SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Nova in izštekana sodelovanja

Nova in izštekana sodelovanja

Matej Krajnc
11. oktober 2015

Jukiču izvedbeno in produkcijsko ni česa očitati. Srečamo namreč vsa mogoča oblačila od zahtevnejšega popa do nekolikanj bluesy pesmi, lahkotnega jazza in tako naprej.
Jukiču izvedbeno in produkcijsko ni česa očitati. Srečamo namreč vsa mogoča oblačila od zahtevnejšega popa do nekolikanj bluesy pesmi, lahkotnega jazza in tako naprej.
Robert Jukič:
Ženske
(ZKP RTV Slo, 2015)

»Poklon ženskam in njihovi moči!« S temi besedami je Robert Jukič napovedal novo ploščo, ki med nas prihaja kar v dvojni izdaji Ženske. Naslov ne pušča dvoma o tematski usmeritvi albuma. Jukič je k sodelovanju povabil 13 slovenskih in hrvaških pevk, s čimer torej nadaljuje tematski niz gostovanj na ploščah Dobrote iz skrinje zarote (2011), ki so ga označili za t. i. »moški album«, in Life (2013), ko je k sodelovanju povabil pestro število glasbenikov iz več držav.

Jukiču izvedbeno in produkcijsko ni česa očitati. Srečamo namreč vsa mogoča oblačila od zahtevnejšega popa do nekolikanj bluesy pesmi, lahkotnega jazza in tako naprej. Ob napovedi albuma je Jukič postregel s singlom Sijoča kulisa, ki ga izvaja Mia Žnidarič, za katero sprva ni bil prepričan, da ji bo pesem ustrezala, a se je izkazalo, da ji. Sijoča kulisa je v slogu albumov s pesmimi Ferija Lainščka, ki jih je snemala zadnja leta, tako da se tokrat niti tako zelo ne oddaljuje od zvoka svojih zadnjih izdelkov.

Izvajalke na studijski plošči so, po vrsti, Tamara Obrovac, Mia Žnidarič, Katja Šulc, Nina Strnad, Aphra Tesla, Jadranka Juras, Ana Bezjak, Maya, Astrid Kuljanić, Nina Vodopivec, Gordana Hleb, Anika Horvat in Tjaša Fabjančič. Zanimiv prerez ženskih glasov, ki vsi pojejo v slovenščini. Ugotovimo lahko, da je Jukič izbiral po pedigreju izmed tistih, ki so se večkrat znašle med zmagovalkami in udeleženkami festivalov šansona in popevk, med pevkami z dolgo in pestro pevsko kilometrino, skratka med izvajalkami, ki na sebi tako ali drugače nosijo pečat medijske prepoznavnosti znotraj te ali one zvrsti. Album je torej nekakšen antipod Zarotam, hkrati pa ponuja čisto nova izhodišča za nekatere pevke, denimo za skorajda šepetajočo Nino Strnad v pesmi Pada dež. Avtorsko se je pod vse pesmi podpisal Robert Jukič, z izjemo Soli na obrazu, kjer je glasbo soustvarila Maja Ajdič, znana kot Maya, ali kot so jo imenovali na nacionalkinem portalu, »glas slovenskega r'n'b-ja«. Na izvirnem albumu je 14 pesmi in Maya je edina, ki sodeluje v dveh. 

Inštrumentalna zasedba je izjemno pisana, začenši s samim avtorjem, ki igra akustično, električno in portugalsko kitaro pa bas kitaro, kontrabas, wurlitzer, tolkala in glockenspiel. Samo po sebi bi lahko že to bilo dovolj za intimno, zdaj refleksivno, zdaj kontemplativno pokrajino Žensk, saj omenjeni perkašn lepo vsebinsko podčrtuje pesmi. Vendar poleg Jukiča na plošči gostuje še precej drugih glasbenikov, ki dodajajo svojo barvo zvočni pokrajini, a nikoli prevsiljivo. Tako, denimo, v pesmih slišimo banjo, pedal steel in ukulele Andraža Mazija, orgle Hammond, ki jih igra Tonč Feinig, za bobni sedi tudi Sergej Ranđelović (v nekaterih skladbah še Žiga Kožar, Gašper Bertoncelj, Dominik Bagola in Iztok Repovž), tu je dodatna kitara Janija Modra, spremljevalni vokal Metoda Banka, trobenta Tomaža Gajšta in basovski klarinet, Toine Thys, violina in viola Jelene Ždrale, ki se pojavi v treh pesmih, sicer pa so za godali še Klemen Bračko, Matjaž Sekne, Klemen Hvala in Michael Williams. Vse to so prekaljena imena, ki jih pogosto srečujemo na albumih, zlasti tistih, ki jim ne gre za instantno marširanje skozi izključno potrošne in singlovske vasice sodobne glasbene povprečnosti, pač pa znajo soustvariti zvočno sliko, ne da bi pri tem silili v ospredje.

Ugotovimo lahko, da je Jukič izbiral po pedigreju izmed tistih, ki so se večkrat znašle med zmagovalkami in udeleženkami festivalov šansona in popevk, med pevkami z dolgo in pestro pevsko kilometrino, skratka med izvajalkami, ki na sebi tako ali drugače nosijo pečat medijske prepoznavnosti znotraj te ali one zvrsti.

Druga plošča, ki jo najdemo v paketu Ženske, je »izštekana« različica albuma, pobrana iz istoimenske radijske oddaje Jureta Longyke, zvočno obdelana v Studiu 15 radijske hiše. Bolj kot za izštekano plat medalje gre za drugače iztuhtan pristop k pesmim, najprej, v temeljih, s skrčeno zasedbo – kvintetom Jukič/Mazi/Klink/Lušić/Ranđelović, nakar pa še z zanimivo simfonično nadgradnjo, torej dodatkom godal simfoničnega orkestra nacionalne radiotelevizijske hiše. Ta pristop nam odstre svojstveno »raycharlesovsko« sliko koncepta; govorimo seveda o tistem obdobju po letu 1960. Najbolje bo, da ploščo vzamete v roko in se še sami poglobite najprej v studijsko in nato v radijsko različico albuma; na tej drugi je med drugim zanimivo, da so pevke med seboj »pomešane« – Mia Žnidarič v Izštekanih poje pesem, ki jo na studijski plošči poje Ana Bezjak in tako naprej, in sicer tudi zato, ker v radijski oddaji niso nastopile vse sodelujoče pevke. Dobimo torej »dvojno interpretacijo«, kar daje dotični pesmi novo podlago in možnost življenja v več pevskih dimenzijah. To je v življenju pesmi sploh ena bolj zanimivih kvalitet, kajti več lic naredi mozaik obraza tolikanj zanimivejši, zlasti pri izbranih interpretacijah.
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice