušno uresničil še tridnevno delavnico pod vodstvom Prévosta ter predavanje »Improvizirane godbe: sociološki pogled« Iča Vidmarja.

V dneh festivala je poslušalcem vsaj neformalno postala na voljo tudi istoimenska zgoščenka Neposlušno. Dvojni plošček je nastal v okviru delavnice Raziskava refleksija, ki že nekaj let redno, vsak torek, poteka v prostorih Španskih borcev. Ta nova izdaja razkriva ves potencial neizprosno skoncentriranega kreativnega delovanja.

Delavnica je po besedah prisotnih glasbenikov pričakovano ponudila podobno pozitivno izkušnjo, kot so je vajeni z rednih torkovih srečanj, vendar v dobrodošlem smislu drugače izzivalno in refleksivno. Predavanje Iča Vidmarja je načelo teme improvizacije s širše perspektive, in temu primerno bolj poglobljen je bil zato tudi zgodovinski in družbeno-politični pristop k dani problematiki. Odprlo se je nekaj polemičnih vprašanj, ki zadevajo naravo improviziranega muziciranja, in se v razmislek ponudilo nekaj misli o tem, kako svobodno improvizacijo in njeno inherentno muzikalnost doživljamo ter tolmačimo. V navezavi na koncert dua AMM s petkovega večera, denimo, je iz zelo osebne perspektive Vidmar pripomnil, da se mu je zdel lep. Lep je pridevnik, ki se ga je avtor največkrat ogibal, tokrat oziroma v tem času in v danem kontekstu pa očitno vnovič premišljuje o njegovi pomenljivosti in se z njim loteva polja muzikalnosti svobodno (pa tudi sicer) improviziranih »godb«.

Ker je Vidmar predavanje načel s polemičnim vprašanjem o možnostih, ki so na voljo improvizatorju v vsakem trenutku muzikalne igre ter temu priključil še problem »prave« izbire in ker je na ta vprašanja poskušal podati spekulativen odgovor, ki pa ni izzvenel v pravem teoretskem ali nagovornem smislu (in tudi ni razvnel resne izmenjave mnenj), bom razmislek koncertnega dela festivala začel s še enim navedkom iz spremne besede k plošči Neposlušno. Eddie Prévost takole zapiše: »Karkoli že je to čedalje bolj razširjeno gibanje za novo glasbo, to zagotovo ni iskanje univerzalnega odgovora. Če kaj, je njegovo vodilo prej univerzalno iskanje odgovorov.«

Uvodni štirje dueti četrtkovega večera so hitro izrisali temeljne koordinate specifične »pozitivne in procesualne« vrste glasbe slovenskih improvizatorjev v bolj splošnem »univerzalnem iskanju odgovorov«. Ti prvi štirje dueti domačih improvizatorjev Andreja Fona, Domna Gnezde, Sama Kutina, Marka Jeniča, Vitje Balžalorskega, Boštjana Simona, Jošta Drašlerja in Neže Naglič so nakazali pozitivno »naravnanost do« – namreč pripravljenost na iskanje zunaj izdelanih polj udobja vsakega posameznika. Procesualnost njihovega izvajanja se je izkazovala v bistvenem momentu, ki ga je zavzemal tekoči trenutek improvizacije, ko se muzikalnost sestavlja sproti skozi kvalitete igranega. Izkazali so tudi univerzalno iskanje odgovorov, ki seveda porodi vse vrste izraznosti in vzdušja, od začetnega previdnega tipanja in prebijanja zadrege, vidne nesproščenosti pa do pokončne in zadovoljne zaokroženosti, izrednih momentov plodnega raziskovanja in vseh posebnih inspirativnih detajlov zvočenja posameznih glasbenikov. Po mojem mnenju je znotraj te širše slike uvodno zagonetnost in napeto vzdušje zares prebil šele zadnji duet z Joštom Drašlerjem na kontrabasu in Nežo Naglič na klavirju ter deloma igra Vitje Balžalorskega na električni kitari v predhodnem duetu z Boštjanom Simonom. Drašler in Nagličeva sta v zaključku ponudila res odziven in zanju zagotovo zelo ploden dialog, ki je ponudil mnogo tudi kot zaokrožena zvočna podoba. V nasilno poenoteni sliki štirih duetov se je dalo zaznati logično mejnost: preizkušanje formata, preverbo in refleksijo načel, pa tudi občasni zdrs v za dani kontekst nekoliko manj posrečene moduse glasbenikovega udobja in tehničnih omejitev.

Prvi koncertni večer sta zaključila korejska čelistka Okyung Lee ter Nemec Thomas Lehn na analognem sintetizatorju zvoka. Čeprav njun set ni ravno dosegel izredno visokih pričakovanj, je treba poudariti, da bi lahko Leejeva v vsakem trenutku z nepričakovano potezo iztirila Lehnov na trenutke premočan tok (tudi v glasnosti), vendar se za to ni odločila. Tako sta odigrala suveren kos bolj ali manj vzdržljivostnega zvočenja, ki pa bi nedvomno lahko ponudil tudi še kaj več.

Prvo uro drugega večera so spet zaznamovali dueti slovenskih glasbenikov. Marko Karlovčec in Ana Kravanja sta večer otvorila kot stalni sestav, ki je predstavil svojo novo ploščo. Ker so njuna glasbena soočenja bolj redna in konceptualni poudarki močnejši, je njun koncert izzvenel bolj dovršen kot večina drugih nastopov domačih improvizatorjev, a zdel se je manj tvegan. Sledila sta jima Samo Kutin in Vid Drašler, ki pa sta, prav nasprotno, pripravila izjemno tvegan nastop. Kutin je z uporabo kontaktnih mikrofonov soočal siceršnji slišni zvok svojega Hurdy Gurdyja s surovo zvočnostjo v materialih mehanizma prav tega, čemur je Vid Drašler na tolkalih sledil z izurjeno koncentracijo, usmerjeno v trenutek. Kot zadnja sta Irena Tomažin in Matija Schellander odzvočila kompakten set, v katerem sta se pogovarjala ozvočeni glas in kontrabas. Gre za izkušena glasbenika, ki sta pokazala, da lahko kljub ad hoc soočenju podata prepričljiv rezultat.

Petkov večer sta zaključila že večkrat omenjeni Eddie Prévost na tolkalih in njegov dolgoletni sodelavec John Tilbury na klavirju. Ali sloviti AMM v zadnji, duo različici. Preprosto rečeno, Prévost in Tilbury sta verjetno odigrala enega izmed vrhuncev v naboru koncertov improvizirane glasbe v našem prostoru, in sicer tako v zvočnem kot konceptualnem smislu. Njun lahkotni, izdelani in v temelju raziskovalni izraz druži različne ekstreme improvizacije. Njuna kilometrina in obsežna praksa ter idiosinkratičnost njunega zvočenja morda postavljajo paradokse izrečenemu raziskovanju, vendar sestav AMM res pokaže, da se v svobodni improvizaciji skriva veliko glasbe in da je v temelju te glasbe iskanje in nato izpeljava odločitve v trenutku. V izjemnem zvočnem vzdušju je koncert navdušil poslušalce in vzpostavil edinstveni moment glasbene lepote.

V dodanem sklopu cikla Neforme sta zadnji večer otvorila Švicar Jonas Kocher na harmoniki ter grška plesalka Daphni Stefanou. Kocher je svoj zvočni nastop ves čas opremljal s telesno gestikulacijo, ki jo je v drugi polovici razvezal v gibanje, v korakanje po odru, ter s tem še poudaril umeščenost plesalca, plesalke v zvočni svet, umeščenost v dvojnost (ali širše, v svet), ki pa ji s svojo pojavo ne more uiti niti sam, čeprav se ob pogosti gesti zaprtih oči pri poslušanju improvizirane glasbe nanjo največkrat pozabi.

Festival Neposlušno sta zaključili mladi norveški glasbenici Vilde Sandve Alnæs na violini in Inga Margrete Aas na kontrabasu ter z dvema kosoma navdušili sobotno občinstvo. Predstavili sta se z nastopom, kakršnega ob takih priložnostih nismo najbolj vajeni. Predvsem se je njuna izjemnost kazala v prepoznavni šolani glasbeni izraznosti, v virtuoznosti, ki je, vsaj tista akademsko pojmovana virtuoznost, znotraj polja svobodno improviziranih glasb največkrat upravičeno zapostavljena. O njunem nastopu težko rečemo več kot to, da sta predstavili izjemen dialog med muzikalnostjo v bolj klasičnem smislu in muzikalnostjo sodobnega svobodnega improviziranja z zvočnostmi razširjenih tehnik igranja vred. Žal je v današnjem svetu tako soočenje prav posebej nepričakovano – o tem je bilo nekaj povedanega v okviru sobotnega predavanja – in to v škodo vseh vpletenih strani. To škodo sta s setom, ki je v čudenju navdušil, ponazorili še kako nazorno.

Norveški glasbenici sta s tem dokončno osmislili očitni programski lok festivala, ki je potegnil črto raznolikosti skozi muzikalne pristope in muzikalne (z)možnosti sodobne prakse svobodne improvizacije v polju glasbe ali zvoka in širše. V pričakovanju nadaljnjih delavnic, koncertov, izdaj in novih festivalov je tako Neposlušno minilo v zelo pozitivnem vzdušju, z muzikami na visoki ravni in v očitno zadovoljstvo vseh vpletenih, tudi publike, ki se je tokrat zelo izkazala.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice