SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Nič novega v novi postavitvi Carmen

Nič novega v novi postavitvi Carmen

Maia Juvanc, Jure Dobovišek
23. april 2015

Med marcem in junijem se v ljubljanski Operi uprizarja nova postavitev prelomnega in priljubljenega opernega dela Carmen v režiji Pamele Howard. (Foto: www.opera.si)
Med marcem in junijem se v ljubljanski Operi uprizarja nova postavitev prelomnega in priljubljenega opernega dela Carmen v režiji Pamele Howard. (Foto: www.opera.si)

Med marcem in junijem se v ljubljanski Operi uprizarja nova postavitev prelomnega in priljubljenega opernega dela Carmen v režiji Pamele Howard. O vsesplošni popularnosti te znane opere govori razprodana hiša ob nedeljski predstavi 22. marca.

Klavstrofobičen občutek je z odra oddajal tudi prvi prizor, v katerem so bili zaradi večje scenske konstrukcije, ki je povsem po nepotrebnem zmanjševala odrsko površino, vojaki nenaravno razporejeni v vrsto. To je bil prvi izmed motečih elementov neposrečenih režijskih odločitev Pamele Howard, ki so se raztezale na področji scenografije in kostumografije. Prevladujoča eklektična izbira kostumov, ki je sicer sproducirala kak vizualno zanimiv lik, recimo bradatega gostilničarja v krilu, je onemogočala kakršnokoli smiselno opredelitev vlog in je v nekaterih primerih delovala neprimerno oziroma v neskladju s samim dogajanjem. Tako je pobožno in preprosto dekle Micäela nosilo ohlapne obleke in kričeče rdečo naglavno ruto, izpod katere so se prosto vili kodri nespetih dolgih las, kar ji je dajalo videz nekakšnega pirata oziroma kmečke komunistične aktivistke iz Stalinove Rusije, medtem ko je logično »pravilno« oblečeni bleščeči bikoborec prispel na oder ob spremstvu menihov s kapucami.

Prihod Carmen na oder je zaznamovala, tako kot celotno koreografijo postavitve, nepovezanost z vsebino in predvsem statičnost. Carmen se je prvič pojavila na odru tik pred Habanero in med petjem skoraj ni komunicirala z navzočimi moškimi niti izkazovala zapeljevalnih namenov. Režijske pomanjkljivosti so najbolj stopile v ospredje v zaključnem prizoru, kjer sta bila tako Carmen kot Don José sterilno in skoraj negibno sopostavljena. Carmen je tako rekoč nepremično strmela v publiko med »(ne)napetim pogovorom« z »usodno zaljubljenim« Joséjem. Razmerje med Carmen in Don Josejem je ostajalo brez slehernega naboja zaradi pomanjkanja gestike in pomenljivih pogledov in vsega drugega, kar spada v dobro operno režijo.

Nova Carmen torej ni prinesla nič novega, hkrati se z opiranjem na starejše znane režije ni uspela premišljeno umestiti v niz vrednih klasičnih predstav. Kljub temu mi zaradi drzne umetniške poteze vodstva ljubljanske Opere s predhodno uprizoritvijo Salome še ostaja upanje, da nas v nadaljevanju čakajo bolj napredne in bolj utemeljene operne izkušnje.

Po glasbeni plati je opero zaznamovala problematična izvedba tako v orkestrskem partu kot v pevskem. Poleg pomanjkanja agogične gibčnosti je orkester podal neizpiljeno, labilno zvočno podobo. Ženski zbor cigaretnih delavk ni deloval homogeno in je ostajal nečist z intonančnimi napakami, ki so se v drugem in tretjem dejanju pri nekaterih pevkah v sopranskih višinah zelo zaostrile. Presenetljivo dobro formo pa so pokazali mlajši pevci: Otroški pevski zbor in učenci Glasbene šole Edgarja Willemsa so podali presenetljivo vznesen, glasovno soliden in usklajen zborovski nastop.

Elena Dobravec je bila glasovno dovolj solidna Carmen, le da z mestoma nerodnejšimi prehodi med nižjimi in višjimi »registri«. Branko Robinšak prav tako, čeprav se je njegov glas nekoliko stanjšal v višinah in malce približeval kričečemu. Jože Vidic (Escamillo) je premogel dovolj močan in mehkeje zaobljen zven, Martina Zadro (Micäela) pa je podala nekaj bolj doživetih spevnih momentov.

Nova Carmen torej ni prinesla nič novega, hkrati se z opiranjem na starejše znane režije ni uspela premišljeno umestiti v niz vrednih klasičnih predstav. Kljub temu mi zaradi drzne umetniške poteze vodstva ljubljanske Opere s predhodno uprizoritvijo Salome še ostaja upanje, da nas v nadaljevanju čakajo bolj napredne in bolj utemeljene operne izkušnje.    

Maia Juvanc 

Glasbeno-pevska problematika uprizoritve Carmen v ljubljanski Operi

Nedavna uprizoritev Carmen v ljubljanski Operi je razočarala kritični del glasbene javnosti. Dogodek bi se lahko zdel nepomemben, če ne bi razkrival oddaljenosti slovenskih opernih meril od mednarodnega razvoja in opozarjal na širšo problematiko domače profesionalne operne miselnosti, med drugim zlasti na pomanjkljivosti vokalno obrtne ravni. V zadnjih letih je postalo Bizetovo delo s celo vrsto nezadovoljivih slovenskih uprizoritev eno izmed imen ničevosti naših dveh ustanov, ki očitno ne razumeta dobro, kaj je implicitno vsebovano v programski odločitvi zanj. Od postavitve Carmen upravičeno pričakujemo učinke dolgoletne uspešnice, a tudi umetniško dodelanost v razmerju do zakonitosti oziroma posebnosti operne predloge. Ljubljansko predstavo bolj kakor to, da ni opazneje izpeljana (niti gledališko niti glasbeno), zaznamuje odsotnost vsakršnega vsebinsko-tematizacijskega in muzikalnega naboja. S tem se že dotaknemo vprašanja odgovornosti; opredeljiva je docela personalno.

Umetniško sta za praznost dosežka odgovorna Pamela Howard in Jaroslav Kyzlink, na intendantski stopnji pa umetniški vodja Rocc. Kako neodgovoren je v resnici, denimo, njegov angažma omenjene režiserke, nam sporoča že samo (ne prav obsežen) spisek opernih režij z njene profesionalne poti; »težo« gostjinih v gledališkem listu objavljenih referenc potrjuje njena inscenacija – niz nerodnih revijalno navdahnjenih slik, nihajočih med depojskim katalogiziranjem, sposojanjem že videnega in poskusi z »množičnostjo« v pasu rampe. Ob Kyzlinkovi tretji dirigentski storitvi pri nas (po Rusalki v Mariboru ter Orfeju in Evridiki v Ljubljani) je smiselno spomniti javnost in državo na njegovo funkcijo v Operi (šef dirigent) in poudariti, da ni doslej še prav nič koristil zavodu in naši operni poustvarjalnosti. Izvedbena realnost nove Carmen je blizu drdravega, a ritmično nenapetega, večkrat plahnečega glasbenega toka, zaznamujejo jo ujetost v samodejnost točk in sredinsko hitrost, odsotnost dialektičnega »dramatizacijskega« diha, orkestrska brezbarvnost, izrecno neizenačena izrazna pripravljenost pevcev, ansambelska neskladja in druge poljubnosti, na primer pihalske napake (flavti, angleški rog). To je kaj borno priporočilo Kyzlinkove storilnosti; prav tako ta rezultat ni preveč laskav za vodjo glasbenega študija in drugega dirigenta Marka Hribernika. Obstaja pa tudi dodatno, bržkone še manj spodbudno poglavje Kyzlinkove problematičnosti. Obe deli, ki ju je doslej dirigiral v Ljubljani, sta bili predstavljeni na temelju dirigentove igralne ureditve partiture. Ti praktični »redakciji« zrcalita, žal, mentaliteto opernega kapelništva iz pradavnine; s Kyzlinkovim grobo arbitrarnim odnosom do (delov) opernega organizma prejema gledališče sprožilec za samoizstrelitev iz normativno visokega območja sodobnega poustvarjalnega sveta.

Nedavna uprizoritev Carmen v ljubljanski Operi je razočarala kritični del glasbene javnosti. Dogodek bi se lahko zdel nepomemben, če ne bi razkrival oddaljenosti slovenskih opernih meril od mednarodnega razvoja in opozarjal na širšo problematiko domače profesionalne operne miselnosti, med drugim zlasti na pomanjkljivosti vokalno obrtne ravni.

Slovensko operno sceno torej pozivamo, naj končno dojame, skupaj s Kyzlinkom ali mimo njega, da velja šarjenje po partituri danes za izkaz operne nekulturnosti. Pred časom sem že ožigosal amputacijo Glucka; ustrežljivost režijski zamisli je ni upravičila, saj naj bi vendar režija uprizarjala operno delo in ne obratno. V primeru Carmen je razumna mera svobode pri oblikovanju igralne materije seveda dopustna (že zaradi obstoja edicijskih različic opere), če so le odločitve uprizoriteljev premišljene v opernoestetskem okviru, obenem pa režijsko podprte, skratka v prid tako delu kot njegovemu gledališkemu učinku. No, v naši predstavi se krajšalni posegi ujemajo pač s kratkosapnim »zamahom« Howardove, to je z njenim dramsko nenaostrenim, naivnim in našitim prebiranjem. Kaj je ob tem ostalo od edinstvene dramaturške strukture in njenega duha, polnega stikov med navidezno pesemsko neobremenjenostjo, eleganco dialoških barv in lirsko-dramskimi izlivi? Kako (če sploh) je izraz uprizoritve uglašen z opéra comique oziroma z govorico ingeniozno presežne zastopnice omenjenega žanra? Videti je, da tovrstna vprašanja niso zanimala ne Kyzlinka ne Howardove in da prav tako ne zanimajo množic, ki oblegajo predstavo – najsi je ta tudi okleščena, suha v svoji dialoški minimiziranosti (ob hudo zasilni skupni ravni francoske dikcije), oropana strasti, slikovitega valovanja (izločitev zbora A deux cuartos in ansambla v tretjem dejanju) oziroma silovitosti duševnih in fizičnih spopadov (skrajšana Joséjeva dueta z Micäelo in Escamillom).

Posebno bridko znamenje projekta je pevska razbitost (prisluhnil sem prvi in drugi ponovitvi), z vokalnimi poljubnostmi objektivnega (soodvisno pogojenega) in individualnega izvora. Ob izvedbi kvintetnega bisera iz drugega dejanja sta se obe ravni tesno prepletali, in sicer pri obeh zasedbah: dirigent ni poskrbel za natančno ritmično realizacijo, zvočna ansambelska postavitev ni bila uravnotežena, raznovrstne neprijetnosti prebojev pa so bile posledica osebnih glasovnih akcidenc. V skrb zbujajoči zbirki vlog brez ustreznega izvedbenega temelja oziroma celovite tehnične podprtosti so pristali pevci različnih generacij. Ne vem, česa me je (bilo) bolj groza – utelešenih anomalij veljavnega kulturnega modela (Mercedes, zasedena z invalidnima hišnima organoma) ali mladih, tako imenovanih nadarjenih gostij, ki ju je srednje velik in visok, a prijazen Frasquitin part potiskal v celovečerno kopičenje metala (Eva Černe) oziroma izsiljenost (Martina Burger). Ne vem, kaj sem bolj obžaloval – izsušenost baritonske baze Slavka Savinška, večno samozadostno tonsko pokrivanje in intonacijsko-ritmizacijsko približne vzpone Jožeta Vidica, popolno (morda bolezensko akutno, a ne najavljeno) destabiliziranost Branka Robinšaka, preščipnjenega že v srednji legi in v odrskem obstoju privatistično razpuščenega, goltno odebeljeno, »nadihano«, v izrazu nič kaj lirsko podajanje Urške Arlič Gololič ali pa morda tehnično nereflektirano zagnanost Elene Dobravec (Carmen), ki bi morala za celostno kreacijo, onkraj nekaterih svojih barvito uspelih igrivih momentov in dramatičnih klicajev, najprej pozicionirati vlogo in jo povezati (od tega dosežka jo loči še veliko trdega dela). Skupna vokalna raven predstave je bila podoba slabo razvite pevske introspekcije oziroma metodične zavesti, prezgodnjega razkroja, samovšečnosti, nediscipliniranega odnosa do notnega zapisa. Edini iz nesrečnega projekta, ki mi bo ostal v dobrem spominu, je Aljaž Farasin (José) s svojo oblikovalsko voljo in željo po raztezanju tonske prostornine, to je z vztrajnim iskanjem nasičenega izraza, ki ga je ob nekaterih čustvenih vrhuncih tudi našel.   

Jure Dobovišek

NE SPREGLEJTE:


Verdi kot krinka slovenskega opernega brezpotja
torek, 08. oktober 2013
Utrip operne sedanjosti
četrtek, 02. julij 2015
Straussova Saloma
ponedeljek, 02. februar 2015
Wagnerjeva obletnica z Večnim mornarjem
petek, 01. februar 2013
Slovenske operne deske je prevetrila zagrebška postavitev Karmeličank
ponedeljek, 13. april 2015
Poletni festivali 2015
ponedeljek, 22. junij 2015
Operi prijazna dežela
petek, 19. junij 2015
Operatorij v desetih slikah po libretu Svetlane Makarovič
sobota, 30. maj 2015
Na sledi Orfeja
četrtek, 11. junij 2015
(P)osebna privilegiranost provincialnosti
ponedeljek, 13. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice