SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Nežni fast forward

Nežni fast forward

Izak Košir
08. april 2016

Perfect You sporoča, da je poudarek tudi tokrat na estetiki, minimalistiki, neumrljivi romantiki, toda ritem njenega srca zdaj bije hitreje, živahneje, morda celo ne več tako zelo usodno.
Perfect You sporoča, da je poudarek tudi tokrat na estetiki, minimalistiki, neumrljivi romantiki, toda ritem njenega srca zdaj bije hitreje, živahneje, morda celo ne več tako zelo usodno.
Balladero:
Perfect You
(samozaložba, 2016)

Zbogom, melanholija, tako bi lahko podnaslovili drugo ploščo Dominika Bagole, glasbenemu svetu bolj znanega pod vzdevkom Balladero. Njen naslov, Perfect You, sporoča, da je poudarek tudi tokrat na estetiki, minimalistiki, neumrljivi romantiki, toda ritem njenega srca zdaj bije hitreje, živahneje, morda celo ne več tako zelo usodno. A ne prehitevajmo, hitrost spet ni tako hitra. Še vedno govorimo o baladah, o počasnem rocku, o hibridu med Coldplayjem in Nickom Cavom, ki ga poganja nežni fast forward.

Sprememba tempa in ozračja se ne zdi pričakovana, kot tudi ne nujno potrebna, vsekakor pa je pozitivno presenečenje pri glasbeniku, ki se ne boji izleta po drugem pasu, če že ne po drugi poti; kajti če smo realni, smer pravzaprav ostaja ista. Bagola je že na prvencu Club Duece našel svoj zvok in izraz, zdaj ga zgolj nadgrajuje in v njem išče zrelejše aspekte. In včasih je zrelost v glasbi tudi kanček poskočnejša, kar morda namiguje na to, da se izvajalec ne jemlje tako smrtno resno, da bi podcenjeval svoje poslušalce.

Balladero kljub kakovostni izvedbi, izjemni melodičnosti in poslušljivosti, ki bi jim brez sramu lahko rekli radio friendly, ostaja v senci mainstreama slovenske glasbene scene. In to kljub temu, da gre za t. i. celostni paket, ki funkcionira tako na promocijski in vizualni ravni kot na glasbeni in ustvarjalni. To je pravzaprav tisti pop, ki bi si ga morale želeti vse domače radijske postaje in h kateremu težijo tako kritiki kot uredniki in poslušalci. Morda pa čas Balladera šele prihaja? Mesto zasedbe Silence, ki je porinjena precej bolj v alternativo in avantgardo, je namreč že zasedeno. Težko bi bilo ugibati, ali se bo na tako majhnem prostoru odprlo še kako povsem novo mesto, zagotovo pa lahko trdimo, da je Balladero v svoji ligi na slovenski glasbeni sceni osamljen. Na tej ravni, s to izvedbo, v višjem kakovostnem razredu. In iz enakih razlogov ga morda prav zato čaka zanimivejša pot zunaj naših meja. Za ustvarjalca to niti ni nujno slabo, ravno nasprotno pravzaprav, saj se brez konkurence in zdravega rivalstva lahko začne kaj hitro ponavljati in vrteti v začaranem krogu.

A preden začnemo sanjati o večnih sanjah o tujini in načrtih, kako se tam (ne) da uspeti, se za trenutek posvetimo plošči Perfect You. Druga je vedno nehvaležna. Če udariš mimo vdrugo, lahko ogroziš svojo kariero. Žal je res tako. V drugo vsi polagajo upanje, in če razočaraš, jih po vsej verjetnosti tretja ne bo zanimala. Dominik Bagola si lahko oddahne, saj mu je uspelo naša ušesa ostro napeti tudi tokrat, kar je presenetljivo glede na to, da je predvsem za klavirski pop rock značilno, da se rad ponavlja in reciklira, ponavadi v nedogled.

Pod producentsko taktirko se je podpisal priznani nemški glasbenik Uwe Bossert, sicer kitarist skupine Reamonn in soavtor njenih hitov, kot sta Supergirl in Tonight. Snemanje plošče je zato potekalo v Nemčiji, v studiih Achtung Music v Münchnu. Bagoli, ki je sedel za klavirjem in pesmim posodil glavni vokal, se je pridružila mednarodna ekipa studijskih glasbenikov: Sebastian Rotard (Marie & the RedCat, Sidewalkers) na bobnih, Hubert Steiner (Thees Ullman, Carpet) na bas kitari, na plošči pa sta sodelovala še producent Bossert na akustični in električni kitari ter Mirna Bogdanovič na spremljevalnih vokalih.

Od desetih skladb jih je osem v angleščini, dve sta slovenski. Prva od slednjih, Zlati časi, je kot promocijski single dobila tudi vizualno podobo v obliki videospota. Omenjeni komad je izveden v slogu The Black Keys z malo več soula kot bluesa in rocka ter malo manj surovosti in malo več čistosti. »Zlati časi pridejo počasi, v zlati časi lesk odteče hitreje, kot se zdi ... Vsi smo isti, le še statisti«, tako prepeva Bagola, ki mu tudi v slovenščini uspe skovati kar nekaj zanimivih pesniških stihov. Druga »obvezna« (tako je pač le lažje priti na radijske valove) slovenska pesem je Le bdi, ki se zanaša na akustično kitaro in spominja na marsikatero slovensko kantavtorsko stvaritev (tiste boljše, da se razumemo): »Ko ti boš upal, svet se bo predal, ko svet bo upal, ti dušo boš prodal ...« 

A najboljše od Balladera še vedno ostaja tisto, kar je posneto v angleškem jeziku. Nekateri izraznega doma pač ne najdejo v maternem jeziku, pač pa vlogo umetniškega jezika prevzame tisti jezik, skozi katerega so leta in leta konzumirali glasbo. Nič novega in ne bomo moralizirali, da morajo biti skladbe slovenskih avtorjev v slovenskem jeziku. Ravno nasprotno, ni treba, da so. Je pa zaželeno, da so v jeziku, v katerem se avtor najbolje počuti in se v njem počuti dovolj samozavestnega, da se lahko prosto izraža. Tu Bagoli ni kaj zameriti, saj se ne čuti (ali bolje: ne sliši), da bi nas z angleščino posiljeval zgolj zaradi svojih mednarodnih apetitov.

To je pravzaprav tisti pop, ki bi si ga morale želeti vse domače radijske postaje in h kateremu težijo tako kritiki kot uredniki in poslušalci. Morda pa čas Balladera šele prihaja?

Uvodna Ragged Inn je igriva z nalezljivim refrenom, ki odmeva »take me far away«, a ne predstavlja hrbtenice albuma, zgolj zelo malo odpre vrata v to, kar nas še čaka. Druga skladba, Perfect View, je že skoraj preveč »zabavna« in jo z oblakov nazaj na zemljo vleče le nekaj molovskih vložkov in bluesovsko naravnanih kitarskih prijemov. New State of Mind je doorskovsko obarvana in preseneti s hammondovskim solom, This Grace v svoji počasnejši, bolj melanholični obliki pa še najbolj spominja na ostaline s prve plošče. Stargazer nato lomi ritme in učinkovito uporablja pavzo kot dodatni instrument, Desert Trail se sklene z minimalističnim klavirskim delom, Sale La Vie in Last Tango pa odplešeta zadnji ples in zadnje minute na ploščku.

Če bi moral vleči vzporednice, bi žanrske sorodnike (a ne v prvem kolenu) Balladeru, ki prihaja iz Prekmurja, našel na drugi strani Slovenije, na Gorenjskem, natančneje v Kranju, v skupini The Tide. Če bi analiziral, bi si želel več razvejanosti in drznosti zunaj »dovoljenih« okvirov popa. In če bi si drznil govoriti o komercialnem uspehu, bi rekel, da je edino, kar manjka Balladeru za to, da bi prišel do ljudi in dosegel svoj namen, hit. Manjka mu tisti klavirski velehit, ki ga Bagola nedvomno še skriva za tretji plošček. Do takrat pa s Perfect You ostaja popoln prav takšen, kakršen je.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice