SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Neposredni black metal z Obale

Neposredni black metal z Obale

Gašper Prus
14. december 2012

Somrak s četrto ploščo utrjujejo svoj black metalski zvok.
Somrak s četrto ploščo utrjujejo svoj black metalski zvok.
Somrak: 
The Blackwinged Serpent Crowned
(Necroterror Records, 2012)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/Somrak - The Blackwinged Serpent Crowned - 02 Emblem Is The Malodorous Blood.mp3

Somrak: Emblem Is The Malodorous Blood

Že od nekdaj Slovenija premore nekaj glasbenih fenomenov, ki so bolj kot na domačih dvoriščih prepoznavni na tujih. V mislih imam predvsem v podtalju delujoče bende, saj so se tisti z večjim dosegom pač izvažali redkeje. Domače klubovje se hitro premaga, z veliko sreče pa je mogoče organizirati krajše turneje po drugih evropskih državah, kamor se občasno poda tudi kvartet Somrak. V eni od prejšnjih recenzij sem govoril o fenomenu zasedbe Leechfeast, danes je na vrsti podobna zgodba, le da ima ta malce več zgodovine. Zasedba Somrak je za razliko od prej omenjene ustvarjalna že vsaj deset let, a se ne drži kontinuitete; s čimer ni seveda nič narobe. Glede na to, da kakega od članov Somraka najdemo tudi v katerem drugem bendu, so redke izdaje toliko bolj logične.

Somrak izhaja iz polja black metal muzike, ki je na Slovenskem dolgo nazaj imela veliko predstavnikov. Prva skupina, ki je zapihala s tem vetrom pri nas, je bila najverjetneje Noctiferia, veliko pa je bilo predvsem zasedb, ki so se pojavile in nato precej hitro poniknile. Torej je Somrak že kar uveljavljena zasedba, ki pa je z dotičnim žanrom pri nas trenutno kar malce osamljena. Dejstvo, ki s tem precej sovpada, je tu seveda, da se black metal v svoji prvotni formi pojavlja vse redkeje tudi drugod. Trenutno je fenomen žanra ta, da so ga posvojili predvsem ljubitelji hardcorovskih, crusterskih, sludgerskih in še kakšnih struj ter ga zavili v počasnejšo izrazno obliko. Prvotno je bil je black metal glasba zelo hitrega tempa, sedaj pa se vse pogosteje pojavlja v kombinaciji z doom metalskim izročilom. Zakaj omenjam to, kar s samo glasbo benda Somrak na prvi posluh nima veliko skupnega? Zato, ker se ta zasedba v osnovi drži prvinskega zvoka tega žanra, ki se je v osemdesetih letih rodil v skandinavskih državah, in kljub temu ohranja svežo formo.

Plošča The Blackwinged Serpent Crowned je drugi celovečerec zasedbe in hkrati četrti nosilec zvoka, s katerim se predstavlja. Poprej je izdala seveda še prvenec in dve deljeni (split) vinilni plošči. Kot zanimivost še to, da je nova plošča izšla pri založbi Necroterror, ki ima sedež v eni bolj popularnih držav, namreč Cipru.

Fantje se ne postavljajo s kakšno pretencioznostjo, ki bi, roko na srce, njihovemu izrazu prej škodovala kot koristila. Veliko raje kot h klasični metal se nagibajo k punk estetiki zvoka in komponiranja. In Somrak je metal zasedba, natančneje black metal zasedba, vendar se skozi stranske kanale v njeni glasbi pretakajo še kriki kakšnih opojnejših žanrov.

Forme novih materialov se na prvi posluh od tistih s prvenca bistveno ne razlikujejo, vendar gre za veliko bolj izpiljen skupek šestih skladb, ki se seštejejo v dobrih štirideset minut. Da, Somrak je epski in to je verjetno njegovo najmočnejše orožje. Repeticija torej. Ploščo krasi ta lastnost, da je štiriminutna skladba ravno toliko zanimiva kot tista, ki jih ima dvanajst. To gre pripisati razgibanemu kitarskemu delu, ki pogosto zapelje na področje drona, na katerem vztraja enkrat dalj časa, drugič manj. Ob tem nastane nekakšen rušilen zvočni zid, ki je zgrajen z minimalnim številom kitarskih rifov, ti pa so v bistvu rdeča nit zasedbinega sporazumevanja. Vokal in boben sta pri tem zvesta sledilca in ne predstavljata večjega presežka oziroma s svojo linearnostjo redko usmerita pozornost nase. In to ne glede na dejstvo, da bobnar tri četrt svojega dela ponudi v blast beat načinu bobnanja. Izražanje skozi nekakšno primitivno formo je najverjetneje tista osnova, ki si jo je kvartet zamislil. Načelo je pač minimalističen pristop v kar največjem obsegu in s tem želja, da se iz zvoka iztrži čim več.

Priznati je treba, da je Somraku to z drugo ploščo uspelo. Fantje se ne postavljajo s kakšno pretencioznostjo, ki bi, roko na srce, njihovemu izrazu prej škodovala kot koristila. Veliko raje kot h klasični metal se nagibajo k punk estetiki zvoka in komponiranja. In Somrak je metal zasedba, natančneje black metal zasedba, vendar se skozi stranske kanale v njeni glasbi pretakajo še kriki kakšnih opojnejših žanrov. Predvsem v trenutkih neusmiljene in čvrste repeticije, ko zelo močno zadiši po psihedeliji.

Še ena zelo pomembna točka zaznamuje novo ploščo tega kvarteta. Zvok namreč. V 21. stoletju, ko je metalska produkcija izpopolnjena do potankosti, ko bendi med seboj malodane tekmujejo, kateri bo imel bolj anorganski oziroma umeten zvok, ko je neke klasične metal žanre resnično težko ujeti v normalni produkciji, se Somrak odloči, da bodo skladbe zavite v tako rekoč garažno produkcijo. To je ob izraznem pristopu skupine le še logična sklenitev kroga, ki zagotovo predstavlja enega od presežkov domače metal produkcije zadnjih dveh desetletij.  

NE SPREGLEJTE:


Thrash na maksimumu
torek, 15. januar 2013
Skorajšnji premik izven okvira
nedelja, 10. marec 2013
Glasbeni kolaž nekega obdobja
ponedeljek, 04. marec 2013
„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko
sreda, 02. januar 2013
»Alter šlager« kot žanrska invencija
četrtek, 17. januar 2013
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Z ljubeznijo, John Lennon
torek, 05. februar 2013
Wagnerjeva obletnica z Večnim mornarjem
petek, 01. februar 2013
Vzvišena in razkrojena zvočna narativnost
četrtek, 27. december 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice